Še nikoli nisem zadel na lotu, v igralnici sem vedno naredil minus, še marsikatera srečka na gasilski veselici ni bila dobitna.
Če pa se je pod številko vseeno skrival dobitek, sem vedno dobil kakšno igračo, ki sem jo že zdavnaj prerasel, ali pa sem dobil v roke popolnoma neuporaben predmet, za katerega se ponavadi sploh ni vedelo, čemu služi.
Navodila so bila itak, kot vedno, samo v kitajščini. V šoli nisem nikoli blestel, prej bi rekel, da sem držal za rep povprečja. Sicer sem se nato bliskovito zresnil in postal vzoren učenec, ki je poskusil čim prej prepisati domačo nalogo in se je trudil, da is »plonkceglcev« prepiše vse do zadnje vrstice, pa vseeno.
Imam tudi relativno slabo plačo za delo, ki ga opravljam. Nimam plačanih nadur, a imam preveč dela, da bi višek ur uspel koristiti. Slabe in nepravilne odločitve me spremljajo že vse življenje.
Sicer se iz napak učim, vendar me zgleda še niso popolnoma izučile. Recimo: včeraj sem pred službo na glavni postaji pri prijazni gospe kupil slive. Niti pomislil nisem, da zraven njih veselo zajtrkujem kefir ... Kombinacija okusov je bila fantastična, posledice pa ... no ... recimo, da niso bile ravno najlepše.
Gotovo si mislite: »Ta Fifi1 je nor!«
ali pa: »Pa kaj to razlagaš tukaj nam na forumu, ki se po večini tiče psov.«
Ali pa razmišljate, kakšno bedno življenje mora imeti tale Fifi1.
Nič skrbeti, nisem znorel.
To je bil pač malo bolj dramatičen uvod v jedro niti ne tako kratkega sestavka, ki se ga vsekakor splača prebrati do konca. Tarnanje je bilo vedno dober kontrast za poudarek lepih novic, ki mu sledijo.
Danes je poseben dan. Pa ne samo zato, ker je petek in petku sledi vikend, ko imamo ponavadi več časa za tiste dejavnosti, ki jih pač radi med vikendi počnemo. Danes je poseben dan zato, ker mineva točno eno leto, odkar sem se s tresočimi nogami in prebavo, ki je bila podobna posledicam zgoraj omenjene kombinacije, odpravil v Zavetišče Horjul.
Prvič sem bil popolnoma odločen, da je to za razliko od drugih prava odločitev – posvojiti Fifi, namreč.
In po enem letu lahko ponovim tisto, kar sem povedal v prvem javljanju. Z razlogom sem lahko najsrečnejši človek na svetu.
V enem letu sva se popolnoma navadila sobivanja, poznava svoje muhe in točno veva, kakšna bo reakcija, če je le taka situacija že kdaj bila. Znava ubogati osnovne ukaze, pa tudi malo bolj napredne naloge z lahkoto opraviva. Celo leto sva sicer potrebovala, da sva se naučila hoditi poleg
, vendar sva pred kratkim usvojila tudi to. Vztrajnost se pri takih stvareh vedno splača. Verjetno se vam to, da pes hodi poleg, zdi popolnoma samoumevno, vendar se mi zdi, da je to v tem letu najin največji dosežek.
Ta poleg ti da nov zagon in veselje do res dolgih sproščenih sprehodov, brez bolečin v rokah in glasilkah.
Prav tako se Fifi ne boji več vode in po večini pogumno vstopi v zaprte prostore, ki so ji tuji in se jih je prej na smrt bala.
Po začetnem že drugič hodiva v nadaljevalni tečaj, pa ne zato, ker se česa ne bi uspela naučiti, ampak zato, ker je šola zakon
. Za eno leto sva (vsaj za moja merila) naredila ogromno, pa vseeno ne toliko, da bi na tej točki začela spati. Najin nov cilj je BBH izpit, če ne to leto, pa pač naslednje, oziroma takrat, ko se nama bo zdelo, da sva nanj pripravljena
. Nasploh je Fifi ena zlata punca in vsekakor najboljša prijateljica, ki mi vztrajno sledi povsod, kjer se mi slediti da, posluša taka jamranja kot ste jih vi brali zgoraj, in me vedno znova razveseljuje s svojimi vragolijami.
Morda bi tukaj dodal le še zaključek z mislijo:
In izkazalo se je, da mi le ne gre tako slabo, kot sem tarnal na začetku. Sploh ne. Živeti s Fifi je privilegij, ki ga nima vsak. Tisto, kar sem opisoval v uvodu, so malenkosti, ki ti dajejo vedeti, da živiš, in so le protiutež sreči, da znaš to kasneje bolje ceniti in negovati.
Ostale fotke:
http://www.mojalbum.com/fifi1/eno-leto-od-kar-imam-fifi
Jana. Vse pravice pridržane.
