Dovje, umito sončno jutro
, klepet ob kavi s sošolko s faksa
in Aljažev pozdrav za slovo od Dovjega in Mojstrane
.
Od Mojstrane pa vse do Belopeških jezer in Trbiža v Italiji je speljana popularna
Kolesarska pot Jureta Robiča, ki poteka po trasi nekdanje železniške proge in je v celoti asfaltirana. Železniške proge, vsaj običajne, nimajo strmih klancev, tako da jih tudi na tej trasi ni. Krasen, nenaporen kolesarski izlet
, pravzaprav že od Bleda naprej. Pridemo enkrat s kolesi, peš pa verjetno zlepa ne več.
Ta in še naslednji dan smo se številnim kolesarjem na omenjeni trasi vse do vznožja Višarij pridružili tudi mi
, izjema je bil le krasen in še kako dobrodošel obhod med Gozdom Martuljkom in Kranjsko Goro. O joy, prav res ni bilo zabavno
. Slabih 40 km trdega, stopala ubijajočega asfalta, in Jagi, ki se zelo boji kolesarjev
. Za piko na i je tisti vikend tu potekala kolesarska dirka v isto smer, kot smo hodili, tako da so nas tekmovalci dohajali (in "presenečali") izza hrbta.
Sonce tudi ni šparalo z gretjem. Ampak mi se ne damo!
Jagi je z veseljem večkrat izkoristila mrrrzlllo hidroklimo, ki je na srečo tekla v bližini.
Motivacija, da v takih razmerah čim prej pridemo čim dlje, je bila toliko večja
. Verjetno niti ni slabo, da dolgo nisva vedela, da se bomo kolesarske steze znebili šele na finalnem vzponu na Višarje.
V Gozdu Martuljku smo skočili na kosilo, kjer mi je nadležni cucek neke brezbrižne (očitno) precej udomačene gostje
malček dvignil pritisk ... v bistvu predvsem njegova (ne)skrbnica, ki ga je non-stop klicala, kot bi se plošča pokvarila,
ORI, ja Ori, Oriiiii, Oooooriiiii pa seveda ni slišal ničesar. Še Avstrijca pri sosednji mizi sta se začela zezat na ta račun, ampak enim pač ne potegne.
Whatever, smo imeli čisto dovolj dela sami s sabo, da bi se ukvarjali s takimi brezupnimi primeri.
Ženska intuicija nas je na drugem koncu vasi spet pripeljala na našo
školjkasto pot, tokrat makadamsko, pa potem na gozdno stezico, ki se je vila malo gor in malo dol, skratka, pravi balzam, čeprav samo do Kranjske Gore. Tam si je Tomaž končno nadejal nakup nadomestne klipsne za svoj bočni pas, ki v obstoječem stanju na žalost njegovih ramen ni mogel opravljati svoje funkcije
, a je bil lov za novo klipsno kljub nekaj obiskanim trgovinam na žalost neuspešen. V Gozdu Martuljku sva se ob tabli za čevljarja celo hecala, češ, "lej ga, tudi tukaj je eden, ampak zdaj ga ne rabiva več" ... 3x lahko ugibate, kam so naju v specializirani trgovini s planinsko opremo v Kranjski Gori poslali ...
Nesrečno usodo smo utapljali v kavi in sladoledu.
In zdrznila sva se, da bi naslednji dan morali priti do cilja, ki se je v tisti že kar pozni popoldanski uri sicer zdel še prekleto daleč. Pred odhodom me je mami v šali vprašala, kdaj se dobimo na Višarjah, zato sem "zlobno" sklenila, da bom zapečkarico držala za besedo.
Pa še nahrbtnike bi lahko pustili v avtu, da jih ne bi bilo treba nositi na vrh in tisto nesrečno klipsno bi nam lahko prinesli od doma. Pa zapeljali bi nas lahko "okrog vogala" in čez prelaz Predel na našo stran, v Log pod Mangartom ali nekam ... kar bi nam peš sicer zagotovo vzelo cel dan in to po cesti. Na-a.
Kup argumentov, skratka
. Na moje nemajhno presenečenje smo bili zvečer že dogovorjeni, da se naslednji dan okrog poldneva dobimo pri spodnji postaji žičnice na Višarje.
"Več te
kolesarske avtoceste prehodimo danes, manj bo treba jutri." Mantra za preostanek dneva.
Ob vznožju kranjskogorskih smučišč ...
... pa naprej proti Podkornu in Ratečam ...
... in končno čez mejo v Italijo!
In tako naprej skoraj do mraka, ko so se mi (seveda ožuljeni
) podplati že precej smilili. Divje kampiranje pri naših zahodnih sosedih je sicer prepovedano, ampak
... no, postlali smo si v gozdu na pobočju nad kolesarsko stezo v bližini kraja Bela Peč/Fusine (znanem po Belopeških ali Mangartskih jezerih). Komarji so nas bili neskoooončno veseli
, tako da sva morala med pobegom v šotor izvajati skoraj tako stroge
preventivne ukrepe kot pred leti v tropskem pasu v Avstraliji.
Ampak je uspelo
! V notranjosti šotora ni bilo nobenega, le zrak je bil
nekoliko zadušljiv
!
Jana. Vse pravice pridržane.
