V soboto je bil krasen sončen dan (z burjo
) in izborila sem si pobeg z možgani na off.
Po kakih dveh urah petkovega nočnega "študija" vzhodne istrske obale sem omagala in se v soboto odločila za
dolino Glinščice. To je skoraj ista lokacija, kakopak.
V tem kanjonu, katerega vrh se dotika slovensko-italijanske meje in je viden tudi z avtocestnega viadukta nad Trstom, sem bila enkrat samkrat v 4. razredu OŠ, na nepozabnem 5-urnem planinskem pohodu Odprta meja (Krvavi potok - Glinščica - Socerb). Glede na letni čas gneče še ni bilo pričakovati, kač tudi ne, torej, pojdimo pogledat, kaj imamo doma.
Z razlogom mi je dolina ostala v tako lepem spominu!
Pri zadnjih hišah v Boljuncu (v tej vasi smo tudi parkirali) so dobro vidni ostanki rimskega vodovoda iz 1. stol. n. š. V uporabi je bil 500-600 let in še v 18. stoletju so razmišljali o njegovi obnovi za preskrbo Trsta s pitno vodo.
Gospe nista bili razpoloženi za poziranje ...
Tako je ta fotka tudi edina "normalna" pasja s tega izletka.
Po južnem, levem bregu doline, smo krenili proti vzhodu. Klančki so komaj zaznavni, steza skrajno udobna, taka sprehajalna
, razgledi pa krasni! V steni stoji cerkvica sv. Marije v Pečah, najstarejša v občini Dolina, prvič omenjena v 13. stoletju. Po strmi stezi se da splezati še višje, a se mi zaradi našega mladeniča, pa tudi besne burje, za to nismo odločili. Tudi Jagi in Fru nad sunki, ki so ju kar malo prestavljali levo in desno, nista bili preveč navdušeni.
Kjer se srečata apnenec in fliš, pada slap Supet.
V skrajnem kotu doline, tik ob slovensko-italijanski meji, pa leži vasica Botač, še do nedavno dostopna samo peš in zato skoraj izumrla. Še v 1. polovici 20. stoletja je tu delovala vrsta mlinov. Zdaj se življenje vrača; celo gostilnica se najde (taka taprava vaška oštarija
) in hrana je odlična.
Na mostu v Botaču smo stopili na drugo stran reke in se povzpeli na severno/desno pobočje, na traso nekdanje ozkotirne železniške proge Hrpelje - Trst, ki je urejena v kolesarsko-sprehajalno pot in je ena sama dolga razgledna točka.
Prepadne stene so seveda raj za plezalce, to je tista pogumna vrsta ljudi, ki jo jaz bolj težko razumem.
In še pogled nazaj pred spustom v dolino ... levo zgoraj predori v skalah, tam čez spodaj pa cerkvica.
5 urc fuuul na easy s kosilom vred. Psi so imeli ogromno dela, da so vse tuje časopise prebrali in prevedli.
Jana. Vse pravice pridržane.
