Po takorekoč celodnevnem
dopustu in regeneraciji smo bili skoraj kot na začetku.
Večinoma naravnost, brez posebnih vzponov ali spustov, so nas oznake "sprehodile" od Brezja do vasi Mošnje, pa potem pod AC na drugo stran, po prijetni cestici do Radovljice.
Tu sem imela
nujen opravek: najti
čevljarja! Že drugi dan zvečer sem namreč opazila, da se mi para desni čevelj. Kar tako na celem,
zraven šiva.
Naslednji dan, po spustu v Zg. Besnico, je bila luknja že skoraj dvakrat daljša (kakšnih 5 cm) in upravičeno me je zaskrbelo, da ob takem tempu rasti luknje čevelj ne bo več prav dolgo zdržal. Smola pa taka. Ampak vsaj sreča je bila na naši strani.
V Radovljici JE čevljar in tisto popoldne JE bil na voljo. Poklicala sem ga še v času, ko je bila delavnica zaradi deljenega urnika zaprta, razložila situacijo in milo prosila za urgentno rešitev. In na srečo moj rešitelj (ki je bil v praksi potem ženskega spola) tudi ni bil tako daleč. Težje je bilo najti čim cenejšo in čim lažjo zasilno obutev - japanke
. Kdo bi si mislil, da ta gumijasta reč, ki te ožuli že, ko jo pogledaš, lahko stane celih 28 €
. No, dobila sem ene za 17, naj jim bo, v sili hudič muhe žre. Če bi vedela, da bom na čevelj počakala kar pred vrati, si seveda niti slučajno ne bi delala dodatne prtljage. Ampak pričakovala sem daljše popoldansko cepetanje po mestu.
Okrog dveh mi je gospa v čevljarski delavnici najprej rekla, da mora na sestanek in da bo MOGOČE lahko zašila do 18 h, ko itak zaprejo.
OMG, spet ne bomo prišli nikamor več danes, pa še niti dobro začeli nismo, shit! A naj raje kar tvegam s takimle čevljem, pa gremo probat srečo na Bledu? Ampak zvečer bo tudi tam vse zaprto, bogve, kaj bo jutri ... 
Verjetno sem naredila tako nesrečen ksiht, da bi se me še kamen usmilil. Gospa je hitro spremenila barvo glasu in povprašala, kam gremo in od kod prihajamo. Se obrnila na peti in že vihtela čopič z lepilom. Čez kakšnih 15, 20 minut je bil moj čevelj temeljito zašit.
Mojstrico bi najraje objela in prelupčkala, a sem ji raje pustila skoraj dvojni znesek že itak smešno nizkega računa. Povedala mi je, da je včasih veliko hodila v hribe, da je bila 3x na Triglavu, a zaradi umetnega kolka ne more/sme več. Ampak ima jih pa 80!
Kaka frajerka! Vsaj 15 manj bi ji pripisala ... Naročila je še, da zmolimo na Višarjah en
očenaš zanjo in že je ni bilo več.
Lepo staro mestno jedro
Radovljice je bilo precej tiho in prazno (Italijani so pa itak povsod
), ko smo se na žalost samo sprehodili mimo ter nadaljevali dol do Save in ob njenem desnem bregu po makadamski cesti proti Bledu.
Razgled s "savske terase", na kateri leži Radovljica, proti zahodu ...
saj Julijce je bilo čisto lepo videt, a je bilo sonce za optiko prehudo. 
Savo bi "morali" prečkati že prej, pa smo jo šele pod Ribnim (če prav štejem, stoji v tej vasi že 5. Jakob na poti), ker se nama je tako zdelo bolj praktično
. Kot nalašč sva prav tam srečala oskrbnika odseka Jakobove poti med Podbrezjami in Kranjsko Goro, ki sta nama takoj povedala, da sva "zgrešila". No, tokrat nalašč.
Gospod se je ravno vrnil s pešpoti od doma do Međugorja v BIH
, ki jo je opravil v 16-ih dneh. Sem ga seveda vprašala, ali je tekel
. Pravi da ne, ima pa to "olajševalno okoliščino", da še vode, ki je najbolj nujna in obenem najtežja, nosi zelo malo s sabo
, kaj šele vso ostalo kramo. No, OK, saj potem nam pa ne gre tako slabo.
(Priznam, da se včasih jezim na Tomaža, ker se mi zdi naše vode in predvsem njene teže preveč, ampak se potem hitro spomnim, kako je GROZNO, ko ti je zmanjka
, sploh če je zelo vroče ali pa da se izkaže, da boš še vse do naslednjega dne brez
... pa pes mora tudi pit in ima seveda prednost.) Presenetila me je tudi izjava, da on pa že ne bo spal na tleh, česar od pohodnika res ne bi pričakovala. Se je pa gospe dejstvo, da lahko s šotorom prespiš kjerkoli, vendarle zdelo zelo priročno.
No, koncept pohajkovanja s psom jima ni bil niti malo blizu in se sploh nisva kaj dosti trudila pojasnjevati, da te v naši deželici s psom ne vzamejo ravno povsod, ker sem hotela čimprej zamenjati debato in pozabiti gospodov predlog, da "psa pač pustiš zunaj". Japajade!
Hvala za koristne napotke za naprej, ampak mi smo z dveh različnih planetov in tudi naši motivi za hojo so (sklepam in "voham") precej različni. Pa srečno!
In tako smo primaširali do Blejskega jezera.
Še nikoli ni bilo tako lepo kot tokrat in dejstvo, da gre za ful turističen kraj, naju, presenetljivo, sploh ni motilo - je pa res, da je bilo med tednom, pred sezono, pa v center niti nismo zašli.
Nič kremšnite. Pač pa ...
Bilo je božansko, vam povem! Ampak Jagi
, ta zlata kuža, ki se v hipu pospravi pod mizo in niti ne veš, da jo imaš s sabo, je dobila skledo vode, še preden naju je kdo vprašal, kaj bova! 10 pik! Bled mi bo postal še všeč!
No, saj je lep, nič ne rečem
. Pa še ob sončnem zahodu.
Samo še dva kilometrčka, da se ob južni obali jezera "prebijemo" na zahodno stran, kjer leži blejski kamp. Velik, z vso mogočo dodatno ponudbo in udobjem, pa presenetljivo poln - samih tujcev. A parcele so dovolj velike, da se niti Jagi ni počutila ogrožena s strani Neprijateljev z avtodomi, prikolicami itd.
Pa lahko noč
!
Jana. Vse pravice pridržane.
