Hej hoj, spet se malo javljamo iz našega Revirja. Tokrat z mešanimi občutki, zmedenimi ... Roko in njegovi čuvajski problemi so spet vzrok, itak
In se sprašujem, če sem morda jaz s tem, ko se toliko ubadam s tem problemom tudi vzrok, da je pes tako fokusiran na te svoje "neprijatelje"
Hkrati imam debel cmok v želodcu, pa iskro upanja v srcu. In na srečo imam vas, da vam lahko vse povem. Pa mi vi poveste nazaj kaj si mislite, pa me okregate ali pohvalite, kakor pač nanese ... mi veliko pomeni to
1. Četrtek: vesela, veselaV četrtek pred prazniki je imel moj mož na obisku v svoji delavnici 12 svojih študentov. Ker Roko ponavadi premike okoli delavnice ocenjuje za "znak za alarm" in se mu zdi, da je nujno potrebno grozeče lajat v tisti smeri, kljub temu, da jih zmeraj sliši zaradi tega, nekako štejemo tisti del parcele tudi kot "varovano območje". Torej, tuji ljudje so bili tam, vsake toliko sva jih šla lepo na povodcu pogledat, nekateri so ga pobožali, nekateri niti ne, in Roko je izgledal po vsakem obisku manj vzmenirjen. Alarm je zagnal seveda, če se je kdo od "neprijateljev" približal hiši z namenom obiska WC-ja ali kaj takega, a sem ga zmeraj pomirila in umaknila toliko, da je moral tiho sprejeti vdor tujca skozi hišo. Na povodcu seveda, ker ga sicer preveč mika ... In je bil pohvaljen za pozornost name oz. za mirnost.
Zvečer sva po sprehodu še enkrat zavila do delavnice, fantje in punce so končali z delom, sedeli ob ogenjčku in klepetali, midva sva se lepo približala in Roko je čisto mirno gibal od enega do drugega. Rokam, ki so si ga previdno želele pobožat se je sprva celo izmikal, potem pa je izgledal sproščem. Bila sem pozorna, kako bo reagiral, če bo kateri od ljudi hitro vstal in se kam premaknil in zelo zelo vesela, ko sem opazila, da ni trznil, ko se zna to zgoditi v hiši ... (dokler na to nismo bili pozorni, se je parkiral pod mizo in od tam hotel šavsniti v hlače v trenutku, ko je gost vstal od mize
). Skratka, tako sem bila vesela te njegove sproščenosti med tujci, na "čuvanem" teritoriju, da sem vsa srečna o tem pisala Xeni in skoraj jokala zraven.
2. Petek, sobota - sesuta ... kot v živem peskuV petek zvečer, tik pred tem, ko sva se namenila na še zadnji sprehod, pa je spet počilo. Zares. To je bil tisti
Zločin, veš Pepsi, ne bunda od Cats
Zunaj je bila že tema, ko je na hitro na vrata potrkal mlad fant (Roku neznan) in takoj zatem že odprl vrata in vstopil v našo kuhinjo. V isti sekundi je Roko izza mojega stola kot puščica enkat na kratko zalajal in se hkrati zagnal v tega fanta. Kar direkt, brez renčanja, nič ... skočil je proti njemu in mu dal tace na trup in gobec na prsa, ma niti slučajno tisto navdušeno
Povohal nekako po nogah potem pa kar vanj ... Jaz sem skočila pokonci, ga zgrabila za ovratnico in ga zabrisala po tleh s "fuuuuuuj". Hkrati je zarjul še mož in psa nagnal proti hodniku in v drug prostor. Ta fant pa je samo debelo pogledal in nič mu ni bilo jasno, še prav prestrašiti se ni imel časa.
Zato pa sem jaz skoraj bruhala od groze ... se mi je v prah v trenutku sesulo čisto vse tisto, kar sem mislila, da sva počasi, počasi malo že poštimala. In ko sem prišla malo k sebi sva šla na tisti sprehod in potem v dolgo noč brez spanja ... in zjutraj mi je še mož totalno sesut začel groziti, da se ne misli it več tega strahu še nadalnjih 10 let in take ... In sem zbrala nekako moč in se popoldan odvlekla v
nemško šolo.
