Dojenček in nakup psa

[SunnyDay]

nosit po stopnicah, ker se jih je bal.

Tudi če se jih ne bi, nosit, predvsem dol, dokler se le da. Zaradi kolkov.

[branka]

Karakter ni popolnoma odvisen samo od pasme psa. Veliko je na vzgoji. Pa saj najbrž to že sami veste 

Na misel mi pride še pasma King Charles španjel in shi tzu.

[Uma]

Razen cairna sicer ostalim pasem ne poznam v detajle po karakterju, ampak upala bi si pa trdit, da nobena od pasem ne ustreza pridevniku nezahtevna, karkoli si vi že pod tem predstavljate. Po mojem mnenju ste tudi izbrali najbolj neprimeren trenutek za nabavo psa, 1 leto star otrok se že na veliko plazi, počasi bo shodil, je pa še premajhen, da bi razumel kako in kaj. Jaz bi na vašem mestu z nabavo na sploh nekoliko počakala. Po mojih izkušnjah je potem s 3-4 leta starimi otroci lažje, vendar še vedno izredno težka naloga. Mislim pa da boste na tej temi težko dobili konkretne odgovore glede pasem, pomoje povprašajte na posameznih temah, kjer vam bodo lastniki lahko odgovorili kar vas zanima o posamezni pasmi. Hkrati obiščite vzeditelje in se pozanimajte iz prve roke, potem pa sestavite seznam plusov in minusov za posamezno pasmo, to je pomoje edini način da se pametno odločite.

[kocka]

Pred videzom (ki je sicer tudi pomemben dejavnik), naj vam bo pomemben karakter psa, ki ga izberete v leglu. Npr. - ko se že odločite za določeno pasmo, si potem v leglu s pomočjo vzreditelja izberite psa, ki bo po predvidevanjih laže vodljiv, pa čeprav vam je drug, ki je bolj živahen in je lepše obarvan sicer vizuelno bolj všeč. Če imate zelo živahnega otroka, bo veliko prask, padcev na rit, polizanega lulanja..., ker je leto dni star otrok še veliko na tleh, kamor bo pes delal luže. Majhen pes je v otrokovih očeh tudi nadomestek za plišasto igračo, s to razliko, da ima ta ˝igrača˝ izredno ostre zobke in krempeljce, ki jih brez pomisleka v igri tudi uporabi.
Pomoje boste imeli veliko dela, da boste otroka navadili, da se psa ne vleče, stiska, ščipa...
Sicer pa je za otroke odraščanje z živaljo neprecenljivo.
Močno se pozanimajte pred prihodom psa, kako ravnati tako z mladičem, kot tudi z otrokom. Torej, vi se izobrazite. In bodite pripravljeni na neprestano lulanje, nošenje pred blok, možno grizenje stvari..., da vas to ne bo kasneje popolnoma iztirilo, ker nekaj časa pač traja, da navajanje na čistočo mine.
Ravno sedaj spremljam primer starejšega para, ki so imeli ZP in je pač bila stara in bolana, in so jo morali peljati uspavati, po dvoletnem zdravljenju. Pa so vzeli mladiča španjela. Gospa je popolnoma iz sebe, ker na vse pasje mladičkaste fore sploh ni bila pripravljena. Je že omenjala, da ga bodo po treh dneh vrnili vzreditelju in sploh ne bodo zahtevali kupnine nazaj, samo da se psa znebijo. Prvo psico so dobili staro 7 mesecev in sploh niso vedeli, kaj pomeni imeti mladiča v hiši. Prve noči je jokal nonstop, lula neprestano, ko sem jim povedala, da ga je treba po vsaki igri, spanju, hranjenju, razburjenju spustit lulat, sta me samo debelo gledala... Skratka, do sedaj sem bila tam 2x po 15 minut, pa so pobrisali vsaj 5 lužic... in pes dirja gor in dol nonstop. Imeli so namen vzelti psa iz zavetišča, pa si je sicer odrasla hči, ki ne živi pri njih omislila, da bi imela španjela. Ko so ga šli skupaj gledat, so potem vzeli mladiča še oni. Za vse povrh je hči večkrat odsotna in potem pazijo še njenega mladiča in potem brišejo dvojne luže..., pa še na vnukinjo dnevno pazijo popoldan. Skratka, premislite kako in kaj...

[Laeja]

o mačkah ne vem kaj dosti, ampak papige pa če so zdrave niso kaj manj družabne kot psi po mojih izkušnjah
in znajo tudi prav grdo uščipnit če kdo ne ravna z njimi dovolj nežno

[fižolova župca]

