Ta mesec je težek ko ...
Podoživljam travme izpred enega leta. Na momente zavidam tistim, ki si nobenih datumov, obletnic itd. ne zapomnijo
. Sama na žalost za vsak dan posebej vem, kaj se je dogajalo in se mi filmi vrtijo v glavi, z vsemi občutki vred. Ni zabavno, res ne.
Ampak to se dogaja samo v meni, zunaj sije sonce
. No, danes zjutraj smo tudi na Krasu po 2 mesecih končno dočakali nekaj dežja. Včeraj pa smo še lovili zadnje žarke sonca pred burjo in dežjem. Skok v morje za dve uri po službi nikakor ni slaba ideja
. Zihr ne bi šli, če si ne bi prejšnji teden poškodovala noge, tako pa je treba malo v morje namakat, ane
. Vsaka stvar je za nekaj dobra, pika.
Ampak največja carica poznega popoldneva je bila Jagi
. Še Bit bi bil ponosen nanjo, kako je pridno plavala!
Že iz avta je šla vsa vesela, češ, žur bo
. V vodo je šla prostovoljno, čeprav ji dejstvo, da je slana, ni bilo ravno všeč (rada pije med plavanjem, to pa ni bilo užitno). Za piko na i je razveselila taščo s svojim prvim pasjim poljubom
, največje presenečenje pa je bilo njeno navdušeno lovljenje frizbija v kampu, kjer je bila prvič, pa seveda nismo bili sami in še manj na prostranem travniku.
P. S. Fani je bila nad veliko lužo skrajno zgrožena
. Verjetno ne bi stopila vanjo niti če bi vse žogice tega sveta plavale v njej
.
Jana. Vse pravice pridržane.
