napad psa

[sanco1a]

Pri meni imajo psi ogromno bonitet, pa vse lahko delajo. So primer najbolj razvajenih psov. Tut v postelji spijo, pa od mize jedo, pa prvi gredo čez vrata...vse kar se naj ne bi smelo. Samo sem jim točno določila meje kaj je zame dopustno in kaj ne. In tisto kar ni, tut probajo ne.

A veš, simi, ta filozofija je pa meni grozno blizu. Moji so tudi skrajno razmazani pesoti, ampak ko je pa nekaj zame ne, je pa ne. Milo ali s silo (ta ni bila nikoli pogosto potrebna, je pa kdaj padla kakšna okoli kepe, glupi niso in hitro poštekajo, koliko je ura).  Ali pa ko nekaj zahtevam (npr. za moje zahtevna nega), bo to točno tako in nič drugače. Nimajo da mrdajo.

[mamaF]

V naši panogi dela s psi vzroka ni možno odpraviti in v svojem primeru s prostor v bistvu ne govorim o psih, ki sobivajo, ampak o psih, ki so prisiljeni delati skupaj, pa če jim je prav ali ne. Vzroka ne moreš odpraviti, moraš jih prisiliti, da tega ne počno več nikoli, kljub temu, da razlog še vedno bo. In pri nas se je za najboljši pokazal postopek, da, po tem ko je vsak lastnik svojega okol kepe, daš pse na prostor, čimbližje. Potem lastnika dajeta pozornost vsak drugemu psu, ne svojemu, potem obema. Na koncu se na poleg sprehodita en mimo drugega, čedalje bližje, če slučajno pride do ponovnega nakaza, da bi napadel kateri od psov, takoj korigeraš. Na koncu spustiš psa pod nadzorom. Običajno je tole potrebno narediti enkrat in jim je vse jasno, kljub temu, da vzrok še vedno je in vedno bo.

Takole se je delalo tudi v naši po moje imenovani "nemški šoli" (poslušnost - klasika).
Psi so hitro dojeli, večji problem so (smo) zmeraj vodniki. Ko se človek osredotoči samo na en delček neke situacije in je prehitro zadovoljen, ker do merjenja moči (navidezno) ne pride, pozneje pa zadeva izbruhne takoj, ko pozornost na strani obeh vpletenih vodnikov popusti.
Zato je pri nas inštruktor polagal veliko pozornost temu,  da je nas vodnike "stresal s hlač" - v smislu, naj se že končno odločimo, česa psi NE smejo delat. In naj to ponotranjimo (kar je seveda za nas bilo najtežje - prvo si sploh priznat problem, ga videt in potem ta "attitude" nosit ves čas v sebi).
Pa po vseh procedurah po nekajkratnih začetkih ravsanja v različnih situacijah na poligonu, se je veliko časa porabilo prav za "soočenja" obeh parov, v skupnih vajah, od "mimohodov" pod poveljem poleg, "prostora" s pozornostjo na vodniku in takih rečeh.
Simi, ti pri svojem delu verjetno vsak dan srečuješ en in isti vzorec pri nas, vodnikih - ko se čukasto sprašujemo "zakaj pa moj to počne" in nam ne kapne, da bi morali preprosto mi vedeti, kaj hočemo, da pes počne in česa ne. Ampak nas verjetno prav vse "nese" ravno to, da začnemo o "zdravljenju" razmišljati šele, ko "dobimo vročino" (če naredim prispodobo z neko boleznijo, ki se jo da s preventivo omilit ali celo preprečit). Tako si jaz vsaj to predstavljam In govorim oz lasnih izkušenj "z vročino" 

Predstavljam si, da tudi No Jinx govori o delu s psi z vodniki na nekem poligonu, kjer pač jih je naenkrat več skupaj in morajo mirno delat. Ne glede na to, če bi določeni psi rajši "delali svoja posla" (merjenje moči itd.).

[No Jinx]

Hm, simi, povedana je bila ena bistvena razlika. Ne delati nečesa, kar se ne sme ne zaradi vodnika, ampak tudi ko je odsoten, zaradi pravila samega.

Jaz sem hotla sicer točno isto povedat kot simi, samo nisem se znala prav izrazit. 

Kaj več bo sigurno simi napisala, jaz le to, da morajo imeti možnost narediti napako in da bodo vedno preizkušali meje pri drugih vodnikih (recimo pri varuškah ali sprehajalcih). Ko so sami pa prepovedi navadno upoštevajo, ko jih povsem ponotranjijo. Pa magari ji nastaviš pladenj štrudla pod nos in jo čakaš v zasedi. 

[simi]

@Nanoook, stvar posameznika je kako si zamisli življenje s svojimi psi in kaj je znotraj tega dovoljeno.
Če bi prvič, ko je do ravnsa prišlo naredila to, da bi jih ločila potem do ravnsa sploh ne bi več prihajalo.
Moje predstave in moje življenje z več spi je tako, da ni nobenega renčaja, nobenega teženja kar ni igra, tudi v igri teženje ni dovoljeno, ni ničesar kar je teženje. Ker potem so stalna trenja med njimi. Predvsem pa...najtarejši pes je do smrti nedotakljiv!
Kako to dosežemo? Tako da od prvega dne, ko dobimo navega psa, brezkompromisno postavimo pravila igre in se jih držimo.

