Epilepsija

[erika]

Živijo!


To, da ima pes epilepsijo, ni nič kaj prijetna zadeva, se pa da s tem živeti, če le ni prehudo.
Naša psička labradorka je dobila prvi božjastni napad šele po kotitvi mladičev, ko je bila stara štiri leta. Napad pa je izgledal tako hudo, da sem milslila, da pes umira. Veterinarji so povedali, da je to epilepsija in kako takrat reagirati oz. pomagati. Odvisno je tudi od jakosti napada in dolžine trajanja. Pes se lahko med napadom pokaka, polula ali ugrizne v jezik, zato je dobro, če je takrat kdo ob njem. Pri naši Molly so včasih napadi tako hudi, da jo meče kakor žogo, krči so tako močni, da se jaz kar uležem nanjo, oz. jo primem tam kjer je največja nevarnost, da si kaj naredi. Lahko pa kaj naredi tudi lastniku, seveda nehote, saj se takrat niti ne zaveda cel čas.
Ko smo iskali pomoč zdravnikov, so ji hoteli dati narkotike, vendar, moje mnenje je pač tako, da tega nisem želela, ker potem je tudi pes drugačen, če jih jemlje kar naprej. Napadi so se pojavljali pogosto, včasih po 5x na dan cel teden potem pa 1 mesec nič. Nikakor nisem mogla najti povezave med njimi, kaj bi jo lahko pripravilo do tega da bi mogoče napad preprečila, pa ni šlo. Se je pa tudi Molly navadila na napade in pove kdaj se bliža. Takrat pride k enemu od nas, začne čudno bolščati in se tresti, to je pri njej znak začetka.
Moram pa reči, da v zadnjem letu ni bilo nobenega napada več, tako, da ne vem ali morda s starostjo to kako izgine ali se omili, ne vem.. Psička je stara namreč 12 let in kot vidiš se da s to boleznijo živeti.  


             Zato le pogumno naprej


                                    lp erika

[Lanabela]

Vsekakor obišči dobrega veterinarja, takšnega, ki mu lahko zaupaš in ki se na epilepsijo spozna, potem pa se drži njegovih navodil. Psiček očitno dobi napad, kadar se razburi. Poskusi se izogibati takim situacijam. Če bo veterinar mnenja, da so potrebna pomirila, naj jih dobiva. Ponavadi je najbolj zoprno od začetka, ko pa se ugotovi prava doza, lahko pes čisto normalno živi. Sploh se ne spremeni toliko, kot se nekateri bojijo. Vem za nekaj psov, ki že več let dobivajo nizke doze pomiril, se povsem normalno vedejo in nimajo napadov. Žal so zelo redki psi,ki bi se jim napadi ustavili sami od sebe in žal so tudi psi, pri katerih zdravila ne primejo.

[erika]

Kaj pa te zanima o epilepsiji?

[Drejči]

No, pa me je Jana že prestavila na pravo temo, ki je sama (čeprav sem jo iskala) nisem našla.

Zanima me kaj narediti ob samem napadu. Nekaj odgovorov je že v sami temi - super, a vendar se še kakšnega ne bom branila.

Kjer imamo vikend, ima soseda enega psička. Ta pes še ni videl veterinarja in ga žal tudi ne bo. Kuža je sicer zdrav (vsaj videti je tako), vendar sem pred kratkim zvedela (od druge sosede) pa je pes epileptik. In ravno takrat, ko sem izvedela, je imel kuža zvečer napad. Sicer je dokaj hitro prišel k sebi, a je bil potem še kakšne pol ure - nako naj opišem - recimo utrujen

Hvala.

[Drejči]

Še to me zanima:
Ali so napadi pri istem psu vedno približno enako intenzivni ali kakor kdaj?

Do sedaj sem videla samo eden takšen napad in sicer pri temu kužku, za katerega sprašujem.

