debata

[helena]

No, pol si pa čista prostovoljka, sorry.
Gargamel, sem ti napisala že in bom še enkrat: Tule med nami se že zdavnaj ne gre več za živali.
Ja, kaj bi ti rada od mene?

[Zala_]

Tole sem vzela kot povabilo. Zelo kmalu se ti bom javila, pa da vidimo, če se lahko uskladimo pri eni od (po mojem mnenju) zelo pomembnih akcij. Prav?

Lahko, velja. Ti pa že vnaprej povem, da se zaradi aktivnosti v lokalnem društvu (poleg vsega ostalega v življenju, jasno) ne bom mogla samo tej eni akciji posvetit 100%.

Gargamel: vem, da nisi ti pisala o popolnem konsenzu

[Jana]

Da smo si na jasnem: Nobeno izgubljeno zivljenje ni zame popolnoma nic enostavneje sprejeti, kot komurkoli med vami. Vendar jaz priznam, da ne poznam resitve in ne obesam odgovornosti in stroskov na ramena koga drugega. To je poglavitna razlika med menoj in tistimi, ki se ne boste strinjali z zgornjim pisanjem, oz. boste morda celo trdili, da mi ni mar za zivali ali razumeli pisanje po svoje se kako drugace.

[nazgul]

nazgul, kaj tebi ni jasno? Kje te čevelj žuli? A češ bit samo nesramna? A misliš, da si edina, ki zna elegantno j****?

Nesramna? Zato, ker sem v nekaj alinejah povzela odgovore, ki sem jih želela in dobila? Vse alineje so SAMO povzetek iz odgovorov, ki sem jih večkrat dobila, so bili podkrepljeni z jasnimi primeri, zakaj je bilo to v temu primeru tako, v drugemu tako in v onemu tako ter zakaj se eno smatra tako ter drugo tako? Sem pač samo razčlenila odgovore in razlike na kratek in jedrnat način za vse, ki so se izgubili v množici pisarij. Zakaj naj bi bila nesramnost, če pač nekomu, ki je tu od spomladi, ni tako kristalno čisto, v čemu so diferenciacije? Ali kakšna natančno so merila med posvajanjem z oddajanjem in POSVAJANJEM Z ODDAJANJEM? Morda ne bi smela na tak način povzeti. Naj bodo pač merila za posvajanje in oddajanje transparentna. Temu naj bi bila v osnovi namenjena debata, mar ne?

In hehe, nisem si mislila, da znam elegantno j****.

[Jana]

Pravzaprav, ko nekoliko bolje pomislim, tudi jaz necesa nikakor ne razumem:

Tudi jaz ne poznam rešitve. Ne razumem pa, zakaj psa, ki je naš (31. dan bivanja v zavetišču so naši), ne smeš posvojiti in ga na lastne stroške oskrbovati in mu poiskati novega doma. Kaj je tukaj spornega? Država zanje nima denarja, lastniki dobrih zavetišč so brez denarja in izmučeni, lastniki t.i. slabih zavetišč pa imajo polne skrinje. In če se, kot posameznik, odločim enemu od psov, ki so naši dati priložnost zakaj to ni OK?

Ugotavljas, da so lastniki dobrih zavetisc brez denarja in izmuceni. Ker si nekako predstavljam, da zelis s svojo posvojitvijo nekomu pomagati oz. verjamem v tvoje dobre namene, razumem zgornje, da si posvojila psico iz dobrega zavetisca, katerega lastnik je brez denarja in izmucen?

Tezko si namrec predstavljam, da je kdo pripravljen povsem spregledati nekoga, ki dela "dobro (tole razumem kot 'nudi nadstandard'), je brez denarja in je izmucen", in gre "blank" posvojiti psa v zavetisce, ki dela po zakonskem minimumu, ima na spletu objavljenih komaj 22 psov in zelo mocno dvomim, da je brez denarja, se manj, da je izmucen.

Ali pa vse skupaj res povsem narobe razumem in si v resnici zelela pomagati z "blank" posvojitvijo psa, ki ga na lastne stroške oskrbujes in mu bos poiskala nov dom, zavetiscu, ki deluje po zakonskem minimumu, ima na spletu objavljenih komaj 22 psov (ok, skupaj s tvojo in se dvema 25), za katerega lastnika zelo mocno dvomim, da je brez denarja in da je izmucen, ceprav obenem ugotavljas, da so tudi zavetisca, ki so dobra, vendar so njihovi lastniki brez denarja in izmuceni. Si lahko mislim ob tem, da takim ni vredno/ne zelis/ni dovoljeno pomagati in menis, da naj sami na svoje stroske oskrbujejo pse in se mucijo se naprej?

