Rana ura, zlata ura!

Poljubno jutro v letu 2008 ali 2009

Pip pip piiip piiiiiiiiip piiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiip ... S težko roko se stegnem proti polici in utišam nadležno budilko. Še malo, samo še malo. Komaj me odnese nazaj v prijeten spanec, spet zaslišim piskajoč, ušesa parajoč zvok. ''Pa, a še ne boš utihnila?!'' Spet se stegnem in spet jo utišam. Komaj zavestno, večji del mene še spi. Roko spravim nazaj na varno in toplo pod odejo, pokrijem se do nosu in se sama pri sebi nasmehnem, ker sem jo ugnala in bom še lahko raztegnila spanec ... Lalaaa lalalaaaaaaaaaaaaa lalalalaaaaaaaaaaaaaaaaaa ... ''Neeeeeeeeee! Pa katero teslo mi je nastavilo dve budilki?!'' Ring riiiiiiiing riiiiiiiiiiiing ... ''To ni res, no. Kdo me kliče ob tej uri? Saj še niti pol sedmih ni!''
''Jerneja, si vstala? Na kliniko bo treba.''
''Ja, mami, že bedim. Bom takoj vstala.''
''Ne, kar zdajle vstani, ko se z mano pogovarjaš.''
''Pa kaj si sitna?! Saj sem rekla, da bom vstala!''
''Sama si naročila, naj te gnjavim, zdaj pa imaš. Vstani! Takoj zdaj!''
''O.K. Evo, sedim na postelji. Zdaj me lahko nehaš gnjaviti.''
''Si prepričana?''
''Jaaa, sem. Čaaaaaaaaaaaau!''
''Hehehe, zdaj pa lahko še malo poležim.'' Pa mi pogled po nesreči uide na uro in me skoraj prilepi ob tla. ''A toooliko je že???'' Kot iz topa me izstreli iz postelje. Pozno je že, mudi se, jaz pa še nisem čisto pri sebi in še Živca je treba zbuditi. ''Živko. Živko, lubika, daj, vstani.'' Nič. Kot buba spi naprej. Stopim do njega in ga nežno počoham za uhljem. ''Žiiiiiiivec, lubek moj, daj no, spravi se iz košare.'' Zaspano me pogleda, zazeha, se pretegne in pomaha z repkom. ''Aha, zdaj pa bo, zdaj lahko grem v kopalnico.'' Zobe si umivam še na pol miže, mrzla voda na obrazu pa me dokončno zbudi. Odidem nazaj v sobo, da bi se še oblekla, nato pa zaslišim pasje smrčanje. Takoj mi je jasno, koliko je ura. Živko, lenoba lena, je zadrnjohal nazaj. ''Žiiiiiiiiiivko, Živec, alo, pokonci!'' Pogleda me postrani, spet pomaha z repkom in spi naprej. ''Hehe, kakršen lastnik, takšen pes. Bo očitno kar držalo.'' Stopim do njega, ga dvignem iz košare in postavim na noge. Imam občutek, da ga 'jutranje meglice' še bolj dajejo kot mene. Zeha na veliko, preteguje se na vse strani in pri tem ne pozabi veselo mahati z repkom. Končno je buden, jaz pa sem tudi pripravljena na odhod. Čas naju že dobro priganja, zato se z urnim korakom odpraviva proti kliniki ...





Poljubni dan v letu 2008 ali 2009

Cartanje, cartanje, cartanje. Razvajanje do onemoglosti.
Umirjeni in sproščujoči sprehodi.



Marsikdo naju ustavi in ogovori, ker ga navduši Živčeva 'pojava'.
Brezmejno zaupanje in navezanost.
Dve telesi in ena duša ...

Življenje je lahko res lepo in malodane popolno, če ga deliš z Živcem ...



7. 1. 2010

Danes se mi je podrl svet. Moj Živec, moj zlati, nenadomestljivi, neskončno ljubljeni Živec je za vedno zaspal. Jaz nikoli več ne bom imela psa, ker na koncu preveč boli ...

April 2010

V Zavetišču Horjul nujno potrebujejo začasne skrbnike za tri nesocializirane 'ravbarje'. Niti približno nisem pripravljena na novega psa in zagotovo ne bom nobenega posvojila, ampak z začasno namestitvijo pa lahko pomagam. Za mesec dni lahko vzamem enega mladiča, se potrudim po najboljših močeh in ga potem vrnem v zavetišče, kjer mu bodo poiskali nov dom. ''Piece of cake, drekec pekec, mala malica.'' Poiščem Polonino številko, jo odtipkam v telefon in s prstom že 'trznem' proti tipki za klicanje, pa si premislim. Roke se mi tresejo in srce mi močno in prehitro razbija. ''Pa kaj je zdaj? Menda se ne boš zdaj ustrašila?! Reva!'' Ponovno poskusim, telefon zvoni in Polona se javi.

