Silver

[Lanabela]

Izkušenj imam sicer res veliko, a bolj s šolanjem in odpravljanjem tistih vedenjskih problemov, ki so sicer zoprni, a niso patološki (torej vedenjem, ki je za pse sicer normalno, ni pa sprejemljivo za naš način življenja). Veliko bolj mi ležijo tisti, ki imajo probleme z agresijo kot odpravljanje fobij in podobno. Vem sicer na kakšen način se je treba zadeve lotiti, vendar take primere raje prepustim strokovnjakom, ki imajo na tem področju več izkušenj.

Kako ločiš ali gre za tesnobo ali za bodisi pomanjkljivo vzgojo bodisi dolgčas? Ko prideš domov in vidiš rezultate ni neke velike razlike. Če pa zadevo posnameš (pri Jožici niti ni bilo treba posneti, saj imamo vsi ostali razen šefa in šeficepri njej status neosebe) pa je najočitnejša razlika, ta, da se psi, ki jim je samo dolgčas zaradi odhoda lastnikov nič ne sekirajo, gredo ponavadi najprej spat in začno razgrajat šele kasneje, ko so spočiti in nimajo nič pametnejšega za početi. Psi s ločitveno tesnobo pa začno delat kar pač delajo (tekajo v krogih ali sem in tja po isti poti, lajajo, zavijajo, grizejo vrata ali podboje, kopljejo po kotih (in lahko dvignejo pod), lulajo, kakajo, grizejo stvari...takoj ali najkasneje pol ure po odhodu lastnika, ta vedenja se pokažejo samo, kadar lastnikov ni doma. Tisti, ki imajo nekaj daru za opazovanje telesnih znakov, pa zlahka lahko ločijo ali se pes pri delanju škoda zabava ali pa kaže take ali drugačne znake stresa.

Pri zdolgočasenih psih pomaga, če zadovoljimo njihove potrebe po gibanju, jin v času ko smo doma tudi psihično zaposlimo in jim damo za takrat ko nas ni igrače, s katerimi preganjajo dolgčas (razni kongi napolnjeni s priboljšli, žoge, steklenice...iz katerih bezajo brikete, pa za tiste bolj destruktivne narave a la Silverca mrežaste žoge nabasane s cunjami, ki jih potem počasi vlačijo ven).
Tudi anksioznim gibanje in zaposlitev ne škodi, vendar ne zadošča. Igrače in hrana pa jih takrat, ko so sami sploh ne zanimajo.

Ni problem v tem, da bi me ne poslušali, problem je v tem, da če greš iskat po netu, ti najprej vrže ven kup strani s CM pristopi, sodobnejše je pa treba malo poiskati.

Zdej v čem so razlike? Prvi vzrok zaločitveno tesnobo iščejo v nesposobnosti lastnika, da bi bil vodja krdela, razvajenosti in počlovečenju psa. Zdravilo je temu primerno - torej discipliniranje psa, za odpravljanje strahu pa se uporabi metoda preplavljanja - to je, da se psa izpostavi strašljivi situaciji v polni meri (po principu vrzi ga v vodo pa bo splaval). So sicer razlike v rigoroznosti - eni še vseeno priporočajo postopnost, v najtrših variantah pa se recimo strah pred zaprtim prostorom ozdravi tako, da se psa  lepo zapre v boks, se ga opremi z ovratnico proti lajanju in se počaka, da se "naveliča".

Drugi pa iščejo vzrok za ločitveno tesnobo v travmatskih izkušnjah v preteklosti, nenadnih spremembah, ki jim pes ni kos ali pa so vzroki bolezenski. "Zdravljenje" se dela po principih desenzibilizacije in protipogojevanja (counterconditioning), ves čas se dela pod vzdražnim pragom ali kvečjemu nekje na meji, torej preden psa postane strah.

zdaj pa nastane problem, ker po prvi metodi dobiš rezultat praktično takoj. Če strah ni velik, zna biti rezultat čisto ok, čeprav bi lahko do istega cilja prišli po psu bolj prijazni poti. vedno najdeš dovolj junakov, ki se bahajo, kako so na ta način učinkovito disciplinirali svojega psa. Problem je v tem, da pri hujši tesnobi oziroma strahu lahko narediš v enako kratkem času nepopravljivo škodo. Drugi način dela je sicer varen in psu prijazen, ni pa tako preprost in traaaaaja.

[Lanabela]

Pri Jožici je še ta problem, ker se je navezala samo na šefa in šefico. Mamo je povsem izločila, čeprav ji ni nikoli niti krivega prsta pokazala. Če je ne bi, sploh ne bi bilo problema, ker je skoraj vedno kdo doma.
Sicer pa je trenutno situacija lepo pod kontrolo. Jožico so navadili na boks (ki pa je VEDNO! odprt), pokrit, da ga ima za varno pribežališče, pustijo ji odprta vrata, tako da lahko teka po stopnicah gor in dol, če se ji zahoče ali pa kroži iz dnevne v spalnico in nazaj. Preden gredo od doma ima dolg sprehod, potem pa malo teka okrog ali gor in dol, skače na okno gledat če je avto že nazaj, tudi zgrize še kaj če ravno pozabijo pospraviti, ampak veliko časa pa prespi v boksu kar je velik napredek. Zelo težko prenaša spremembe, zoprno je  recimo ker delata v izmenah in ko se ravno navadi, da je sta doma dopoldne, se spremeni in ju dopoldne ni. Ko sta imela en teden dopusta, je bila Joži najbolj srečen pes pod soncem. Ko se je spet začela služba, pa je bila kakšna dva dni taka kot na začetku (se ni pustila privezat na povodec, tekala je po štengah gor in dol, praskala po kotih). Ampak tako v povprečju se je pa že zelo popravila.

