Jagoda, Jagi ... pomurska pankerka in njen črni oproda

[SunnyDay]

Brez skrbi, to je lojtra na razgledni stolp .

Je pa potem naprej eno bolj zoprno mesto zaradi globoko razbrazdanih skal nad spodmoli (Fru je Tomaž nesel, kozlička Jagi se je sama znašla), če te zavedejo markacije stare steze (in nas so), nova je namreč speljana malo niže, zelo udobno (smo jo oodkrili nazaj grede). Ti razložim na ZS :-).

[mamaF]

Tisti stolp na Rogli je nagravžen Nič ne rečem, razgled z njega dol je sigurno prelep (če upaš zlesti do tja), ampak tista grda kovinska konstrukcija in plehnate štenge, ki oddajajo grozljive zvoke, ko hodijo ljudje gor, brrrrrrrrrrr, kar lasje se mi naježijo.
Glej ga, Mižonny, grdavša grdega. Je prav škoda, da v tisto lepo naravo (glej360 st. panoramo) niso bili sposobni kaj bolj ličnega postavit

@SunnyDay, ne, silili me niso lezti gor, po mojem so kar malo pozabili name ali sem pač svojo potrebo po "lulanju zdaj in takoj" tako dobro odglumila Pa itak je bila prvega maja zmeraj gužva na takih "romarskih" krajih, tako da me pri živem telesu ziher ne bi dobili gor, med vse tiste topotajoče noge in potne roke, ki naredijo bedasto plehnato ograjo še bolj spolzko.
Saj ni čudno, da imam tako smotano plašnega psa, je po meni podedoval nekaj

Sicer imam pa Zreško Pohorje v zelo lepih spominih, občasno smo se v hudo vročih poletnih dneh iz celjske kotline odpravili za par dni na vikend prijateljev od staršev. Tam v okolici Skomarja smo bili in spomnim se neskončnega lutanja po prelepem smrekovem gozdu, nabiranja gob, malin, brusnic, čred krav, ki se pasejo - skratka, če vas bo pot kdaj zanesla v tiste kraje, priporočam. Veliko pohodniških poti se najde tudi na netu
Nekaj je že tule:http://www.podezelje.com/vsebine/pohodne-poti-po-rogli-in-zrecah/339/

Nimam pa seveda nič proti ljudem, ki radi lazijo kam gor po lojtrah, seveda ne, kvečjemu koristno se mi zdi imeti kakega takega prijatelja v bližini, za vsak slučaj Prijatelja, ne lastnega moža ...

... zakaj ni fajn, če imaš moža, ki je malo "preveč pogumen"?
Hmmm - ena anekdota iz Dalmacije, iz Dubrovnika bo povedala, zakaj. Par let nazaj smo se vsa družina že n-tič s Pelješca odpravili na izlet v Dubrovnik. Ker je bilo vreme oblačno, otroka pa že zadosti velika, da jima bi to vsaj kaj pomenilo, sva se z Mojim odločila, da gremo pa tokrat na sprehod po obzidju. Zaradi oblačnega vremena ni bilo večne gužve, vročine pa tudi ne. In smo šli. Jaz sem gor prišla normalno, globoko dihala sicer, ampak OK. Tudi po obzidju sem hodila normalno, ker me globina "na daljavo" oz "čez kamnit zid" ne moti. Pazila sem, da se mi kak kreten ne bi slučajno zalimal za hrbet ali se vame zaletel, medtem, ko sem fotografirala lepe prizore na kakšnem, zame "že malo nevarnem" mestu, skratka, čisto udobno sem se počutila.
Do "sestopa". Vsi, ki ste na Dubrovniškem obzidju že bili, veste, da ni to 400 metrov visoko ali da je treba dol skočiti na noge ali kaj še hujšega, ane No, z obzidja pač vodijo ene ozke kamnite stopnice, kjer hodijo ljudje (alaluja, hvalabogu) samo v eno smer, dol. Na levi strani teh ozkih stopnic se z ramo skoraj zadevaš v obzidje (obzidje je kul), na desni pač ... no, na desni pa zida ni in je tam zelo preprosta železna ograja. Vsake toliko stopnic pač zapičen železen drog, droge na vrhu povezuje železna "lama". Vmes pač nič. In 10 metrov ali še manj do mestnih ulic. Skratka, za normalnega človeka nič nenavadnega.
Ampak ne zame. Najprej sem počakala, da se manjša skupina Nemcev zgužva z zidu mimo mene na stopnišče, nato sem globoko vdihnila, se z desno roko kot klop prijela za tisto ograjo in počasi "ena, dva,ena, dva" stopala stopnico po stopnico proti odrešitvi. Še prav ponosna sem bila nase, se prav spomnim ... dokler
... ja, dokler ni moj trapasti  mož, ki je hodil  za mano (in že 20 let pozna moje strahove!!!), prijel železne ograje in jo "stresel", da bi sinu pokazal, kako taka konstrukcija zdrži ali niha ali nevemkaj.
Jaz sem mislila, da me  bo na mestu kap. Ograja, ki sem se je tako zvesto držala, je "sama od sebe" poskakovala aaaaaaaaaaaaa