Spet moja tema in sem se razpisala .
Bom komentirala z vidika mame  - ni si treba premislit, otrok od umazanije ne bo umrl, mi pač več čistimo, kakšenkrat pa tudi kaj nese v usta, res pa imamo odraslega psa in je lažje, ker ni luž, da se mu dopovedat, kaj je za v usta in kaj ne. Jaz bi se na vašem mestu pripravljala, se veselila njegovega prihoda in lepo počasi planirala, nadomestne živali bi kar opustila, ker če si res želite prav psa, lahko že v dobrem letu tudi pride. Čakanje ni izgubljen čas, bo že pri otročkovih dveh letih vse ful lažje. Imam manj kot leto staro punčko, ki me še lasa in vtika prste v moje oči... pri letu in pol se spomnim od ta prve (ki je zdaj stara tri), da je bila že dokaj socializirana, mojih mačkov ni več zasledovala, ni bilo treba pazit na cukanje ipd. Skratka, otrok se tam do dveh let navadi živet z živaljo 'kot da je ni' oz. je njegova igra z njo smiselna, tako da je tudi psu v veselje (meče žogice, vlečeta se za špagco itd.) Še nekaj, otrok do dveh let je dokaj nestabilen, hodi kot 'pijanček' in nima ravnotežja. Mlad pes, ki se mu mota pod nogami in ga povsod doseže, je zanj dokaj sitna reč. Glede tega je izbira nečesa manjšega, ne preveč hiperaktivnega najbrž res pametna. Tudi jemat je takega psa laže s sabo, lažje ga je za kako popoldne 'obesit' žlahti, ga vzet v apartma na dopust. Bi pa sama misel na terierje, ki so včasih kot žogice skokice, zaradi vsega povedanega opustila.

Karkoli boste izbrali, lahko pričakujete prvo leto ful dela. Prve tedne sploh (večina kar letni dopust takrat pokuri) - vstajanje ponoči, da se pes navadi lulat zunaj, podnevi na dve urci ali v začetku še pogosteje izhodi za opravljat potrebo... Potem pride mala šola, ki je skoraj obvezna in perfektna stvar, s katero zmanjšate možnost kasnejših težav, tudi nekaj učenja z branjem in konkretno ukvarjanje s psom. Otrok bo hotel bit pri vsem tem zraven, včasih bo tudi nadležno... Ali pa trenutki, ko vam bo pes poskakoval, ker je prišla ura, ko je navajen it kakat, vi boste pa spravljali spat eno malo kričalo, ki se je odločilo vam popestrit večer .

Razmišljate tudi o odraslem psu iz zavetišča? To možnost vsekakor priporočam. Skrbno zavetišče vam kot mladi družini ne bo dalo težavnega psa, ker nima smisla, da ga čez mesec obupani vračate, vam pa zna svetovat že 'izdelanega' psa - bo sicer nekaj prilagajanja, je pa vse laže, če ima žival recimo dve leti in se vidi značaj in drugič ni več tiste otročje 'bezljavosti', ki je ob otroku še težavnejša. So stvari, ki bi jih samo ob psu lahko prenašal, ko jih je pa več na kupu, so ti pa sitne utrudljive... recimo ko ti en otrok sam pripravlja pijačo in se voda cedi s pulta, drugi nekaj vlači iz omaric, pes pa teka sem in tja (kar samo po sebi ne bi bilo nič takega), ker ve, da je čas za odhod in bi po vsej sili rad zraven (takle nekako imamo mi zjutraj).

Govorim iz lastnih izkušenj, je včasih kar težko, čeprav ne bi bila več brez psa za nič na svetu. Pomaga sistem, ko si ga ustvariš (recimo sprehajanje ob vozičku ob uri, ko otrok pridno spi v njem, naštimaš aktivni čas namenjen psu na uro, ko je z malim manj dela, hoja na manj problematične kraje, kjer se zabavata oba - otrok in pes ipd., naučiš psa na hišni boks, kamor ga 'pospraviš', ko ti vse pride preko mej in bi od otroškega in pasjega šundra najrajši zbežal). Pomagajo pomagala za zmatrat psa (sprehodi na rolerjih, ob kolesu) in pa že v štartu 'nezahtevna' pasma (manj lovskega nagona, da bo lahko kdaj spuščen, namesto da bi se z dolgo špago motal okrog in se zapletal okrog malih neokretnih nogic). Pomaga, če niste sami in imate partnerja, ki ne prihaja domov ravno ob 8ih ali če imate blizu kake stare starše, kjer popoldne lahko odložite otroke za pol urce, ko si rečete, da je čas za vas, za zadihat in za vašega psa, da tudi on lahko 'zadiha' ob vas. Zelo pomaga ograjen vrt ali atrij, kjer imate lahko 2 in 4nožca spuščena, se igrate z njima izmenično ali enega prepustite njegovemu trenutnemu navdihu. Najbolj pomaga skuliran karakter, da ne komplicirate in se prilagajate sproti - če ste taki, v končni fazi lahko imate tudi zahtevnega energičnega psa in še otroke, zakaj pa ne. Važno je splanirat prihodnost - mogoče pride še en otrok - sprehajat dve miniaturci in še psa je včasih mali umetniški podvig, ampak spet - se da, če se res hoče.

Sama mislim, da boste glede pasme že nekako izbrali... bolj je važno, da se naštelate na stanje 'imeti psa'. To ni pridobitev, ampak lajfstajl, vsak dan, vseh 15 let, ampak je pa tudi neizmeren užitek. V bistvu čestitam, da boste še počakali, s tem kažete, da veste, da pomeni pes tudi odgovornost in delo in morda ste ravno zato ta pravi bodoči vodnik ... Še to - zame je bila to vsekakor ena lepših odločitev v življenju !

[Žužka]

Ste dobili veliko zelo dobrih nasvetov, ampak bi samo dodala še eno svojo izkušnjo. Zelo majhni psi so velikokrat neprijazni do otrok, saj se počutijo bolj ogrožene pa tudi bolj "lomljivi" so. Vendar mopsov ne poznam dovolj dobro, da bi lahko sodila za njih.