Španski hrt ali galgo?
Če bi me pred leti nekdo rekel, da bo ravno to pasma, ki jo bomo imeli doma, b verjetno rekla, da niti ne.
Danes lahko z vsem ponosom trdim, da bo to verjetno pasma, ki bo vedno spremljala našo družino.
Mislim, da tako zelo kot nam je španski hrt zlezel pod kožo, ni tega naredila še nobena druga pasma.
Res je, da so naši hrtici posvojeni,, torej brez rodovnika, a mislim, da sta še vedno zelo lepi predstavnici svoje pasme.
V Španiji namreč kljub temu, da gledajo na vzrejo teh glagov zelo strogo, predvsem zaradi dosegnaja rezultatov na tekmah lova na zajce, marsikateri hrt žal ni vpisan v register, saj se jim ponavadi samo za enoletno uporabo, kolikor je tam galgo delovno orodje, nekako ne splača imeti določenih stroškov.
Žal, je razmišljanje ljudi v Španiji v vezi galgov, kot idelanemu hišnemu ljubljenčku in ljubečemu spremljevalcu, zelo na nizki ravni.
Seveda ni za obsojati prav vsakega, saj nekateri, kot povsod drugje razmišlja drugače in bi jim naredila krivico, če bi jih zmetala vse v isti koš.
A večina jih razmišlja ravno v tej smeri, sploh pa na podeželju ne gojijo do galgov velikih čustev, spoštovanja in zato ravnajo z njimi zelo grdo.
Od mučenja, pretepanja, zažiganja, zapuščanja, pobijanja s tradicionalnim obešanjem ...krutost pri njih ne pozna meja ...
Najbolje je galgu v Španiji, če ga zapustijo, saj imajo s tem možnost, d aga najdejo ravno prostovoljci zavetišč, ki jim tako omogočijo življenje hišnega ljubljenčka posvosd po svetu.
V Španiji jih namreč še danes uporabljajo zgolj kot orodje za dosego cilja (zaslužka za zmago na tekmah), ki ga po uporabi zavržeš in nikakor jih večina ne sprejema kot ljubeče hišne ljubljenčke.
Edina možnost za preživetje galgov in boljše življenje tem hrtom je, da dobijo domove izven meja svoje države, kjer se je vzreja te prečudovite pasme tudi začela
V besedi in sliki bi vam rada predstavila naši posvojeni španski hrtici …
Doma tihi, nežni, vdani in nadvse ljubeči , a zunaj živahni, radovedni in vedno za akcijo ...
Galga Neka, ki smo jo posvojili leta 2007, je bila najdena zapuščena na enem od polj na obrobju mesta Albacete v Španiji. Prestrašena, izgubljena, lačna, dehidrirana in blatna je že nekaj časa tavala po okolici in očitno čakala svojega lastnika, da bi se vrnil po njo. Na našo srečo se ni in na njeno srečo so jo našli prostovoljci zavetišča, ki so ji dali priložnost za novo življenje…
Galga Neka še v zavetišču v Španiji, ko je še iskala svoj dom. Na podlagi te fotografije smo se odločili, da jo posvojimo.
Ni izgledala ravno najlepša in idealna galga in zanjo smo se odločili ravno zaradi tega, ker je na fotografiji bila tako zelo uboga in ker nas je prevzela njena zgodba o tem, kako so jo našli.
Neka je končno prišla iz Španije. To je dan njene posvojitve:
Neka prvi dan pri nas, ko si je revica po kopanju privoščila zaslužen počitek.
Neka se je iz sprva prestrašene, suhcene in psihično uničene galge, ki se je bala predvsem vsake človeške roke, spremenila v samozavestno, ljubečo in nežno pasjo spremljevalko naše družine.
Ponosni smo, da ji lahko vsak dan pokažemo kaj se da narediti z veliko mero ljubezni in zdravim odnosom do psa ...
V avgustu leta 2008 sem začela spremljati zgodbo
galge Ebony, ki je bila prav tako kot Neka zavržena. Našli so jo privezano na drevo, z dvema velikima ranama na zadnjih tacah. Rane so bile globoke do kosti. Tudi Ebony je bila dehidrirana in podhranjena, saj kot je videti iz fotografij, ji je z njegega telesa štrlela vsaka koščica na telesu.
Ker so bile njene poškodbe tako zelo hude, sta jo k sebi do okrevanja vzela začasna skrbnika, ki sta istočasno prostovoljca zavetišča za hrte v Murciji. Z njima sem že pred prihodom Ebony bila v kontaktu, saj sem spremljala njuno delo.
Še preden sem videla njeno fotografijo, sem se odločila, da jo posvojimo.
S tem se je začelo tudi mrzlično iskanje poti in način jo spraviti iz Španije. Na naše veselje nam je uspelo najti varianto, da smo o spravili v Slovenijo in novembra je z zaceljenimi ranami na tačkah veselo zakorakala v naša življenja tudi ljubka Ebony. Na srečo je Ebony bila še tako mlada, da se človeška roka očitno ni znesla nad njo tako kot v primeru Neke, zato posledično tudi njena duša ni bila poškodovana. Seveda pa ne smem pozabiti tudi na to, da sta ji ravno prostovoljca Gail & Andy, kjer je uživala vso zdravstveno oskrbo ljubezen cele tri mesece, pripomogla k temu, da imamo danes ta naš črni zaklad ...
Fotografije Ebony, ki sem jo dobila od njenih začasnih skrbnikov šele po tem, ko sem se odločila za njeno posvojitev. Na fotografijah je možno videti njene hude rane zadnjih tačk, na katerih so in bodo ostale večne brazgotine. V opomn, da človeška krutost res ne pozna meja, kljub temu, da ne bo niče od nas nikoli izvedel kaj se ji je v resnici zgodilo.
Ebony malo pred odhodom v Slovenijo pri svojih začasnih skrbnikihv Španiji ...
In naša navihana Ebony danes ...razvajena, scartljana, včasih malo svojeglava galga ...
Neka in Ebony skupaj predstavljata celoto. Ena od druge sta se naučili novih stvari, seveda smo jih pa marsikaj novega naučili tudi mi ...od tega, da je življenje lepo, da so pasje igrače namenjene igranju, da je človeška roka namenjena božanju in čohljanju in ne pretepanju, da je le dobra in kvalitetna hrana tista, ki jima bo zagotovila zdravo življenje, da je svobodno in igrivo tekanje zabava (seveda v varno ograjenem prostoru), da se vsak dan znova veselita dneva z nami, da se da z določnim in doslednim učenjem tudi odrasle pse naučiti osnovnih ukazov, ki jih Neka in Ebony danes obvladata in ubogata ...skratka, mislim, da imata pri nas res pravo pasje življenje, ki si ga zaslužita.
Hvala Neka in Ebony, ker sta nama dali nove poglede na življenje ...in seveda narediti korak dalje, ter nam s tem omogočili, da smo danes aktivni pri pomoči vsem hrtom v stiski.
Pa še ena z njuno pasjo prijateljico Malu ...
Jana. Vse pravice pridržane.