Epilog. Dol sem prišla trda od strahu, na bruhanje mi je šlo, sesedla sem se na tla, zbrala moč nazaj in Mojega pred vsemi tako nadrla, da se je po moje smilil vsem dedcem naokoli. Budala! In srečo ima, ga ga nisem še oklofutala, sploh pa ima več sreče kot pameti, da sem sploh preživela, da ima vsak dan kosilo na mizi, ane!
In jaz hodim najraje na morje prav zato, ker tam ni velikih višin, jaomeni

No tko, zdaj veste. Če bomo kje skupaj več kot 4 m od tal, me pustite lepo pri miru, nič ni treba spraševat ali ponujat, nič - samo naj si nihče ne drzne prijeti tistih lojter, na katerih bi morala stat ali ograje, s katero bi se morala držat

[Lynn]

U na tistem v Goriških brdih sem pa jaz tudi že bila kot otrok mi je bilo zelo všeč , no tud tale se mi ne zdi nič grozn, samo jaz k sem štorasta tudi gor verjetno nebi plezala haha...

[mamaF]

  Mogoče bi bilo "za vajo" fajn splezati na kak tak razgledni stolp kot je npr. tisti v Goriških brdih malo nad Šmartnim, ker je betonski.

SD, v Goriških Brdih sva jaz in Rožana na tem stolpu  prišli celo ... do prvega štuka Potem sva začeli sinhrono skoraj jokati in se odplazili dol. Ne bom o tem, da je moški del familije praktično tekel čisto na vrh ... tamali je bil takrat star ene 6 let in je laufal gor in dol po tistih štengah celo večkrat.
Za moj okus pa tam absolutno manjka fasada iz vsaj 10 mm stekla

Zgodba se je ponovila na prekrasnem svetilniku na Dugem otoku (Veli rat). Ven do vrha ne vidiš nič (valjda), a več kot do prvega platoja niti tam ni šlo, so ratala kolena premehka na žalost so svetilniki znotraj pač - votli in je videti do dna

V glavnem - ob fotki za Mižonnijevo in Jinxovo opažam, da bi bilo potrebno deske nujno zamenjat. Sam pravim

[mamaF]

Viamia, res je Saj delam terenske vaje, lojtre recimo (take normalne višine, ki jih prisloniš na drevo) ali lojtre na lovsko opazovalnico niso velika težava, niti za gor, niti za dol, pod pogojem, da se jih nihče ne dotika ali da se ne majejo. Če se držim lahko z obema rokama in imam čas, da se umirim, gre. Ampak stopnice in podesti "v zraku" so pa druga pesem(predvsem za navzdol!), ker  seveda hodiš obrnjen naprej ... tam pa čist zaštopam. Prav tako nimam tako zelo velikih težav na naravnem terenu (recimo skalni rob, spodaj prepad).
"Odnesejo" me "samostoječe" zadeve, samostoječe lojtre, stolpi, viseči mostovi tudi, seveda.

Moram Rokota naučit, da bo še on meni klikal, ko bova skupaj terenske vaje delala

[Pepsi]

Klikal, pa izmenično kazal čik /pir

 

[SunnyDay]

Lahko probamo, zakaj pa ne