Sama sreča, da jo imam, šolo .... in moje drage sošolce in Ljubota inštruktorja. Itak, ko sem stopila iz avta, sem se sesula in zjokala. In so me poslušali in probali tolažit. Da pes izkorišča mojo "švohost" in površnost, da se bo obrnilo, ko ne bo več rabil iskati svojega mesta v familiji, ker bo jasno (zdaj je očitno vse preveč razštelano
) kdo kam paše, da ne smem obupovat, da moram bit trdna in jasno določit, kje mu je mesto in skratka vse, kar je logično ... Samo kaj ko sproti ne vidim, kje vse delam glih tiste napake, ki naj bi jih Roko s pridom izkoriščal. Pa se tako trudim delat prav, pa je očitno toliko lukenj vmes, mah ... mi bo glavo razneslo od vsega tega tuhtanja
Pa tako krivično se mi to zdi, res ... kot da bi pes kao lahko delal samo tisto, kar mu paše ... ma ni res. Res ni res, in sem tako žalostna, ker izgleda, kot da me en klinc briga
Bi morali videt potem naš trening ... v eni taki mučni tišini smo štirje sošolci delali vaje in mene je Roko ignoriral tako na polno ... ma si ne morete predstavljat, kako to boli
Kot da nimava nič skupnega, prav ena tema
Res, hvala dragi moji sošolci, da ste tam z mano, vsaj za me poslušat in enostavno ... da ste (vem, da eden občasno bere moje jeremijade). Pikotov šefe, tole je zate
Ljubo mi bo pomagal z individualnim programom "začeti znova" je rekel. Upam ... to mi daje vsaj malo optimizma. Če ne bom pa še k "Bajki" šla ali še kam. Če se mi ne bo zmešalo vmes.
3. Nedelja - Cats pride na obisk.... se je najavila draga Cats s Čohalnikom na kafe in jaz, namesto, da bi se prešerno veselila, sem seveda razmišljala samo to, kako bosta prišla in kdaj in kako bom pravi čas stresla Rokota iz hlač, če bo treba in kako ... jaoooo, kako sem se lahko sama zaprla v tak zapor, mi ni jasno. Mogoče bi morala
jast k psihologu, mogoče bi pes brez mene čisto kul funkcioniral ...
Skratka, sta prišla, sta pridno potrpela pred vrati, da sem jaz zariplega čuvaja prisilila, da je ostal na mestu, potem sta morala še čakat, da se je umiril na sedi in nehal poskušati skočiti proti njima. potem sta mu dala roko za povohat in je bil že pohvaljen, potem pa je Cats slekla bundo in z njo pač malo zamahnila in ta hudič črni je moral zgrabit rob bunde
Aaaaaaaaaaaaaaaarrrrrggghhh ... zmešalo se mi bo, zmešalo! je dobil rjovenje okoli ušes in potem z repom med nogami napotnico za svoje ležišče in
hausarest (saj veste, to je tisti privez za ziher).
In šele potem smo se z gostoma sploh normalno pozdravili in izljubili in sprejeli
darile ... in kooončno v miru pili kafe in čvekali. Arestant je bil tiho, malo mulasto je še gledal izpod čela in nato zadremal. Za vse pridne trenutke je bil pohvaljen in pobožan, čeprav vam povem po pravici, da je skrajno težko biti iskreno vesel in prijazen, ko pes naredi nekaj dobrega in zaželjenega po vseh piz*******, ki so ti do konca izpile živce. Saj na koncu niti ne vem več, ali sem sploh še iskreno vesela, ko je priden ali pa z nekim cmokom v grlu naredim tisto, kar pač moram (in tako tudi on).
Nekje v malih možganih mi je utripal glas od NoJinx in napotki "Glej, zdaj je super, zdaj pohvali, super, vesel glas imamo ..."
Joj, NoJinx, kako bi v takih trenutkih rabila tvoj pravi glas, da bi mi stala za hrbtom in me silila "Delaj, delaj, misli, misli"
Jaz sem očitno en totalno pasji "nedonošenec" ali kako bi se temu reklo
Ko je šel Catsin dragi ven telefonirat in ko je stopil nazaj v hišo, je moral Roko seveda spet težit in lajat ... pa mi je nekako uspelo ga tako grdo gledat, da se ni upal premaknit z ležišča in potem sem poskusila še zvok Xeninega
NaGlasa Ššššššššššššššššššššššššššššššš imitirat (tolk sem bila razpaljena, da bi še ugriznila kot kača, če bi blo treba
) in bi morali videti kako je z obupanim pogledom - ker ni smel več lajat" začel na drobno cmihati, potem pa utihnil.
Jooooj, enkrat bo naslov v Slovenskih novicah "Zadavila psa in zadavila še sebe", boste videli
Pa zakaj morajo te beštije pasje tolk komplicirat? Zakaj? Saj ga imam neskončno rada, zato pa prenašam tole jeremijado, ampak .... jebelacesta, ga ni čez mačke, res ne!
Ampak, kaj ko ....
