In potem se zbudiš sredi gozda v vlažno, a sončno jutro
. Pravzaprav sva ga oba komaj čakala
, ker nama je bilo po 123. obratu in iskanju udobne(jše)ga položaja ter posledično prebuditvi že vsega dovolj
. Malo se bo treba še prilagoditi na asketske spalne okoliščine, pa zimprovizirati "nove" blazine za pod glavo. Ena je itak spuščala, MrSD pa potrebuje višjo. Ampak na to bomo mislili zvečer.
Če pri hribih česa ne maram, je to strm klanec že takoj na startu poti, da se ne moreš prej nič razhodit in malo ogret.
Seveda je bil začetek drugi dan prav tak. AMPAK. Le par metrov višje nad "taborom" so se začele tudi
borovnice in to ne moreš kar ignorirat, ane.
Malo pod vrhom Osolnika je naša pot zavila proti SV, proti Šk. Loki, in kmalu smo se znašli na grebenu, pod katerim si je nekdo postavil sanjsko hiško s fenomenalnim razgledom proti Gorenjski
(ehm, morda to preveč poudarjam, ampak v zadnjih letih sva res do skrajnosti razvila in izostrila lokacijske senzorje (to je skor kot poklicna deformacija ), tako da začneva v trenutku izvajat "postopke vživljanja" v življenje na nekem kraju .
No, a ni lepo?
Do Škofje Loke se je zdelo samo še strmo navzdol, saj je bila že na vidiku, skoraj na pladnju tam spodaj med drevesi, a glej ga zlomka
, vmes so se menda kar sproti dvigovali neki novi kuclji
. V življenju so pač vzponi in padci, tako da tudi pot ne more biti premica.
Če bi si želeli skrajšati "muke", pa se je za pomoč dobrohotno ponudila zelena lepotička.
Kako lepa goba je to!
Pa smo raje šli še parkrat gor-pa-dol in se končno znašli neposredno nad hišami škofjeloškega
Puštala.
To mesto imam res rada
, fajn srednjeveški štimung je tam, tako pravo mesto-muzej, ki skriva nešteto zanimivosti, za katere pa tokrat ni bilo časa.
Čeprav sem mislila, da sem v Škofji Loki videla že skoraj vse, sem se tokrat prvič znašla na
Hudičevi brvi ... Zgodba pripoveduje, da so Puštalci tu zgradili most zato, da bi ušli nagajanju hudiča. Prevračal jim je brod, ko so hodili v mesto prodajat glavnike
.
Glavnikarstvo je bilo namreč zelo razširjena obrt.)
Firbarjeva hiša je dobila ime po hišni dejavnosti – firbarstvu oziroma barvarstvu. Do začetka 20. stoletja so tu barvali in sušili laneno platno.
V
Homanovi hiši na mestnem trgu je tudi njami kavarna in slaščičarna.
Pod košato lipo, posajeno l. 1934 v čast pokojnemu kralju Aleksandru (ker pa je večina meščanov ni marala, so pošiljali otroke tja opravljat malo potrebo, da bi se posušila, pa so jo očitno le spodbujali k rasti
), sem si privoščila
happIlly coffee brake ter se tako na daljavo pridružila sicer tradicionalnemu
kolegiju.
V bistvu sem že zjutraj sanjarila, kako bo fino v Loki na trgu spiti eno dobro kavo (neko motivacijo pač moraš imet in glede na to, da je bila kava na splošno redka dobrina ...
), sploh pa bi bilo super, da bi bili tam enkrat do pol dvanajstih - in eto, točno se je izšlo!
Ampak bilo je res kratko in sladko, s poudarkom na kratko, pa smo že maširali dalje. Aja, tudi v Škofji loki imajo že zelo starega
Jakoba, mimogrede. Okrog njega pa trenutno rijejo z mehanizacijo na polno. Ko srednji vek sreča 21. stoletje ...
Jagi je izkoristila bolj ali manj vse potočke na poti, da si je malček osvežila tačke in naredila kak požirek.
Pot med Škofjo Loko in Crngrobom je luštna, sprehodek na easy, večinoma po gozdu, blažen mir. Tam smo srečali tudi starejši, že malce betežen par, ki se ni mogel načuditi naši odpravi.
MrSD-ja sta še "spustila mimo", ko pa sta vidla, da sva oba otovorjena, pa še z Jagi, je gospo že zelo skrbelo.
"Ja kam pa greste, ko imata take nahrbtnike?"
- "Na Višarje."
"Kako ... a kar skoz peš?!"
- "Ja."
"Pa to ne morete peš, saj to je v Italiji!"
- "Ja, ja, nič zato, bomo šli kar peš."
"Joj, pa to je daleč, saj boste umrli!"
-
"Gospa, brez skrbi, vse bo v redu."
"Joj, peš, tako daleč, umrli boste!" (Že v odhodu, ko jo je gospod malo podrezal
. Bogve če ni začela kar molit za nas.
)
Pa smo še kar tu.
Ampak siesta v Crngrobu je vseeno pasala.
Kot se za znamenit kraj spodobi, smo najprej vrgli en uč na
enega najpomembnejših umetnostnih spomenikov pri nas. Pravzaprav so se nama kar malo prikazovali prizori iz filma
Cvetje v jeseni (romanje v Crngrob, Janez kupi Meti lectovo srce ... še pomnite, tovariši?
).
Ogromna freska sv. Krištofa na zvoniku.
Novogotsko vhodno stebrišče z znamenito fresko sv. Nedelje.
Potem pa smo se zavlekli v miren, razgleden kotiček na vzhodni strani cerkve, pohrustali klasično pohodniško kosilo, nakar je nadležno pokanje z bližnjega strelišča SV dva člana odprave kar malo uspavalo.
Ne, mene ne
. Jaz sem se medtem
javila na forum .
Zaspanca
Nad cerkvijo se je naša pot vzpela še za slabih 300 višinskih metrov navzgor proti Planici, Čepuljam in Javorniku - tj. vasem na grebenu zahodno od Kranja. Na prvem sedlu, kjer se je končala gozdna pot, so nas pričakale klopce in sveža tekoča voda.
Jagi pa je našla nekaj, kar ji je bilo res pisano na kožo - dobesedno.
Kdo jo najde? Na zadnjem neimenovanem vrhu, sosedu verjetno večini dobro poznanega
Jošta nad Kranjem pa smo se instinktivno ustavili, malce bolj zgodaj, kot bi bilo nujno. Kot se je izkazalo naslednje jutro, se je začela pot čisto malo naprej strmo spuščati v dolino proti Zgornji Besnici in na tistem pobočju bi bilo skoraj nemogoče najti primeren prostor za naš hotel 1000 ***. Po drugi strani pa je bilo do doline kar malo predaleč za preostanek dneva. No, skratka. Idealen plac. Povsem raven, nič ga ni bilo potrebno čistit, še odlagalne police so bile na voljo.
Jutranja masaža
Ponoči sem se med poslušanjem okoliških zvokov parkrat zbala, da se bo kakšna srna med tekom zaletela v šotor, kar verjetno ne bi bilo najbolj prijetno
. A divjad vidi ponoči, v trdi temi?
Tudi ena manjša žverca se je smukala v bližini in verjetno tuhtala, kaj je zdaj to v njenem revirju. Ampak na koncu smo bili drug za drugega popolnoma nemoteči.