Moj zlati sonček Ori ... najrajši te imam :***

[moonbeam]

Krasen, navihanc mali 

[Mel]

Pikec moj 

[attachment deleted by admin]

[branka]

 

[branka]

Za Orija

[Mel]

Hvala branka 

[Desobediencia]

Kako te razumem..ko je meni umrl Dino, je bilo to prvic v mojem zivljenju. Pred tem sem imela zeljo se po enem psu, ko smo se morali posloviti od njega nisem vec hotela niti slisati za to. Nisem vedela kaj bi sama s sabo, najhuje je bilo v sluzbi ker sem delala z ljudmi in me je lomilo ves cas. Doma sem ves cas pricakovala da se bo pojavil od nekje, vcasih sem imela dejansko preblisk da sem ga videla za trenutek. Bil je pes ki je bil z menoj ves cas, povsod, na stop, na vlaku, tramvaju, zurih..res prijatelj, ne samo ljubljenec. Na sreco sem imela poleg njega se tri, kasneje sem se poslovila se od Timija, Maco..bolecina je bila enaka, vendar pa se mi zdi da je clovek z vsako smrtjo malo bolj odporen in gre prej cez to. Boli pa tako, da mislis da ne bos zdrzal bolecine in vse je ena sama praznina. Jaz se dolgo casa po tem nisem bila zmozna gledati slik od nobenega, ker je bilo pretezko. Ce s kom govorim o tem, se zjokam se zdaj. Zakaj psi ne morejo docakati iste starosto kot ljudje?

Ori je docakal krasno starost, 19 let, pravi dedek Kot so ti ze rekli pred mano, moras se zaposliti z necim, ceprav na silo..ko je telo utrujeno, tudi lazje zaspis ponoci. Vse kar se ti dogaja je normalno in cez racunalnik cutim tvojo bolecino..in kakorkoli se slisi obrabljeno, bolecina scasom jenja. Samo zdrzat je treba, nekako. To je zal del zivljenja.

Posiljam ti  , bodi mocna.

[moksa]

Diana, sem šele zdaj videla, iskreno sožalje. Pa pozabi, da ga ni več, taka razmerja se ne končajo, nikoli. Fizična bližina se kvečjemu s časom prelevi v neko drugo obliko prisotnosti in naši ljubljeni psi cepetajo, divjajo in tečejo vedno z nami, kamorkoli že gremo in karkoli počnemo.
Držte se