[Mačja]

No, jaz nisem zagovornik teh krutih variant, v smislu, da ga zapres v kletko in cakas, da neha lajat, ce se kletke boji. Oziroma bi moral zelo dobro poznati psa, da bi lahko presodil, ali mu to ne bo se bolj skodilo. Ce nekdo uboga zato, ker je tako zelo ustrahovan, to ni neko kvalitetno zivljenje. Podobno vzporednico bi lahko potegnila pri ljudeh. Na silo odpravljat neko stisko kot "soocenje s strahom" je tvegano in lahko povzroci se hujso stisko.

Me veseli, da gre Jozici bolje!

Razmisljala sem, ce ima pes lahko locitveno stisko,  pa tega ne ves, ker ne dela skode. Mogoce samo tiho trpi, pa se cloveku niti ne sanja. To bi bilo mogoce se.huje.

[fižolova župca]

Meni je to ful podobno kot je pocela E.T. na zacetku, le da je bilo pri nas bolj milo, tal nam ravno nidvigovala po kotih. Sosedje so prec porocali, da v nasi odsotnosti skace gor in dol iz okna na kavc pa spet nazaj, enkrat je moja sestra ostala doma v sosednji sobi in ni ustekala, da ni sama. Brezglavo tekanje po stengah od gor do dol, cviljenje... Ponavadi je bila precej fertig ko si se vrnil, ker taksno stanje zmatra in je potem samo se spat zavila. Ji je pa kliknilo po par mesecih, da ce je cela hisa na voljo, potem ni nujno glih tavelike panike zganjat, ce si ji pa kakorkoli omejil prostor, pol je bilo pa nujno zadeve jest, unicevat in ogrozat sebe. Da ne omenim zapret v bivalno kletko. S pesjakom na obisku imam na zalogi tocno isto storijo, ponovljeno dvakrat, pa je drzal kuvaszko ovcarko, nemsko dogo in skota.
Eden od trikov, ki je mickeno pomagal, je bila skatla, ki si ji jo resno 'prepovedal' preden si odsel in jo nekam postavil, v njej je bilo pa skrito nekaj od take hrane, ki jo je rada kradla (svojih priboljskov ne bi niti povohala, ker jo je ocitno sproscala prav kraja). Recimo en sirov strukelj od kosila, kos strudlja ipd. Zdemolirano in pojedeno vedno v minuti od odhoda. Se je begala in se slabo pocutila, je bilo pa kot da ima 'kriminalno dejanje' za sabo in ji ni vec treba razmisljat kaj bi se unicila.
Zoprno je, ker to ni sitno samo za lastnikovo imovino, ampak si dejansko pes lahko kaj naredi. Ne bom pozabila zamaska za tus s ketnco vred, ki ga je nasa se razpoznavnega pokakala.
Zal mi je celo starejsi gospod, vsem nam poznan vzgojitelj psov, strokovnjak, ki sem ga precej obupana kontaktirala, nabijal o vodji krdela. Pa ni slo za nic drugega, kot da ji je bilo preprosto strasno hudo bit sama. Takoj ko se je odlocila, da je njen dom dovolj varen kraj in da jaz ocitno vedno pridem, je bil mir. Je pa to nekako sovpadlo s casom, ko sem se zavestno odlocila, da se ne bom vec sekirALa  sploh (Smet mi je napisala, da ce mislim obupat, naj to storim cim prej). Mogoce cutijo, kaj pa vem. Nikdar za casa zivljenja pa od nje nisem upala pricakovat prevec, v dolocenih segmentih je to vedno ostalo prisotno. Mi je pa isti gospod uspesno svetoval Ananxivio. Super zadeva, tablete na bazi rozc, le dat je treba preden kakorkoli posumi da odhajas. Pes je tak, kot bi spil en pircek, ni pa zadet . Namenjena je tudi za pred novim letom. Ful priporocam, ceprav ni resitev, ampak samo ene sorte pomoc.

[eva84]

Tale serija je res fina. Škoda da ni več delov. Res super stvar ta forum, ko pomislim, koliko sem že izvedela, odkar sem tu in spremljam vse debate. Pri tej seriji pa se mi je zdela še posebej zanimiva tista poanta, da glede na to, da sobivamo s psi in hodimo v službo, bi bilo smiselno izbirati in pariti pse tudi glede na to, kako dobro se prilagodijo samoti.

Which brings me to this question - če ti je to pomemben faktor, namreč slabo/dobro prenašanje samote, so morda kakšni signali, znaki, ki jih lahko opazimo že pri mladičih, ko izbiramo posameznega psa iz legla? Glede na to, da so mladički ponavadi tako ali tako ves čas v bližini mame in bratcev, sestric, pa še vsaj kakega dvonožnika, koliko imajo sploh izkušnje s samoto? Je smiselno testirati s prazno sobo, za kake pol minutke, minutko morda, tudi mladička? Razumem, da vzreditelj svoje varovance najbolje pozna, ampak ali so morda kaki očitni znaki, ki jih je fino ne spregledati?

[neko]

Wow, 'dva psa- eno zobovje' je naravnost fantastična fotka! 
Na 901 pa Silver naredi boljšo 'svečo' kot sem jaz kadarkoli lahko.

[neko]

Tista prva fotka kliče po velikem formatu.
Glede druge pa... očitno se je treba športa lotiti s pomočjo aromatičnih pripomočkov. Bom za naslednjič imela ta trik v mislih...