23. 4. 2010

''Čuuuuuuuj, Goran, bi me ti danes, lepo prosim, peljal v Horjul po tisto psičko?''
''Ne morem, ne utegnem. Lahko ti pa posodim avto.''

S sostanovalko se z avtobusom zapeljeva po avto, nato pa z avtom v Horjul. Nekako najdeva pravo pot in se ustaviva pred vrati zavetišča. Vsa zmedena na hitro preberem pogodbo, načečkam svoje ime na papir, naložim transporter s črnim zmazkom, iz katerega je mogoče razbrati samo par oči, v avto in odpeljem.

Naslednje jutro

Nekje daleč slišim pasji jok in cviljenje. Gotovo samo sanjam. Spet jok in cviljenje - vedno bližje in vedno glasneje. Kakšne žive sanje! Z muko razprem veke in se zavem, da ne sanjam, ampak da mi resnično teži mala črna smrdeča kepa, ki se je naveličala spati. ''Nejka, daj no, ura je šele pet zjutraj! Zaspi nazaj!!!'' Ne slišim ničesar več, ker me takoj odnese nazaj v stanje nezavednosti ...

Dve uri pozneje

Popraskam se po nogi, ker me nekaj žgečka. Kako dober občutek je, ker je sobota in lahko zaspim nazaj. Skoraj ni lepšega. Ko bi se le to nadležno žgečkanje prenehalo, ker moti moj udoben krasen spanec. Spet se popraskam. Ne, ne zaleže, še kar žgečka. Pogledam proti nogi. Pri gležnju se obnjo prislanja črn kupček dlake. ''Ja, Nejka, kako si pa ti zlezla na posteljo?!'' Vdam se. Očitno danes ne bom več spala. Sicer sem si jo pa sama nakopala na glavo in res najbolje, da se kar lotim dela.



Nekaj dni pozneje

''Le kdo bo posvojil Nejko? Kaj, če zanjo ne bo skrbel dobro? Kaj, če ...? A da bi za moooojo Nejko skrbel kdo drug? Ne vem, no ... Mogoče bi pa ostala kar pri meni ... Smrkljica mi je zlezla pod kožo. Pa menda ja ne boš tako hitro podlegla?! Eh ... Ja, kar vrni jo zdaj v zavetišče. Ti in tvoj 'piece of cake, drekec pekec, mala malica'. Eh ... Bo naaajbrž ostala kar pri meni!''



Večer v maju 2010

Goran: ''No, saj ko bova posteljo preoblekla, pa Nejka ne bo šla več gor. A ne, da ne? Je polno dlak.''
Jaz: ''Ja, O.K., se popolnoma strinjam.''

Preoblečeva posteljo. Jaz grem iz sobe in ju pustim za trenutek sama. Ko pridem nazaj, je Nejka z Goranom na postelji.

Jaz: ''A nisva rekla, da ne bo šla več na posteljo?''
Goran: ''Saaaaaj ... V bistvu ... Tehnično gledano (kaj naj bi v tem primeru 'tehnično gledano' sploh pomenilo?) Nejka sploh ni na postelji, ampak na meni.''
Jaz: '' Dobro. Potem se pa vsaj prestavita, da se še jaz zraven uležem.''
Goran: ''A ne vidiš, da ni prostora? Daj se raje usedi na stol.''
Jaz: ''''



Jutro v poletju 2010

Navsezgodaj me zbudi črna zgaga. Ker imam težavo z 'jutranjimi meglicami', sprehod opraviva hitro. Nejka dobi zajtrk v moji sobi, jaz pa grem v kuhinjo, da pripravim kavo in zajtrk zase. Še ne povsem zbujena se primajem nazaj v sobo in ostanem brez besed. Gospodična si je privoščila malo preurejanja. Očitno je bilo treba tistih nekaj minut, ki jih je morala počakati, izkoristiti aktivno in pokazati kreativnost v vsej veličini. ''Bravo, mala, točno to sem potrebovala, da se do konca zbudim. Pa zakaj ravno danes?!''

Ne, nisem privrženec tako zelo modernih ureditev prostorov. 'Dizajnerki' bo odvzeta možnost izražanja umetniške žilice.



   

Poljubni dan v sedanjem času

Rana ura, zlata ura!
Ozke meje dovoljenega.
Na sprehodih oči na pecljih. Številni se naju že na daleč izogibajo.
Aktivno in zdravo življenje. (Bo menda ponovno držalo tisto: kakršen pes, takšen lastnik.)
Padci, modrice, adrenalin.







Zelo malo crkljanja in razvajanja.
Smeh. Igra. Smeh. Igra. In spet smeh. Vsakdanje spoznavanje in reševanje vedno novih pasjih domislic ...

Ja, življenje je res zabavno in pestro, če ga dopolnjuje črn vražičkast kup dlake, iz katerega se blešči par oči ...



Avtor zgodbe in fotografij je sonce rumeno.
Zgodba sodeluje v natečaju "Življenje je zabavno".