Zasuk želodca

[Sammy]

Pri tistem ljudstvu, kjer je bilo to konkretno napisano (se mi trenutno ne da iskat v knjigi), je zraven slika, kjer so vsi psi okrog enega človeka, ki jim meče hrano. In seveda jo dobijo tisti, ki so bolj spretni, ostali pa so lačni vsaj še naslednjih dva dni.

[Sammy]

Tako ... Tisto ljudstvo, kjer je konkretno slika zraven, so Polarni Eskimi iz Severne Grenlandije. Na sliki jih človek hrani s tjulnjevim mesom. Piše pa še, da jih v lovski sezoni hranijo vsak drug dan. Torej v "nelovski" še manjkrat?

[Sammy]

Offtopic:

Če koga zanima knjiga: Ljudstva sveta 5 - Severna Amerika, Atlantski otoki s Karibi, Arktika. Založba Mladinska knjiga.

[Sammy]

Mi imamo celo zbirko celo v šolski knjižnici! In nihče ne teži, da je ne smemo vzeti domov, ker je že stara (letnica 1980).

[Bučka]

Bučka se je odločila, da se ima premalo pestro in je včeraj zvečer pridelala še zasuk želodca..
Kaj se je dogajalo: enkrat v zgodnjem popoldnevu (okoli 11:30), ko naju en čas ni bilo doma, je v kuhinji "našla" krožnik peciva, ki ga definitivno ni samo pogledala. Potem je bila cel dan čisto OK, tudi na sprehod sva šli, skratka, nič nenavadnega. Ob 20ih sem ji dala majhno dozo hrane (precej manjšo, glede na dopoldanski "obrok"), pasirano zelenjavo in kuhano meso. 10 minut po hranjenju se je začela napihovati, bilo ji je slabo, ni vedla kako bi se dala, spahovalo se ji je... Dežurni dr. Zemljič nas je brez odlašanja "povabil" k sebi v dežurstvo (hvala Peibie za nasvet in Katarina  , za prevoz in podporo!). Do 23ih se je Bučka matrala s slabostjo, bruhanjem, sondiranjem... Želodec ni bil popolnoma zasukam, le delno, tako da jo je še lahko sondiral. Sedaj priporočajo čimprejšnjo fiksacijo želodca, kar je grozno težka odločitev glede na njeno stanje z erlihiozo. Vendar se bo v kratkem treba odločiti, definitivno po kontroli krvi, hemogramu itd.... Kakšno pa je okrevanje po taki operaciji?
No, takole... kot da še nimamo dovolj nas je doletelo še to... Bučka je do včeraj obiske pri veterinarjih odlično prenašala (čeprav jih ni malo), zdaj pa ne več...

LP,Maša

[sebi]

Kriza - tako mi je žal za vaju! Držimo pesti in tačke za čimprejšnje okrevanje...

[maja01]

PISMO!!! Pa ravno vama se je moralo to zgoditi (saj ne, da komu privoscim, ampak Buca ima pa res dovolj ze vsega ostalega sranja)!
Situacija je tocno taka kot je bila pri moji Speli.
Mi smo se za operacijo odlocili v roku treh dni. Jaz sem mislila pocakati se kaksen dan (da ne bi bila splosna anestezija na sporedu ravno vsak dan), pa so me vsi prepricevali, naj to naredim cimprej. Naj ti povem (preberi tudi tisto studijo do katere je link v to temo enkrat pripopala Nuki), da se rec v vecini primerov, ko se zelodca ne fiksira (ali je poseg opravljen slampasto, a ne, Noli), ponovi.
Spela je bila prvi dan po operaciji se malo matasta (anestetiki jo vedno zdelajo), ostalo okrevanje je slo pa precej hitro. Jaz sem jo prvi teden po operaciji imela v sluzbi, da je bila pod nadzorom 24h, jedla je pa vsaj 6x dnevno, v majhnih kolicinah. Sprehodi so bili 1 mesec samo na vrvici in kratki. Brikete ji od takrat naprej namakam (sem na lastne oci videla kaj se zgodi, ko se namocijo v zelodcu), hrano se vedno dobiva 3x dnevno. S slednjim sicer verjetno pretiravam, ampak niti najmanj si ne zelim ponovne take izkusnje.
m.

p.s. Drzita se!

[Xena]

Katarina , za prevoz in podporo!).
LP,Maša

ja, tole je pa huda preizkušnja tudi za opazovalca, kaj šele za pesjanko! Itak da ji ni čisto nič jasno, ko se jo v mrzlem večeru popoka v avto in odbrzi z njo na urgenco. Tam so sicer vsi prijazni, vendar se čuti napetost v zraku, saj je še veterinar v dilemi, ker ne ve, kaj bi bilo najbolje narediti.... stikajo glave, šepetajo, gledajo ultrazvok slike, vsake toliko pobožajo pesjanko, ki ji je v tistem trenutku neznosno slabo, od napihnjenosti težko hodi. Pa ji vendarle njen bokserski karakter nekako ne dovoli, da bi se " sesula" in tako marljivo hodi gor pa dol, poskuša bruhati, malo kaka, malo posluša vojno vseh možnih zvokov v svojem trebuščku, mirno prenaša vse dotike, vse pritiske, ki jih veterinar spremlja z mirnim prijaznim glasom. Vidi se, da je punca v stresu, v momentu ima dovolj in jo ucvre proti vratom. A na žalost muk še ni konec, pade namreč odločitev za "sondiranje".... ki je kot rečeno že za opazovalca muka. Nemočen stojiš zraven, poslušaš sondo in veterinarja, ki daje asistentki napotke ti pa nepremično zreš v "respirator" (lahko je tudi kaka druga naprava), ki se po tempu njenega dihanja dviga in spušča. Opazuješ prsni koš in stiskaš pesti, da se vse srečno konča... kar je pa zelo težko, saj po tolikih letih raznovrstnih izkušenj poznaš cel miljon zgodb, ki jih zavestno in skoraj besno odganjaš iz glave....to je pravzaprav edino, kar lahko storiš. Izraz na veterinarjevem obrazu se končno malo omehča, zadovoljen dvigna glavo k asistentki in reče lastnici nekaj spodbudnih besed... Pesjanko z mize, še enkrat slikanje, slika pokaže, da je stanje precej boljše. Med infuzijo se prebuja in gleda okrog sebe, občasno pa še položi svojo utrujeno omotično glavico nazaj na tačke. Zdaj vemo, da je ta hudo mimo. Šele takrat se oddahnemo, začnemo normalno dihati in se zavemo stvari okrog sebe.... in za hip prisluhnemo žalostnemu mijavkanju mucka v kletki, ki je pravzaprav mijavkal ves čas, pa ga nismo zaznali....Zdaj pa nas je priklical nazaj.

Bučki želim čimprejšnje okrevanje, vsem ostalim pa čimmanj takih zgodb....


lp, Katarina