4. Ponedeljek - malo upanja, OK, saj bo ...... Čuvajska telenovela ima pač dosti delov, pa saj s tem ste se že sprijaznile
Jah, kaj čem, če pa imam tako pridnega psa, ki razen požiranbja drekcev in občasne neubogljivosti na ukaze v bistvu ne počne nič kaj hudo prepovedanega. Razen
Zločinov. Potem pač pogrevamo to njegovo Čuvajsko čorbo podolgem in počez
No, bom probala povedat, da se je nekaj zgodilo - pozitivnega. Jaz v ponedeljek zvečer likam cunje za hčero, ki se pakita za v LJ, ko začne Roko zraven likalne mize, na svojem ležišču nekaj godrnjat in globoko renčat. In se zavzela seveda najbolj možno grozečo držo kar sem jo premogla in nazaj "zarenčala" Tiiiiihoooo. Ampak na kaj je renčal, pa mi ni bilo jasno, ker zunaj ni bilo videti nikogar. Nakar čet ene tri minute pred vrata pride hčerina prijateljica in Roko je seveda hotel skočiti pokonci. Sem se sklonila proti njemu in mu očitno tako uspešno zarenčala, da ni šans, da se je še bolj stisnil v klobčič in začel s nekim čudnim babjim glaskom bevskat, pomem pa sem naredila tisti Xenin "Šššššššššššššššššššš" in je samo še cvilil z zaprtim gobcem. In nato utihnil. In niti mrdnil, ko sta punci s kovčki odpeketali skozi vrata.
Ampak se nisem počutila niti kaj prida zmagoslavno, bolj nekako izpraznjeno, olajšano, ali ne vem kako naj rečem ...
A mislite, da me farba? (ker mu namreč ne verjamem kaj dosti) Ali mogoče ini Tahud incident ni bil čisto zaman?
5. Končno ena radostna novica... ne boste verjele, kaj pa sem danes počela! Sem šla iskat Bajkinega novega bratca, tralalalala
Ker je pri meni vse ena dolga telenovela, seveda tudi tegale ne morem povedati kar na kratko, a ne
Torej: dve leti nazaj se je Ana na eni dobrodelni prireditvi v renčah zaljubila v blue-merle borderja (jaz pa takrat v črnega galga Ideafixa) in od takrat sanjala, da bi Bajki enkrat za družbo nabavila še kakega borderskega mladiča. In v torek jo pokliče njen svak, da je v Primorskih novicah objavljen oglas zavetišča v Vitovljah, kjer oddajajo malo več kot pol leta starega prav takega samčka. In jih je že prosil, da počakajo, da jih kontaktira še Ana. Še isti večer so ga šli pogledat in s svojo nežnostjo je vsem zlezel pod kožo
In tako je sledila še odločilna noč za "prespat in globoko zadihat" in danes dopoldan sem jo spremljala ponj.
Pes je bil v zavetišču sicer že mesec dni, ker so ga našli nekje na goriškem z italijanskim čipom brez podatkov o lastništvu v njihovem registru - lastnika se ni dalo najti
No, pa je Ana podpisala pogodbo in "Bori", kot so ga poimenovali v zavetišču je šel z nama na Kras. Vso pot se je stiskal v mojem naročju, mehek, skratka zlato bitje
.... midve sva ga v avtu klicali "Boris", ker se je zdelo, da mu paše rusko ime
kako se bodo pa na družinskem posvetu odločili, bo znano jutri
... pa doma, prvo srečanje z "veliko" sestro ...
... ki se je presenetljivo lepo obnašala, sicer malo furala užaljenost in ignorirala Ano ter se stiskala k meni, ampak radovednost jo je premagala
Jaz sem čisto zaljubljena! Boris je tako pozoren, zaupljiv in radoveden kuža, takoj, ma čisto takoj se je začel odzivati, ko sem ga nekaj minut šetala zunaj, tačas, ko se je Ana ustavila še po hrano zanj. Učenje lepe hoje na povodcu bo s tem možakarčkom po mojem šala mala, pa vse ostalo tudi
Ful je odziven in pozoren, ne moreš verjet. Doma mi je že žogo prinašal, si morete mislit, jaz sem kar cvilila od veselja, tega mi pri Roko nikoli še ni ratalo, ta bi pa kar še in še. Jooooj, tole bi bilo za
nemško šolo, kot nalašč
Pa v delavnici je Bajkin tatko rezal nekaj z žago za železo in varil (kar Bajko ful razpali), Boris je pa vdano gledal nas, kaj bomo še zdaj počeli in čakal svojo žogo, kot da ni nič, kot da tisto zoprno cviljenje žage in sitni zvoki sploh ne obstajajo.
In upam, da bo to začetek ene pravljice s srečnim koncem
Jana. Vse pravice pridržane.
