Plan je bil, da podam obsežno slikovno poročilo iz Murske Sobote, takoj, ko pridem domov. Ampak zdaj se je plan malo spremenil in moram pred slikovnim poročilom malo piiiii...
Doma bi morala biti namreč že včeraj zvečer. Ob 18.25 včeraj bi morala moja starša prileteti iz Berlina v Graz. Ja pa ja de! Najprej so jim rekli, da imajo dve uri zamude, ajde, se zgodi. Po dveh urah nič in nobenih informacij. Potem info, da samo še avion iz Stockholma prileti in grejo oni z njim v Graz. In tik pred mejo štirih ur - odpoved leta. Ok, ostanem še eno noč v MS, saj mi res ni hudega. Moja dva, ki sta izkušena popotnika, sta dobila sobo na stroške letalske družbe, manj izkušeni so prespali na letališču, ker so jim rekli, da si morajo sobo plačati sami in iztožiti povrnitev stroškov.
Danes naj bi leteli ob 12.55. Spet najprej info, da dve uri zamude. Potem info, da čakajo letalo iz Gdanska. Potem jih po treh urah in 35 zamide spokajo na bus do letala. Potem jih hočejo vreči dol z busa in se družno uprejo, da niti pod razno ne grejo dol s tega busa. In potem jih ravno okoli magične meje štirih ur (ziher se bodo na to zgovarjali
) napokajo v letalo in v Gradcu pristanejo 24 ur kasneje kot načrtovano. Ne, ne, to ni vse, njun kufer so seveda nekje pozabili ali pa ga mogoče poslali v Zimbabve. Pa foter se je še s kavo polil. Sta prišla vsa zmatrana in brez kufra do mene in mi povedala, da imata poln kufer, pa čeprav ga sploh nimata.
Ok, zdaj sem se skričala, zdaj se pa lotim lepšega dela poročila iz MS.
Bilo je sončno, sneženo, mrzlo in kljub temu lepo. Preden je zapadel sneg smo se imeli takole:
»Ej, a misliš, da nama bo vrgla žogo?«
»Ok, ona je ni, kaj pa ti, dej vrž žogo!«
»Žoga, brcni se!«
»Mislim, čisto sam jo moram pripravit do premikanja …«
»Ajde, ta mau, ti bom jaz pokazal, kako se žogo okoli prenaša.«
»Vidiš, takole!«
»Cufo pa takole.«
»Pa sej jaz to tudi znam!«
»Ampak brez žoge se da bolš kroge nabijat.«
»Stari, dejva se mal igrat.«
»Mah, dej, no, ta mau, a ne vidiš, da nič ne vidiš?«
»Ajde, pejd rajš kroge nabijat, smrkavc.«
»Ka vüva delata?«
»O, glej, en še bl ta mau, a se greva midva špilat?«
»Aaaaaaa, na pomoč, velka pošast nekaj šče od mene!«
»Dej razlož mu, da ga vabim v igro, on ne govori istega jezika kot jaz.«
»Ok, da vidim, če si mu dobro razložila.«
»Žuuuuur!!!«
»Who is the real frajer?«
»A zdej mormo pa pozirat al kaj?!?«
»Vam jaz povem, da je bilo zunaj bolj toplo kot je notri.«
»Če pa to, da s Samotom leživa tako blizu skupaj, ni dokaz, da je res tako, potem pa res ne vem.«
En dan me ni bilo v MS, ker sem se odpravila po predbožičnih nakupih v Gradec. Ena sama stvar je bila namenjena takojšnji uporabi in Samo je bil navdušen. Res ne vem zakaj v naših živalskih štacunah ne prodajajo take trave za mačke.
»Pa ne, da mi je končno spet travo prinesla?«
»Moram poskusit, da ni slučajno umetna.«
»Najboljše, da se ne odmaknem od nje, da mi je kdo slučajno ne ukrade. Saj sede se da lepo spati.«
»Pa še lep sem ob zeleni travi«
In naslednje jutro smo se zbudili v belo, belo zimo.
»Juhuhu, sneeeg!«
»Ka se vüva 'juhuhu snejg' dereta, ka ne vidita, ka ges nemren dale, ka je tak visoki?«
»Pustva palčka, dejva se rajš podit po snegu!«
Samo pozirali smo bolj slabo, ker so eni ležali na prostoru in lajali, da oni bi letali …
… drugi pa so namesto, da bi pozirali, delali angelčke.
Jana. Vse pravice pridržane.
