Od avgusta 1994 si razveseljeval našo družino, posebej ata in mamo. Bil si enakopraven družinski član, dostikrat celo priviligiran, le da si imel 4 noge. Rad si imel vse, najrajši pa očeta. Oktobra 2009 sta se vajini vezi dokončno pretrgali, ker je oče odšel v nebesa. Kaj si hotel drugega, kot da si sprejel z nami vred praznino in se naučil živeti brez njega. Še vedno si pokazal veselje, vsakokrat ko je kdo prišel na obisk, čeprav tvoje očke niso bile več tako vesele, kot včasih. Kaj bi dal, ko bi ga ponovno zagledal – kar vidim te, kako bi skakal od veselja! A starost je tudi tebi pokazala zobe. Čedalje bolj so te pričele zapuščati noge, dokler nazadnje, niso dokončno popustile in ti povzročale le še bolečino. Veterinar ni mogel pomagati. In pet mesecev od dokončnega slovesa svojega gospodarja, si za vedno zaspal tudi ti. Mi pa se bomo morali naučiti nadaljevati življenje z še eno praznino. Zapustil si ta svet in UPAM, da si se pridružil očetu. Upam, da sta od danes (6.3.10) naprej vajini duši skjupaj in sta ponovno srečna tam, v onostranstvu. In če je res tako, sem zadovoljna tudi jaz.
Jana. Vse pravice pridržane.
