Kako sem šla na Izlet in Pustolovščino
Danes je napočil dolgo pričakovan dan, ko bi se mogel zgodit dolgo pričakovani Izlet. In Pustolovščina. V veselem pričakovanju sem vstala že navsezgodaj in potem postopala po stanovanju in čakala čas odhoda. Po nekaj zgrešenih ZSih je končno tudi ta bil določen in je želja stvarnost postala.
In sem se odpravila na pot. Prvič sem morala nazaj domov takoj iz pritličja, ker sem oblekla predebelo jakno, potem še drugič, ker sem med preoblačenjem pustila gor smeti. To je le povečevalo nervozo pred Potovanjem. In končno sem se odpravila. Nihče mi ni pripravil pohane piške, trdo kuhanih jajčk in paninov z mortadelo za na pot in to mi je hudo najedalo popotniško veselje. Do Samotove graščine vodi dolga, toda lepo markirana in večinoma položna pot, le zadnji del gre močno navkreber in ni za alpiniste začetnike. Po podanem geslu so se odprle mogočne duri in pozdravni komite je obiskovalcem podelil pol ducata francoskih in ene par beneluks lubčkov. Za začetek.
Nekaj korakov globlje v Graščini se je pokazal sam osebno glavom i bradom Samo Veličastni. Dobrohotno je dovolil ponižni raji, da se ga dotakne in jim benevolentno kazal pot v sprejemnico. O kako je igralo moje od Pustolovščine itak razburjeno srce! Veličastni je z nepopisno milino in gracijo nakazal, da je Graščinski običaj tak, da obiskovalci takoj prinesejo žrtev za prijeten obisk in sreno pot domov. V pomanjkanju klavnih živali sem ponižno segla v vrečko in pred njegove tace položila darile. Na moje Veliko presenečenje so se Veličastne Zelene Oči na široko razprle in je kazalo, da so Njegova Gnada nadvse zadovoljni z mojim skromnim prispevkom za Gospodov blagor.
Hramska postrežba je prinesla obredne posode in vsebino daril prestavila iz neugledne embalaže na vrhunski dizajnerski porcelan, kakor se tudi za Njegovo Veličastnost spodobi. Vsebina je magično izginila, kar me je prepričalo, da se v Graščini dogaja nekaj nadnaravnega in sem bila še bolj vesela zaradi Pustolovščine. Po končanem obredu je Veličastni zavrnil nekaj vsakdanjih dodatkov, nakar je postrežbi udarilo tupilo od nekuženja (dejansko je osebje tam edino, na katerem bi bilo treba še malo delat, očitno se tale kriza pozna tudi na vrhovih) in usta so se jim oblikovala v črko O in tako ostala nekaj časa. Med tem časom je Črni Gard olfaktorno preizkusil nekaj daril nižjega ranga in med tem radodarno delil objeme in poljube med oboževalci. Nakar se je Veličastni obrnil vsem zbranim in, v nastali tišini, jasno sporočil: "Prvič po dolgem času sem sit". Dokler smo vsi še lovili sapo od tega zgodovinskega trenutka je Njegove Veličastnosti zmanjkalo, ker se je povlekel v samo Njemu dostopne visoke sfere.
Mi djeca smo še nekaj časa komentirali dogodke, ki smo jim bili priča, nakar so nas povabili na ogled zaporov. V zaporu trenutno imajo samo enega zapornika, ki je tam že dolgo let in je zgledal jako prijazen, kar le potrjuje teorije da so tanajhujši kriminalci videt prijazni dedki iz ulice.
Potem je prišel čas, da se poslovimo od Graščine in se v spremstvu Črnega Garda, angorno oplemeniteni in vsak v Svojem plašču, odpravimo domov. Pot se je jako vlekla in je se je bilo treba ustaviti in si nabrati zalog moči in kalorij za prihajajočo zimo.
Utrujena toda zadovoljna sem prišla domov. Želim si, da se take Pustolovščine lahko ponovijo. Dolgo si bom zapomnila čudež, ki smo mu bili priča, kot tudi okus suhega svinjskega ušesa na svojem obrazu.
In tako se je končal en razburljiv dan.