No, pa ste končno dočakali!
Doma sem po dolgem času priklopil računalnik!
Prvič po približno dveh mesecih in pol ... Prvič, odkar imam psičko Fifi. In ker vem, da vas je veliko držalo pesti in ste lepo skrbeli zanjo več kot leto dni, si zaslužite malo bolj obširno poročanje. Prav je, da spoznate tudi, kdo je Fifijin vodnik.
Kar ne vem, kje bi začel pripovedovati ... Najbolje, da se vrnemo v avgust ‒ en mesec, preden je Fifi prišla k nam. Takrat sem po srečnem naključju pristal na strani zavetišča Horjul.
In ker sem si želel psa in sem nasploh »pasji« (že od nekdaj premečkam čisto vsakega psa, ki mi pride na pot
), se nisem mogel upreti in sem pokukal na zavihek Iščejo nov dom. In tam sem jo zagledal. Od takrat celo verjamem v ljubezen na prvi pogled
. Prebral sem njeno temo na forumu z rubriko Kuža meseca vred in se brezpogojno odločil: »Ta pes bo moj.« Seveda smo še isti dan imeli zasedanje družinskega štaba, kjer smo se naposled odločili, da Fifi lahko posvojim.
Nekaj več kot mesec dni smo zanjo vestno vsak dan do poznega večera pripravljali »teren«, od zaščitne ograje pa vse do prave pravcate brunarice, ki je zdaj Fifijina rezidenca. Vmes sem klical v zavetišče in Polonino prvo vprašanje je bilo, zakaj ravno Fifi. Pravzaprav odgovora na to vprašanje še kar nimam ... Nekako sem čutil, da je prava zame in da bi zanjo lahko spodobno skrbel. In zdaj, ko sva skupaj že nekaj časa, vam lahko z gotovostjo rečem, da se nisem zmotil in mi ni žal niti sekunde, ki jo preživim z njo. Nikoli ne bom pozabil, ko je Polona v telefonskem pogovoru rekla, da je Fifi zelo nevljudna psička
. Da če mislimo, da bomo na vrtu še kdaj v miru pili kavo, se motimo. Ravno nasprotno! Zaradi Fifi smo jo na vrtu začeli piti (smo morali poskusiti
) in nam je bilo tako všeč, da je to postal vsakodnevni ritual.
Fifi je zelo posebna punca ... Njen pogled zna biti tako iskren in globok, da se kdaj vprašaš, s čim si si ga sploh zaslužil. Njena volja do igranja je tako velika, da sem celo jaz dobil občutek, da lahko zgubim kakšen kilogramček (če vsak dan po uro in pol mečeš žogice, lahko shujšaš ‒ potrjeno
). Je zelo učljiva, kar pridno izkoriščava pri Rumenih ruticah, ki je najbolj zabavna šola, pa čeprav šol nisem nikoli preveč maral. Sploh ne ob sobotah ... V šoli nama je celo tako všeč, da se veseliva nove ure učenja takoj, ko se vrneva iz nje, in nama je to edini spodoben in sprejemljiv zaključek tedna. Katarina, hvala za to. Kdaj sva sicer malo trmasta in drug drugega ne ubogava, ker jaz recimo hočem, da sedi, ona pa hoče malo tja nekam v levo
, ampak to je res izjemoma, ko ravno nimava dneva. Drugače je Fifi popolnoma vodljiva, nežna in prijetna punca, ki se ti tako zasidra v srce, da ne moreš drugega, kot da si priznaš, da popolnoma raznežen sediš za računalnikom in pišeš te besede.
Hvala Poloni, Adi in vsem, ki ste Fifi pomagali, zanjo držali pesti, jo sprehajali, česali, metali žogico in mislili nanjo ... Tudi zaradi vas sem zdaj lahko najsrečnejši človek na svetu.
Še se bova oglasila, za zdaj pa lep pozdrav!
Jana. Vse pravice pridržane.
