Kot že itak veste, je bila Jagi v 2. polovici junija na
dopustu, pardon,
zbirala je centke za Horjulčke.
In v bistvu ji je šlo super; res je
idealna treking kuža in če še plašna ne bi bila, bi bilo že čisto kičasto.
V ponedeljek, 16-ega, torej dan po azilaški olimpijadi
in dober teden pred 1. obletnico lanskega popotovanja od LJ do TS, nas je naš zlati
taxist (vlaki v LJ po žledolomu namreč še vedno ne vozijo ) zgodaj popoldne odložil v Ljubljani, v Šentvidu, kjer je bil 6.5 let tudi naš dom. Za nedoločen čas smo se brez gledanja na uro enostavno prepustili rumenim puščicam, školjkam, cestam, kolovozom, stezicam
višarske smeri Jakobove poti. Midva s kakimi 13 kg na hrbtih
, Jagi pač solo.
Pot vodi od Ljubljane (vse smeri Jakobove poti v Sloveniji imajo stično točko na gradu) do sv. Višarij (Mt. Lussari) nad Trbižem v Italiji, ki so že stoletja znana kot romarski kraj in zdaj tudi smučarsko središče s 25 km prog. Dolga je ~160 km.
Peš različica poteka takole in tudi mi smo ji sledili z le manjšimi odstopanji
(klik na slikce za povečanje):
Trasirana je tako, da "obišče" vse Jakobove cerkv(ic)e na določeni relaciji. No, prva je bila že v Stanežičah, od tam pa smo se čez Golo Brdo po sicer zaradi podrtega drevja še vedno zaprti planinski poti vzpeli na Katarino (Topol).
Zaslužena pavzica s prvimi razgledi
(med drugim na eno od naših nesojenih hišk) ...
Za cerkvijo na Katarini je skoraj navpičen breg, na katerem se pasejo zelo radovedne in luštne kozice
Še malo više pa je se je odprl pogled na Ljubljano
. Panorama je sicer vremenu primerna
, a se ne smem pritoževati, saj so bile temperature in za oblaki skrito sonce naravnost idealni pogoji za naše početje.
Jakob nad Katarino je zelo priljubljena izletniška točka, ampak mi smo bili prvič čisto na vrhu
. 360 stopinj razgleda, reees lušten kraj. Pa še
zakladek je tam.
(pogled proti severu)(pogled proti jugu)In nekje tu pri zadnjih hišah na Katarini se nam je do vrha Jakoba pridružil tudi simpatičen štepsl, miniaturen labradorček.
Mlad, igriiiiv, presenetljivo negovan, strašno vztrajen z vabili Jagi k igri in ravno dovolj plašen, da sem ga pred sestopom brez težav poslala domov. Jagi bi ga že prej.
S Katarine je bilo treba dol, v dolino Ločnice (Trnovec), pa malo v smer Sore pri Medvodah in potem spet gor, kakopak
(v tako ozki dolini ni kaj dosti izbire ). Tokrat proti
Osolniku. Tudi ta pot je bila uradno zaprta zaradi podrtega drevja in če je bila tista na Katarino že zelo dobro očiščena, smo se tukaj kar naplEzali, naplAzili in naovinkarili. Priznam, da je predvsem plazenje pod debli/vejami z velikim nahrbtnikom sila nerodno početje.
Še dobro, da se ga da sneti s hrbta!
Nekje sredi pobočja (praznih
) borovničevih grmičkov in praproti, kjer je mrgolelo tudi klopov
, je Jagi rekla, da ima dovolj, saj se je delal že mrak. In smo postavili prvi tabor.
Padli dol, a je verjetno samo Jagi dobro spala. Seveda sva imela s sabo zanjo extra debel armafleks in flis dekco, tako da je imela skoraj tako udobno ležišče kot doma. No, midva malo manj.
Nadaljevanje sledi.