Predzadnji dan smo dolgo spali
, neposredno pod Nanosom smo se zbudili v umito, sončno, sveže jutro. Po obredu pospravljanja prtljage pride seveda na vrsto zajtrk (če je kaj na zalogi
).
In po t. i. rimski cesti vzdolž pobočja Nanosa dalje, vse tja do Vipavske doline. Škržati so bili glasni, temperaturam primerno. Na tegale sem se skoraj usedla
, pa je glasno opozoril nase. Poziral je v nedogled, smo ga prestavili na palčko in prenašali okrog v iskanju boljše svetlobe za fotkanje.
Pri znanem koritu, kjer je tudi moj oče v svoji mladosti napajal konja med vzponom na "Goro" (gor so pridelovali zelje in seveda kosili), smo se oborožili z vodo (božanski okus ima!) in "hidroklimatizirali" Jagi.
Pa smo primaširali do sv. Nikolaja, male simpatične cerkvice s konca 17. stoletja, ki stoji direkt pod skalami. Vsaj vrh zvonika se vidi tudi iz doline. Edino na tem delu poti smo srečali skupinico ljudi, ki je imela isto smer (dnevni izlet do cekrvice), sicer smo bili ves čas povsem sami.
Za njo se skriva "penzion pod skalco"
. Ker malo visi, gospodična ni in ni našla pravega položaja za počitek (spodaj na travi je bilo že preveč "izpostavljeno", saj so bili omenjeni ljudje v cerkvici), zato je bilo treba narest malo "škarpe".
Če imaš posteljo povsod s sabo, to ni noben problem.
V dolino smo se spustili med cvetočim rujem (jeseni je bolj zanimiv, kajne); da ne bi bilo preveč dolgčas, smo pomotoma spet malček podaljšali proti severu.
Na drugi strani AC nas je pričakal priročen potoček. Hidroklimatizacija, drugič
.
Pogled na prehojeno pot daje motivacijo za naprej
Točka "nič" v Podragi pri Podnanosu. Od tu na Štjak (Vrhe = hribovita meja med Vipavsko dolino in Krasom) je bil označen prvi del Jakobove poti v Sloveniji, l. 2009.
V podraškem potočku se je kopal vaški freelancer. (Menda pa smo vidli tudi modrasa. Kačo s kljukastim vzorcem zagotovo.) Mislim, da so se mu odprla nebesa, ko je srečal Jagi. No, pa tudi mene je bil kar vesel.
Zgodba o črno-belem Fedru (named by me) sledi.
Jana. Vse pravice pridržane.
