debata

[pridna]

Kaj pa vem, no ... za to, da veš, da srček in "učki" potrebujejo hrano in veterinarja, pa res ni potrebno imeti neke blazne inteligence, ampak je to menda jasno.
Priznam, da ne bi mogla posvojiti psa, do katerega ne bi občutila neke simpatije - ne glede na to, da bi mi mogoče karakterno čisto ustrezal. Ta simpatija oziroma "srček in učki" pač pri meni MORA (ne samo "sme") biti prisotna.

Moje vprašanje je sledilo tvojemu komentarju zato, ker si upadla v temo kar tako malo z enim vprašanjem, ki je čisto mimo. Ker še malo, pa bomo od smiselnosti "blank" posvojitev v zavetišču prišli na "rodovniški vs mešanci". Zato te sprašujem, kaj se je zgodilo? A si sploh prebrala, o čem poteka debata, ali si prebrala samo Janin zadnji komentar? Drugače se s tabo strinjam, ampak je v okviru tele konkretne teme tvoj komentar popolnoma nepotreben, nerelavanten in povzroča zmedo (ne z moje strani). Ne znam ti drugače povedat.

[Jana]

Jaz bi pa jst odgovorila nekako takole:
Ker ne vemo, kaj je vodilo v "blank" posvojitev konkretnih psov, bluzimo tudi o "uckih" in "srckih". Odgovora na to nimamo, vsaj ena psicka pa je bila posvojena zaradi tega, ker "država zanje nima denarja, lastniki dobrih zavetišč so brez denarja in izmučeni, lastniki t.i. slabih zavetišč pa imajo polne skrinje", obenem ko so nam ze povedali tudi to:

Iz zavetišča so vse tri (brez plačila česarkoli, z izjemo cepljenja proti steklin) bile posvojene sterilizirane, čipirane, cepljene proti kužnim boleznim in steklini, zdrave, dobro prehranjene, brez zavozlane dlake in čiste.
Vse tri so bile v zavetišču 2-3 mesece. Noben ni grozil z evtanazijo.
Kriterij za posvojitev je bilo, da so združljive z drugimi psi in mačkami. Vodja zavetišča je sam predlagal omenjene tri.

Med potjo odkrivanja razlogov smo ugotovili (iz zgornjega citata), da ne gre za zavetisce, ki bi nudilo nadstandard, torej za "dobro" zavetisce (torej tudi za tako ne, ki bi bilo brez denarja in izmuceno), prav tako ne za "slabo" zavetisce, ki bi imelo polne skrinje (evtanazije), drzava pa ne placuje za nobenega psa po 31. dnevu, tako da ne gre za zival, ki bi bila ena redkih, za katero drzava ne placuje vec ali za zavetisce, ki bi bilo izjemoma izkljuceno iz proracuna.

Tako še vedno ne vemo, ali so bile "ucke" in "srcek", ali kaj drugega. Pravi razlog bi z enim samim sporocilom zaprl to temo, se pa bojim, da bo se dolgo odprta, ker dvomim, da bo kdo napisal vse o razlogih za "blank" posvojitev teh psov in nas s tem preprical, da je bila "blank" posvojitev iz tocno tega zavetisca edina moznost za "resitev" teh psov.

Ker se pojavlja kup vprasanj, precej casa se je pojavljalo tudi kup nasprotujocih si in na trenutke nelogicnih in "ad hoc" razlag, pisemo o vsem sortnem, tudi o "uckih" (pasjih/macjih) in "srcku" (cloveskem). Zal je to se vedno eden od dalec najpogostnejsih razlogov za neodgovoren nakup in neodgovorno posvojitev, ne glede na psihicno zdravje kupcev ali posvojiteljev.

[moksa]

Kaj pa vem, no ... za to, da veš, da srček in "učki" potrebujejo hrano in veterinarja, pa res ni potrebno imeti neke blazne inteligence, ampak je to menda jasno.
Priznam, da ne bi mogla posvojiti psa, do katerega ne bi občutila neke simpatije - ne glede na to, da bi mi mogoče karakterno čisto ustrezal. Ta simpatija oziroma "srček in učki" pač pri meni MORA (ne samo "sme") biti prisotna.

Tole ne bo držalo. Jaz sem mojo zdajšnjo psico (četrta, ne prvi pes!) posvojila na popolnoma neprimeren način. Zakaj neprimeren? Vedela sem, koliko stane cepljenje, koliko stane kvalitetna hrana, koliko stane sterilizacija, poznala sem tudi okvirne cene morebitnih resnejših operativnih posegov, če bi kdaj bili potrebni, pa kako se mladička nauči sobne čistoče in blablabla tako naprej. Kul. Vse lepo in prav? Niti ne.
Posvojila sem jo na bazi simpatije in na bazi "srčka", psica pa je tako prekleto zahtevna, da včasih res ne vem, kako sva prišli skozi prvo leto in pol, res. Vsi prej omenjeni stroški in normalna vsakodnevna oskrba so izginili ob hendlanju njenega norega in moji osebnosti neprimernega karakterja (lovec na stoto potenco, kar mi sicer po skoraj petih letih na nek način celo odgovarja, ampak pot do tu je bila dolga in hudo naporna ). Ne da bi se tolkla po prsih v stilu "glejte kako sem požrtvovalna", ampak grem staviti, da bi marsikdo psico vrnil tam, kjer jo je dobil (v najboljšem primeru). Danes bi plačala v zlatu za nasvet, kakršenkoli dobronamerni nasvet pri posvajanju, predvsem pa bi naredila vse, kar je v moji moči, da ne bi nujno posvajala s srcem.
Ni nujno, da simpatijo občutiš ob posvojitvi, vez med psom in človekom se splete tudi na druge, včasih bolj dolgotrajne načine.

