Razstava »We are dogs!«

[Yo]

O tem govorim, če kdo ni bral:

http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,22350.0.html

Popolnoma isto, samo drug celofan, če se tako izrazim...

[šogunka]

In še ena filozofska misel (preden grem spat): Ali je narobe tudi opozarjanje na nekaj, kar je narobe?

[fižolova župca]

Šogunka, tole bi midve mogoče na ZSjih v ene dveh letih rešile .
Lahko da sem v tem pogledu res konzervativna (se sicer nimam za tako), ampak v bistvu sploh nisem želela izganjat iz umetnosti vseh 'grešnih' prizorov. Ostajam pa neomajna glede tistih primerov, v katerih naj bi čisto realno trpljenje in muke nekoga tretjega nudile gledalcu kvazi estetske užitke ali bile izkoriščene zgolj kot sredstvo za performans. Tudi šokiranje je pogosto zgolj zabavno orodje performansa in samo po sebi še ni nujno nekaj pozitivnega.

Moje mnenje je, da tudi umetnost ni toliko svobodna, da bi si lahko privoščila uporabit za sredstvo na poti do svojih ciljev čisto vse.
Vrednotenje moralnih kategorij je pa pri tem žal težko nadčasovno. Danes in tukaj je pač tako, da je mučenje psov nedostojno in kaznivo...

[bvovk]

o okusnosti slik tudi sama ne bi razpravljala, me pa blazno zanima zakonski vidik takšne zadeve. kaj pa če bi ta samooklicani umetnik slikal razpadajoče (človeško!) truplo v gozdu? tudi ne bi bil dolžen povedat, kje so fotografije nastale? bi lahko kar tako naredil razstavo, brez potrebe po kakršnem koli pojasnjevanju in zagovoru? bi bilo dovolj, da bi rekel, da trupla ni slikal v Sloveniji? tudi namen takšne razstave bi bil šokirati gledalce.  

[zalarjeva]

nazgul..in od kje tebi ozadje te zgodbe? A na tistih slikah se tebi zdi, da v kotu ždi nahranjen pes? A ti izgleda, kot da so ga hranili? A ti izgleda, kot da mu je še mar do hrane? Pa kaj pol, èe so ga z ulice pobral? A ker je z ulice, ga pa lahko kar obsodijo na smrt od sestradanosti? A zato, ker so ga pobral z ulice, ker bi tam tako ali tako umrl, je pa v bistvu vseeno, ali umre kot razstavni eksponat ali pa paè na ulici kot pozabljen cucek?

Dej, prosim te.

Od kje pa tebi, da to ni res? Pa nisi razumela poante tega, ker je nazgul napisal.

[šogunka]

Klasika nikakor ni ponavljanje okostenelih vzorcev, sicer bi še danes ustvarjali v stilu realizma, npr. Klasika je del zgodovinskega razvoja in se z njim spreminja.

Še govorimo o umetnostni zgodovini ali o čem drugem? Ker zgornja trditev nima zveze z um. zgod.
V umetnosti se pod pojmom klasika razume antična um. (oz. predvsem grška klasična umetnost). Govorila sem o akamdemskem kiču (ki je terminus technicus in ne žaljivka ali kaj drugega) in ne o realističnem načinu upodabljanja (btw. realizem je likovna smer 19. stol.) In če smo dosledni, je grška umetnost težila k idealističnemu in ne realističnemu načinu upodabljanja. Klasika ni del (umetnostno)zgodovinskega razvoja in se z njim ne spreminja.

Bi pa prosila za razlago, kaj se smatra pod žanrske konvencije (lahko tudi na ZS), saj v umetnosti pojem žanr očitno pomeni nekaj povsem drugega kot je razumeti v zgornjem zapisu.

In o kompleksni sporočilnosti umetnosti: ni nujno. Celotna portretna umetnost (večinoma) nima kakšne globje sporočilnosti, pa ne vpliva na njeno kvaliteto. Ali pa če vpletem še tako priljubljenega Dalija: večina gledalcev vidi v njegovih delih več sporočilnosti kot jo je sam upodobil (kar je tudi zapisal).

Umetnost ni bila samo v 19. st. zrcalo in kritika družbe. To je bila prej in je tudi še danes.  Je mar zrcalo krivo, da je obraz, ki se gleda vanj, grd?

In žalostno se mi zdi (če se vrnem na izhodišče debate), da se zaradi enega ostrega sporočila razjezi cela družba in obsoja "umetnika" namesto dejanskega stanja. V primeru tistega psa: zaradi brutalnega sporočila se je dvignil cel svet, tudi pri nas. Da pa marsikakšen pes pri nas živi v vsaj tako slabih razmerah v kakšnem slabšem slovenskem zavetišču ali na ketni, pa večine ljudi ne moti in rajši pogleda stran. Seveda, v prvem primeru gre za izprijeno umetnost, v drugem pa samo za vsakdan.

[Cats]

Me sicer zadeva na prvo žogo malce spominja na svetovno znano sliko Kevina Carterja in večno dilemo (ali pa tudi ne) nekaterih fotografov: fotkati in iti mimo ali vsaj poskusiti pomagati?

In pol si še predstavljaj katalog razstave, ki to fotografijo prokomentira kot družbeno uveljavljen in sprejemljiv način umiranja otrok.

Ne vem, no. Verjetno sem jaz zabita kmečka bunka, toda opletanje z frazami polnimi velikih besed v opisu tega kulturnega dogodka se mi gnusi. Ker ne pokaže, niti malo ne, da bi komurkoli bilo mar za te pse. Bolj fajn je globokega intelektualca špilat pa kataloge pisat, ou jea.

Dodatna stopnica je novinarsko poročanje, kjer se papagajsko ponavljajo besede, ne da bi se kritično, moralno, človeško, kakorkoli pogledalo na stvar in magari dodalo en stavek, iz glave, o tem, da je podobno početje pri nas kaznivo, če že ne kaj drugega.

Samo, za to naredit je treba glavo imet.