ko srecamo drugega psa bi ga najraje pojedel...

[Lanabela]

teritorialnost

[DogoA007]

Lep pozdrav vsem forumašem - ljubiteljem psov. Tudi jaz ne bom odpiral nove teme, ker imam identičen problem; prej naj povem, da imam s psi kar nekaj izkušenj. Do sedaj sem bil lastnik enga mešanca med NO in šarplanincem, imel sem še 2x rottweiler in Am Staff. Vse naštete pse sem dokaj z lahkoto vzgojil in z njimi nisem imel nobenih večjih/nerešljivih težav. Sedaj pa imamo leto staro argentinsko dogo, samčka z rodovnikom. Iz osnov obnašanja sem ga začel vzgajati takoj po nakupu (star je bil 4 mesece). Ima izreden karakter in osnovna vzgoja je bila zelo naporna. Socializiral sem ga tako rekoč vsak dan - sprehodi s ciljem druženja in igre z drugimi psi, veliko se je družil s sosedovim psom. Socializaciji sem posvečal veliko pozornosti ker vem, da je ta pasma že po defaultu napadalna do drugih psov. In misil sem da mi je uspelo, saj res prav nikoli ni kazal agresije do drugih psov.
Vse do cca 1 mesec nazaj .... Sva šla na sprehod in med hojo blizu ograje je v njega skočil nemški ovčar. Ni se ga dotaknil (zaradi ograje), je pa blazno lajal in se zaganjal. V tistem trenuku se je mojemu psu dokončno utrgalo.... Ker na to nisem bil pripravljen, je strgal povodec in se s vso silo zagnal v ograjo. Takoj sem odreagiral in ga odvlekel vstran. Pomiril se je šele doma čez pol ure. Od takrat dalje enostavno ne prenese prav nobenih psov več. Ko jih zagleda, se mu naredi greben in ga moram dobesedno dvigniti tako v zrak, da mu zaradi zatega zmanjka sape. Šele nato se pomiri.  Ker se mu ob prisotnosti drugih psov dobesedno utrga in v svojem nalivu adrenalina pade v nekakšen napadalni trans - grize vse okoli sebe, ograjo, drevesa, povodec in enkrat je za psa zamenjal tudi mojo roko. Tako da sedaj  zapušča dvorišče samo z nagobčnikom. Poskušal sem vse, kar sem do sedaj znal in slišal..... Na lep način (nagrajevanje ob lepem obnašanju), do klasike, vendar nič ne pomaga. Kolega (vodnik policijskega psa) mi je svetoval šok-ovratnico - nič, psu se je še bolj utrgalo. Pa še to; sosed ima psa enake velikosti, sorodne pasme. Vsak dan se vohata, ližeta izza ograje in se skupaj igrata, koliko jima pač žičnata ograja omogoča. In sva ju s sosedom enkrat peljala skupaj ven in na samotnem velikem travniku spustila, da se "zlaufata". Vraga..... res sta se igrala 2, 3 minute, potem pa ga je moj iz čistega mira zagrabil in igre je bilo konec. Pes pa je ob odsotnosti drugih psov neverjetno prijazen, ubogljiv, v hiši ve kje mu je mesto. 7-letno hčerko enostavno obožuje. Skratka, do ljudi je pravi razneženi velikan in uboga na vsak moj ukaz. Jaz sem se že skoraj sprijaznil, da ga ne bo moč spremeniti in da bo hišo zapuščal le še z nagobčnikom. Februarja bom poskušal še z nadaljevalnim tečajem v bližnjem kinološkem društvu, vendar sem zelo skeptičen. Ali ima kdo podobne težave in kako jih je rešil? Hvala za odgovor.

[moksa]

Jaz bi ti svetovala strokovno pomoč po prilagojenem programu v šoli, ki je usposobljena za delo s (potencialno) nevarnimi psi (kar tvoj pes je, ne glede na to, da nima uradne oznake, iz napisanega je razvidno, da se tega zavedaš tudi sam, kar je dober začetek). Ne čakat do februarja, takoj se lotit dela.

Moj nasvet je enak. Takoj, brez odlašanja - se splača (osebna izkušnja, precej podobna tvoji) 

[DogoA007]

OK. S šolo bo pa treba počakat do konca januarja 2012.... Žal prej ne začnejo z tečaji. Za vsakodnevno delo pa bom poskrbel. Da pa bo nervoznež moral živeti z nagobčnikom, pa mi je jasno.

[AngSeter]

Res res... Problem skupine je ta, da se ne more inštruktor posvetiti le enemu, ampak je splošno delo za vse, razlike v takih in podobnih zadevah pa delajo malenkosti.
Individualno vsaj nekaj ur pred skupino ali pa vsaj vzporedno.

Sicer pa kar korajžno. Ni prepozno in lahko uspe. Treba pa računat s tem, da bo trajalo kar nekaj časa... v bistvu kar celo življenje psa tako ali drugače...

Mi smo rabili pol leta, da smo našega posvojenega penzionista odvadli, skakanja v tuje pse. Zelo je važno, da delaš tudi na lastni odločnosti. Kar je res lažje reči kot delati... ampak se da vse