[Jana]

Maks je imel v devetih letih in pol en srednje tezek epilepticni napad, po katerem je kaksni dve uri spal od utrujenosti. Ob njem je bila v trenutku napada odrasla hcerka, zato veliko o tem ne morem napisati. Po njem ni imel zdravil.

Lahko pa opisem dogodke, po katerih smo se za vedno od Maksa poslovili. Ceprav velja bokser za vecnega otroka, se je Maks zadnjih nekaj dni pred usodnim vecerom umiril, nekoliko vec je spal, manj je jedel, vendar hrane ni odklanjal, prebavo je imel redno. Na nedeljski vecer je normalno spal na kavcu, se nenadoma zbudil, prisel iz dnevne v jedilnico in se zgrudil. Imel je zelo hud napad, v katerem mu je obracalo oci, imel je misicne krce, polulal se je. Ko se se ni odpocil od tega napada, je dobil drugega in cez slabo uro se tretjega. Ves preostanek noci so si sledili sibki napadi. Ceprav smo bili v telefonski povezavi z veterinarjem, sem mu lahko pomagala le tako, da sem ga ves cas rahlo bozala, mu prigovarjala in ga pomirjala.
Ob jutranjem obisku pri veterinarju smo ugotovili otezeno dihanje, dobil je nekaj injekcij in zdravila. Tudi taka za preprecevanje napadov. Ze naslednji dan smo ugotovili, da je doza verjetno prevelika (ce vas kuza jemlje tabletke, bodite pozorni na vsako najmanjso spremembo in preberite vse, kar pise na listku, ki je prilozen zdravilom) in po posvetu z veterinarjem smo jo zmanjsali. Napadov ni bilo vec, pa tudi splosno pocutje se je izboljsalo. Vseeno pa smo opazili, da je dihanje vedno tezje in da ima Maks vedno vecje tezave pri gibanju (vmesni pocitki ze pri odhodu na lulanje). Spet smo se vrnili k veterinarju, ki je po preiskavah ugotovil kolaps sapnika (kot posledica tako hudih napadov) in tumor na pljucih.

Kaj sem zelela povedati? Epilepticni napad je lahko izzvan s kaksno drugo boleznijo ali tezavo. Pri nas je bil to tumor in zal je bilo za Maksa prepozno. Seveda je lahko kuza tudi samo epileptik, vendar ni odvec, ce se preisce se kaj drugega, kar bi mu napade lahko sprozalo.

Pri Maksu sem bila opozorjena se na eno zadevo, ki je nadvse pomembna za preprecevanje napadov. Veterinar mi je absolutno svetoval kastracijo in razlozil, da je lahko ze najmanjsi dejavnik povod za nov napad. Ni nujno, da je kaksna psicka v blizini.

Drejci,
pesjanu, za katerega te skrbi, lahko najbolj pomagate tako, da je ves cas nekako pod kontrolo. Kadar je doma sam, naj bo nekje, kjer ni nicesar takega, ob cemer bi se pri napadu lahko poskodoval. Ce je kdo med napadom z njim, naj ga potiho miri in pazi, da se ne poskoduje. Nikakor pa med napadom nanj ne vpijmo ali kakorkoli na silo ravnajmo z njim. Po napadu naj se nekaj casa pociva (vsekakor bo utrujen), naj ne divja in dokler povsem ne pride k sebi, ga ne hranimo.
Vem, da bo to najbrz tezko, saj kuza, o katerem pises, ni foteljar, na katerega bi ves cas pazilo budno oko. Vseeno mu zelim cim manj napadov in cim srecnejse dni.

[Drejči]

Hvala za dobre nasvete in želje.

Upam, da bom tam, ko bo imel napad in da mu bom vsaj malo v tolažbo in cartanje, ker tega od njegove lastnice ni za pričakovati.

Mi je jasno kako ste se počutili, ko ste lahko samo gledali, pomagati pa niste mogli. Poznam ta grozen občutek, čeprav je bil pri nas vzrok popolnoma drug.
Sem pa vesela za pse, ker so ob sebi imeli uteho.