Vsega se boji

[Samoyed lover]

Nič. Ne bomo je dali uspavati, ker jo imamo vsi špreveč radi, še posebej jaz. Smo se eno uro pogovarjali in bomo pačć sprejeli, da je tako Tako, da sem si oddahnila Bom pač trpela še teh nasljednjih 10 let Sej ne

Sem jo cela precartala, ker je točno čutils, da je govor o njej Boga revica zlata, upam, da bo z njo vse ok.

[Lanabela]

Tole je zelo čudno. Kateri pa so vsi ti strokovnjaki? Namreč...če bi jaz imela tako hud problem, bi šla vsaj na pogovor. Me bi prav eno figo brigalo, če bi mi tisti, ki sami ne znajo pomagati že vnaprej trobili, da tudi to ne bo pomagalo.Če drugega ne, bi vsaj izvedela kaj več o vzrokih in pa o tem, kako naj se sama vedem - ni namreč vseeno ali se strahovom izogibaš, ali jih ignoriraš ali psa siliš v situacije, ki se jih boji. Ni pa vsaka metoda dobra za vsakega psa, in naloga pasjega psihologa je, da oceni strah in ti pove, kaj je v določeni situaciji najbolje storiti. Nihče ne more iz strahopetnega psa narediti junaka, lahko pa mu olajša življenje in prepreči nadaljnje poslabševanje. Namreč poskušala si že s "preplavljanjem" (to je da namenoma siliš psico v situacije ki se jih boji) čeprav je to metoda, s katero se sicer lahko znebiš majhnih strahov, velike pa samo še okrepiš.

Vsekakor pomaga T touch in povezovanje (del TTmetode). V toliko da psa pomiri, ne more pa ga "ozdraviti". Verjetno na podoben način deluje tudi reiki in njemu podobne metode.

[moksa]

Nič. Ne bomo je dali uspavati, ker jo imamo vsi špreveč radi, še posebej jaz. Smo se eno uro pogovarjali in bomo pačć sprejeli, da je tako Tako, da sem si oddahnila Bom pač trpela še teh nasljednjih 10 let Sej ne

Sem jo cela precartala, ker je točno čutils, da je govor o njej Boga revica zlata, upam, da bo z njo vse ok.

Samoyed lover, lahko razumem, da si še otrok, vendar skačeš iz enega ekstrema v drug, kar bi bilo celo zabavno, če ne bi vmes bilo živo bitje.
Kaj pomeni "dali uspavati", pa "sprejeli, da je pač tako", "bom pač trpela" in podobne traparije? Kam za vraga so šli vsi tvoji zelo dobri nasveti drugim? Ej, dajte doma malo sapo zajet in se obrniti na strokovnjaka ("uradnega" ali "alternativnega" - izbira je vaša), pa manj se na mnenja tistih, ki pravijo da nič ne pomaga, ozirajte, kristus!

Tako mamaF kot Lanabela sta ti dali zelo dobre napotke - drži se jih, prosim.

[Samoyed lover]

MamaF to je že od malega Na slikah zgleda sproščena, na trenutke se sprosti če pa je kaj "nenavadnega" kakšen čuden človeč, kje glasba, ljudje, kakšen pok, padalo, nadaljinca avto ali letalo, čuden kamen, čudna hiša, ali kaj kar jaz ne vidim je gotovo.

Je že začela kazati od malega strah pred VSEM.

Ne, jaz točno vem, kakšno energijo moraš imeti pri psu in se tega držim, ker lahko z strahom situacijo samo poslabšam. Će gre oče z njo je še huje.

Lanabela: Veterinarji iz najboljše mariborske veteroinarske ambulante, Jože Vidic itd.
Moksa, res sem pisala bedarije, se opravičujem, ampak sem bila čisto iz sebe, ker se mi je strgala iz polzatezne ovratnice in jo je skoraj povozil avto, poleg tega so se mi vsi sošolci smejali
Res se opravičujem za moje izpade, zadnje dni sem čisto iz sebe, ne samo zaradi psa, ampak tudi ostalo, tako, da mi je resnično žal.

lp in hvala za nasvete.

[Lanabela]

Zavrti telefon in vprašaj.

[branka]

Z težkim srcem rečem, ampak odločamo se usmrtitvi, ker psička samo trpi, nič nima od življenja, pa ji nudimo vse, kar drugi psi nimajo

Ojoj  , tega pa nisem pričakovala od tebe, res ne. Oprosti...

[vesoljka]

Branka, žal mi je,  nisem bila pri pameti, sploih nevem kako sem lahkom sploh pomislila na kaj takega  

Res nevem kako sem lahko pomislila....  Ampak naenkrat od obupa se mi je zdelo vse črno

Meni je pa kar jasno. Sicer ne vem, kakšne so dejanske razmere doma, nekaj si omenila... Si kaj, v osmem razredu? Si precej zrela za svoja leta, a si pač v svojih letih. Večino vrstnikov zanima vse drugo, le prevzem odgovornosti ne. Sploh, če so starši poudarjali tvojo vlogo pri vzgoji psa, je to za ta leta lahko precejšnja psihična obremenitev. Govorim pač iz svojih izkušenj, ko se je vse skupaj stopnjevalo že do te mere, da nikoli nikamor nisem šla, ker je bilo treba "psa peljat ven". Starši pa to radi še dodatno izkoriščajo, ker se pač  bolje počutijo, da greš ti zvečer s psom ven, kot s prijateljicami v diskoteko. In ko doma poči, se zlomiš. Se ti zdi, da delaš prav, sploh ko vidiš ostale, kako so "brez skrbi", pa še vedno delaš narobe. In ne zmoreš. In še kdaj se ti bo to zazdelo. Tudi meni se je, pa mi ni bilo nikoli žal misli, ki si jo ti malo prej napisala. Nisem bila "oropana" najstniških let, ker sem bolj tihe sorte, psička me je odvrnila tudi od marsikatere neumnosti. Je pa vseeno breme za ta leta. Nisem bila edina, ki je konec 5. razreda OŠ dobila psa, sem bila pa edina, ki je bil kuža izključno njena skrb nadaljnjih 14 let. Skoraj ves ta čas sem poslušala očitke "sama si ga hotela, zdaj ga pa imaš". Otroku in najstniku tega ne moreš naložiti, zato pa pride do takih obupov. Upam, da ti bodo starši stali ob strani pri vzgoji in "zdravljenju" psičke. Drži se :*