14.1.2011 je Bor prišel v naš dom. 1 leto!
Njegova prvotna tema:
http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,38815.0.htmlPa še živo se spominjam prvega dne v zavetišču, ki smo ga le našli po nekih mukah, po ustavljanju pri sosedih in ko sem končno mislila da smo že tam
jp parkirala sem pri sosedu, ki me je napotil na hribček gor . Po pogovoru z Ado je spustila pesjanarčke in evo Bor je že bil pri meni s svojim tačkami in svojim pogledom. Sicer sem še iz vljudnosti spraševala
ampak vedela sem da gre z mano domov. A kar zdaj? Ja kar zdaj
. Mali lumpi se je poslužil mojih baterij, ki so mi padle iz torbe, pa pokazati je hotel, kdo je glavni svojim prijateljčkom
. Seveda hvala Adi, ker mi je pomagala namestiti Bora v avto,.. ker mi ga je zaupala.
Prvi dan je bil najtežji zanj in za nas. Bor se je bal vsega, lubica je bila tako prestrašena, da odkar smo prišli s hribčka v mesto kranj (vmes se večkrat ustavljali, ker je seveda bruhal..) smo se nosili
s kavča do hrane, ja zelo se je bal, ipak je prišel v mesto. Zato sem bila vesela, ker je bila noč, pa da se ljudje niso ustavljali, ker je bil tako prestrašen, bil je povsod samo ne ob meni( med nogami, če bi lahko bi mi skočil na glavo
. Kljub strahu nisem smela obupati in vztrajala s povodcem in hojo ( takrat sem ugotovila, kako je pomembna pravilno nameščena ovratnica) in tisti dan sva se nekako ujela, pač ni mu preostalo drugega
.
Od tistega dne dalje je bilo vse lažje. Prvi teden smo se ukvarjali z njegovim lulanjem ob mojem prihodu oz. z ignoriranjem le tega, pa z driskami...naučila sem se da je treba vztrajati pri tistem kar počneš, komaj sem čakala, da se začne šola, nisem želela napak pri vzgoji. Stric Google je zakon, pa Xena, njo sem prvo poklicala, za informacije in ugotavljala o preusmeritvi pozornosti in ja c u f k a je ZAKON!!! Leto 2011 je bilo čudovito, Bor je zasedel moje srce, celi moje rane. Ko misliš da si prebolel, pa nisi. Moja gimnazijska leta in del študija je bila z nami Gili, njena smrt je prišla nenadno , v trenutku in po tem šoku dolga leta nisem imela živali. Nisem mogla, zato sem vesela za tiste, ki se odločijo, v trenutku res, lepo je brati luno7.. če bi poznala ljudi, ki jih poznam danes...pa mojpes.net
Posvojitev Bora je prinesla toliko lepega in čudovitega, da ne morem opisati, spravil me je ponovno v hribe, mojo ljubezen..vesela sem, vesela da sem tisti dan se odločila za Horjul. Pred tem sem namreč slišala toliko slabega, kolegica je rekla, da je vodja hladna, brezosebna, in ko/če bom poklicala da naj se pripravim
. V bistvu sem si predstavljala, da dobiva razne klice, tako potencialnih posvojiteljev kot norcev in da osebi, ki skrbi za zavetišče ne smeš nitii zameriti. Je pa res da sem se dolgo odločala za klic
mesto Kranj pa je meka za Horjulce, srečala sem že Germo, ki je bila takrat tudi tam, kako je zrasla
, pa... vesela sem za vsakega, ki najde svoj dom, hkrati ogorčena in žalostna, da kakšni ljudje živijo med nami in se izživljajo nad živalmi in še kaznovani niso
In Ada mi je rekla da Bor rad je in da ima kakšen gram preveč, tisti, ki me poznate veste kaj mislim
Ko bi se držala še pri sebi, tako kot pri Boru, do njega sem nepopustljiva, do sebe pac ne
.
Veselim se novih dogodivščin, novih spoznanj, druženj, predvsem si želim zdravja za mojo lubico,..
In veselimo se šole tako moje kot njegove.
Nekje sem ujela, da ne dobiš psa takega kot si želiš, ampak takega kot potrebuješ. Pa še kako je res!
Bor
na mnoga mnoooooga leta....
Jana. Vse pravice pridržane.