[jst]

To ti misliš, da je logično. Žal. Žal mnogim ni logično. Zato imamo tako zelo velik problem na zavetiškem področju in zato imajo naše socialne službe toliko težav. Se mi je zdelo, da bi moralo biti to logično?

Saj po moje se čisto strinjava.
Ampak če bi meni ob posvajanju psa nekdo desetkrat rekel, da pes potrebuje hrano, pa če vem, da jo bom morala sama kupiti, pa čer sem razmislila o tem, kaj bom z njim, če bo zbolel (po pravici povedano, o tem NE razmišljam in nočem razmišljati, ampak to nikakor ne pomeni, da mi ni jasno, kaj bi naredila), pa če vem, da bo vsaj nekaj let ta pes moja odgovornost ... bi taka vprašanja imela žaljiva za mojo zdravo pamet, malo kasneje pa bi se začela spraševati, ali je z njegovo zdravo pametjo vse v redu.

Se orpavičujem, tole zadnje je res "off topic". 

[Yo]

Tukaj se res mešajo jabolke in hruške. Tudi jaz sem - do sedaj še vsakega!!! - posvojila zaradi srca in učk, tudi zaradi t.i. reševanja... Samo ne z namenom oddaje naprej. Mislim, da je tu velika razlika.

[moksa]

Tukaj se res mešajo jabolke in hruške. Tudi jaz sem - do sedaj še vsakega!!! - posvojila zaradi srca in učk, tudi zaradi t.i. reševanja... Samo ne z namenom oddaje naprej. Mislim, da je tu velika razlika.

Ja, se strinjam, malce mešamo. Tudi zato upam, da bomo dobili razlago na

Po domace se obicajno rece "resevanje iz zavetisca", tukaj pa niti tega termina ne moremo uporabiti, ker so povedali, da ni bilo prav nikakrnega razloga, zaradi katerega bi bila resitev teh psov potrebna, kaj sele nujna.

Torej, ni slo za realno posvojitev iz zavetisca.

Ker sem še vedno mnenja, da nek razlog za tak način posvajanja zaradi nadaljnjega oddajanja obstaja.

[jst]

In, ja, jst, se popolnoma strinjam s pridno, da je tako posvajanje ("ucke" in "srcek") praviloma slabo, vendar kot vsakokrat, kadar uporabimo izraz "praviloma", lahko tudi tokrat na sreco pricakujemo izjeme . Ki pa so na zalost redke, oz. je vse prevec in še čez prevec tistih "praviloma".

Mene bi pa zelo motilo, ce bi me imela za cloveka brez zdrave pameti, ker bi te sprasevala "nekaj tako obicajnega in osnovnega", kot je "kako nameravas hraniti psa" ali "se zavedas stroskov in custvenih pritiskov ob morebitni bolezni zivali", ki bi ti ga dajala v posvojitev. Pricakovala bi, da bos mojo skrb razumela izkljucno kot skrb za psa, nikakor kot skrb za tvojo ali mojo zdravo pamet. Obicajno nastanejo ravno v taksnem nerazumevanju problemi in lahko se zgodi, da psa ne dobis tudi zato, ker nimas razumevanje za mojo skrb zanj, oz. izkazujes tak odnos. Kako naj potem razumem, da bos imela ti enako mero skrbi za psa, kot jo imam recimo jaz, ko ti ga oddajam?
Seveda hipoteticno

Odvisno, na kakšen način bi me to spraševala. Če bi postavljala vprašanja na tak način ("A veste, da bo treba psu kupovati hrano?"), potem bi, hipotetično seveda, res podvomila o tvoji zdravi pameti.
Drugo pa je, da pač naravnost poveš, da bi rada, da pes pride v dobre roke in da bi se z mano kot potencialno posvojiteljico pogovorila o nekaterih stvareh. Jaz kot potencialna posvojiteljica bi te morala vprašati, na kakšno hrano je pes navajen, ali ima kakšne alergije (tukaj bi sicer domnevala, da bi me o tem sama od sebe obvestila) in kakšne druge zdravstvene težave.
Ti bi me verjetno vprašala, koliko izkušenj imam s psi.
Jaz bi te vprašala, kako se ta pes razume z drugimi psi, koliko je zaupljiv do ljudi, koliko ima lovskega nagona. Če je kje posebej problematičen, bi mi to posebej povedala, jaz pa bi te vprašala, ali te lahko kdaj kasneje, če bi imela kakšne (vedenjske) težave, vprašam za nasvet, glede na to, da psa poznaš dlje od mene.

V bistvu ... bi bila jaz tista, ki bi postavljala večino vprašanj. Nekako tako.