Letošnje počitnice so bile kot vsake druge (pre)kratke, času primerno (pre)vroče in zato (pre)lene
, za moj okus
skoraj dovolj "kosmate"
, pa miiiirne (čeprav zelo v civilizaciji) in kaj naj še rečem ... še bi
. Na momente smo se počutili kot "zdomci", ki so prišli na počitnice v domače kraje
. Idej, kaj vse bi lahko oblazili, ker je "tako zelo blizu in vsakdanje, da nikoli ne pride na vrsto", je bilo precej. Vročina pa je naredila svoje in smo se kar nekajkrat poistovetili s črnogorci
. Pa se večkrat spomnili na enega od pomembnih vzrokov, zakaj se poleti izogibamo dopustu. No, letos se je vseeno kar fajn izšlo ... Eni nadzadovoljni nad "hišniki" in "vrtnarji" v času svojega dopusta, mi pa nad brezplačno namestitvijo.
Prvi teden je bila z nami Aika
Po njeno bi bil za spanje najprimernejši ležalnik ...
Za malico jagode
Za reševalca žogice iz vode pa bi najela seveda Bita
Nad svojim novim bazenom je bil več kot navdušen in ga je imel samo zase ... ker nobena od finih pasjih damic si niti dlake ni upala zmočit
(pa se Jagi sicer rada ohladi v vodi in tudi zaplava).
Drugi teden je bila z nami Fru, občasno nas je obiskala tudi Fani
(Pomurska žlahta Picija in Binkyja, sicer psička mojih staršev)
Imeli smo še nekaj "domačih živali"
Praktično vsak dan, tudi večkrat, sem lahko par metrov od hiše opazovala srne
... pa tudi ježke (a nimam nobene fotke); polhcev ni bilo videt, slišat pa zelo
. Srnice so nas večkrat "spremljale" tudi na sprehodih
(Fru je bila čisto iz sebe
)
Skoraj ves dopust je preživel z nami tudi tale marljivi delavec, ki je spletel najmanj tri velike mojstrske mreže
Fru, pa tudi Jagi sta si parkrat na dan kljub 30+ v senci privoščili malo sončenja ...
Mi smo se raje hladili, kar je Bita izredno skrbelo in je glasno izvajal funkcijo reševalca iz vode ... V najbolj "kritičnih" situacijah je prišla na pomoč tudi Jagi.
Eno popoldne sva si šla po doooooooooooooooolgih letih ogledati Postojnsko jamo. Za te temperature idealna izbira
. Mnogo slabša, kar se vročine tiče, je bil grad Miramar.
Ampak kormoranom ni bilo čisto nič preveč ... se niso premaknili s te skale.
Z galebom in nadvse prijaznim mucem (z označenim ušesom
) v parku sem raje čebljala v senčki ...
Spravila sva se še na Montegriso, spet po doooooooooooooooooooolgih letih pogledat tole arhitekturno betonsko čudo skozi odrasle oči
Panorama Trsta s črnokalskim viaduktom, kraškim zaledjem, Piransko punto ... je bila lepša kot tisto za hrbtom
In ker naju je vročina "ubila", sva se odločila, da lagane ravninske sprehode po sicer kraaaasni kraški gmajni zamenjamo za večerne in zgooodnjejutranje marše v klanec
Zadnji julijski dan smo končali na Kokoši (nad mejnim prehodom Lipica) ...
In ob sončnem zahodu s pogledom na Nanos
... sklenili, da gremo prvoavgustovsko jutraje sonce pozdravit tja gor
Vstajanje "sredi noči" je bilo bogato poplačano ... čeprav Bit ni imel nič proti, da je lahko spal naprej. Ostali smo nadoknadili pozneje, ko itak ni bilo za drugo kot spat
Prvo "zadoščenje" - gamsi. 7 njih
Drugo - sončni vzhod, začinjen z burjo
Ker je bilo tako fajn, smo šli lovit sonček še enkrat, tokrat v kompletu na Veliko Gradišče (sosed od Kokoši
)
Vračali smo se mimo popolnoma suhega izvira Vroče(k), kjer je Bit občudoval potencialno možnost za osvežilno kopel
Mogoče bi bilo fino, da bi jo izkoristil, ker smo v nadaljevanju malo (za)lutali in raztegnili naše potepanje na štiri ure (a še vedno zaključili okrog pol desetih), tako da nas je Bit malo pred ciljem, ko je zmanjkalo senčnega gozda, poslal po avto ... Še marsikaj bi lahko oblazili, pa je zmanjkalo dni dopusta
. Tako kot za kolesarjenje, pa branje, pa ... ampak smo bili tako pridni, da se kljub katastrofalni suši ni posušila nobena roža
(OMG, kolk jih je ... moj je ponavljal staro mantro: trava in zimzeleni grmi ), da o bujni zelenjavi na vrtu ne govorim.
The end
.
Jana. Vse pravice pridržane.