@fižolova župca, največji problem je pri ljudeh, ker si želijo reševati le tisto kar jih najbolj moti. Spreminjanje vedenja psa, da ne bo delal zaradi vodnika, ampak da bo to postal njegov življenjski stil, je proces, kjer je potrebno najprej spremeniti mišljenje psa -in vodnika!, potem pa postopoma dodajat zahteve in dodajat moteče in prepovedane elemente.
Ko hočeš spremenitit agresivnega psa, je tvoj cilj, da bo ta pes postal nazaj normalen. Torej, da ne boš ti celo življenje na trnih a bo al ne bo, ampak da se bosta oba spremenila in sprostila. Da se do tega pride, je potrebno za začetek spremenit vse in delat načrtno ne na tem, da ne bo agresiven do psov, ampak da se bo začel kontrolirat. In potem težava kar zgine sama od sebe.

Največja težava lastnikov psov je. Reševali bi samo problem, ki jih najbolj moti, ker je najbolj očiten. Ironija je, da ko rešiš vse ostalo se ta problem reši brez, da bi se spolh delalo na njem.

[vesoljka]

Vem, da je off-topic, ampak je simi odprla zanimivo debato glede ravsa pri igri -- Simi, če imaš psa, ki mu je igra s tabo sveta, igrača pa njegov "plen" oz. obsesija, in tak pes zaradi obeh faktorjev ne prenese interference drugega psa, niti novega prišlega, s katerim se sicer doma, v stanovanju, lepo igra - v leže, stiskanje, "lubčkanje", "grickanje"... Verjetno je to normalno, da pes-"staroselec" ne tolerira psa-prišleka pri igri in ga zna pri tem tudi grdo popasti? Jaz svojo zamotim s klicem, preden do tega sploh pride, če pa že, jo seveda kregam, ampak terierskega živca je težko zatret.

Mimoidoči psi pa večinoma spoštujejo njeno distanco (ko je moja že zdavnaj na povodcu, razen, če kateri res prileti izza grma), najhuje je, ko se taki psi odločijo, da se bodo pa ravsali, če že ne igrali. Kdaj pomaga, da jih pošteno naderem, čeprav to ni ravno učinkovito takrat, ko se zraven vsaja tudi moja.. 

[AngSeter]

Vem, da je off-topic, ampak je simi odprla zanimivo debato glede ravsa pri igri -- Simi, če imaš psa, ki mu je igra s tabo sveta, igrača pa njegov "plen" oz. obsesija, in tak pes zaradi obeh faktorjev ne prenese interference drugega psa, niti novega prišlega, s katerim se sicer doma, v stanovanju, lepo igra - v leže, stiskanje, "lubčkanje", "grickanje"... Verjetno je to normalno, da pes-"staroselec" ne tolerira psa-prišleka pri igri in ga zna pri tem tudi grdo popasti? Jaz svojo zamotim s klicem, preden do tega sploh pride, če pa že, jo seveda kregam, ampak terierskega živca je težko zatret.

Mimoidoči psi pa večinoma spoštujejo njeno distanco (ko je moja že zdavnaj na povodcu, razen, če kateri res prileti izza grma), najhuje je, ko se taki psi odločijo, da se bodo pa ravsali, če že ne igrali. Kdaj pomaga, da jih pošteno naderem, čeprav to ni ravno učinkovito takrat, ko se zraven vsaja tudi moja.. 

Jaz ne dovolim čuvanja igračk. Takih ali onakih. Če tebe ne moti, je pa zate to normalno

Mene pri mojih psih ovira, tega ne dovolim in do tega ne prihaja.
Glede na naravo mojega dela si čuvanja v takih situacijah ne morem privoščit. "povprečnemu" lastniku pa to ne predstavlja težave, sploh, če je pes edinec in podobno...

[Nanook]

Dve psici sar pejki, en samec tibetanski terier (kastriran).

[Teja]

hvala Nanook  v tvoji odsotnosti so skupaj?

AngSeter, ja, doživel moj najstarejši samec, da ga je psica pri markerju zravsala (in je potem šel stran, saj ne veš al je bol da se sfajta v tem primeru al umakne ), ta ista psica pa je med čuvanjem ruzaka skočila v enem drugem primeru še v malega tik pred odhodom na iskanje

čuvanje stvari je hudič, ena od začasnih ovčark mi je kopičila igrače in ''veselo'' v pse skakala...
jaz pustim, da pri kosti zarenčijo, ker ima vsak svojo, vse so ''enake'' in vsi spoštujejo renčanje in se nato umaknejo stran. igrač pa že od nekdaj nimajo na voljo