Zdaj ze vsi vemo, da ni slo za resevanje pred "polno skrinjo", zato sem ta navedek povsem odmislila iz iskanja razumnih razlogov. Prav tako sem prezrla dejstvo, da drzava nima denarja, ker ga nima za prav nobenega (0) psa, ki v kateremkoli slovenskem zavetiscu stopi v 31. dan.

Vsak si lahko zgornje interpretira prosto po lastnem razumu.

[pridna]

Aja, pa če me spomin ni popolnoma zapustil, so bili tudi Pomurčki na začetku akcije deležni precej kritik in dvomov.

[pridna]

Ugotavljas, da so lastniki dobrih zavetisc brez denarja in izmuceni. Ker si nekako predstavljam, da zelis s svojo posvojitvijo nekomu pomagati oz. verjamem v tvoje dobre namene, razumem zgornje, da si posvojila psico iz dobrega zavetisca, katerega lastnik je brez denarja in izmucen?

Tole jst v bistvu sprašujem že od takrat, ko je bilo napisano, da so bili psi posvojeni po dogovoru z zavetiščem, da jih je izbral vodja zavetišča, da so bili psi b.p. in jim ni grozila evtanazija.

Ker očitno ni šlo za srce parajočo zgodbo, za žalostne učke, ki te gledajo skozi mrežo, za slabo oskrbovane pse, ki jim želiš polepšati življenje ali jim ga celo omogočiti, ker jim grozi T61. Čeprav je teoretično vse nesprejemljivo v okvirjih nesmiselnosti "reševanja iz zavetišča", bi lahko razumela, zakaj se nekdo ni mogel upreti posvojitvi iz naštetih razlogov (prav ali ne). Res, razumem kaj pomeni, da ti nekaj seže do srca.

Zato me neskončno zanima odgovor.

[Jana]

Patapižu, se strinjam s teboj, vendar dodajam, da so vsi psi tudi naši zato, da nam je jasno, da ni noben zapuščen pes po 30. dneh nič bolj od nekega lastnika zavetišča, kot moj ali tvoj. Torej, trditev, da je zavetišče (katerokoli) 31. dan dolžno karkoli za nekega psa narediti, je nesramno in skrajno nemarno, zato pozivam vse, ki menijo, da so tisti lastniki zavetišč prasci, ki psa uspavajo 31. dan (ali kadarkoli kasneje zaradi kateregakoli razloga), naj se pogledajo v ogledalo. Predvsem zato, da bodo videli, na koga leti njihov lasten gnev.

Pogojno razumem, da nekdo "rešuje" psa s posvojitvijo (trajno, čeprav morda ne bo šlo za odgovorno in premišljeno posvojitev, temveč bo vodilo "srce" in "učke"), torej prevzame za psa, za katerega ni nihče več dolžan skrbeti na svoje stroške, vso skrb, stroške in odgovornost nase - za vedno.

Ne more me pa nihče prepričati, da gre za resnično rešitev kakršnegakoli pasjega problema (bolj verjetno kakšnega osebnega), če s tem, izmed recimo 100 ali več psov, ki so po zavetiščih že nad 30 dni, reši enega, s katerim je vse v redu, je zdrav, skopan, dobro hranjen, ki ni v tako veliko breme zavetišču, ki ne odžira prostora tistemu, ki je še na cesti, mu ne grozi evtanazija, mu ne grozi lakota, ker bi grozil lastniku zavetišča bankrot in je normalno oskrbovan, ker lastnik zavetišča zaradi relativne spočitosti še lahko optimalno poskrbi zanj. Pa še to stori tako, da zavestno preloži z oddajo psa naprej vso odgovornost, stroške in skrb na tretjo osebo. In se pri tem zaveda (ter to napiše javno), da so v dobrih zavetiščih lastniki brez denarja in izmučeni, torej psom tam lahko grozi vse od zgoraj naštetega. Ne, takšnih psov ni za reševat, ker je za reševat poštimane?! Tudi takšnim zavetiščem ni za pomagat, ker so pomoči potrebni tisti, ki so spočiti in imajo denar?!

Hm..., predvsem pa ne razumem, da še vedno kdo misli, da je bilo s temi posvojitvami za kakšnega psa res narejeno dobro delo.