Društvo Hrtji svet Slovenije

[uraa]

V soboto, 24. 10. 2015 je bil za društvo Hrtji svet še en vesel dan. Popoldan smo preživeli s posvojitelji in posvojenci na poligonu KD Pluton, kjer so hrti zopet pripeljali svoje posvojitelje, da smo skupaj preživeli sončen popoldan, ki je minil bolj ali manj hitro v pričakovanju prihoda petih galgov.

Ko so bili zbrani vsi tisti, ki so čakali svoje španske kosmatince, je Nataša pričela s predavanjem, v katerim so še enkrat dobili vse koristne informacije.
Drugi so medtem klepetali ter občudovali izdelke znamk Galgina in Jake's sweaters.
Ravno se je dobro stemnilo in pripeljal se je kombi s špansko posadko.

Tokratna ''pošiljka'' je bila sestavljena in velikega, veselega Estebana, ki je našo ekipo očaral že maja v Scoobyu, pa potem spet septembra in ... ja, tudi on je dočakal točno takšno družino, ki je zanj najboljša.
Posvojiteljica se nam je že javila in prvo noč in prvi dan so preživeli super -- ne dvomimo, da bo tudi nadaljevanje takšno.

Palomo, tudi en velik, vesel in nežen fant, ki se je že udobno namestil v svojem novem domu.

Ša galgina Amy, ki je svojo posvojiteljico kar takoj posvojila, jo objela in ... verjamemo, da bosta spisali lepo zgodbo. smile emoticon

In Berta, nežna in vesela, pa na trenutke navihana sijoče črna galgina. Dolgo je čakala, ampak se je splačalo.

Za konec pa še Florencia, ki je prišla v Slovenijo, ker se v zavetišču preprosto ni znašla. Javili so se super začasni posvojitelji in odločili smo se, da ji damo priložnost. In že prvi dan nas je presenetila - dejansko psi že samo ob odhodu iz zavetišča postanejo manj plašni. Prvo javljanje iz začasnega doma je spodbudno in verjamemo, da bo Florencia postajala iz dneva v dan pogumnejša in da jo nekje čaka čisto njen kavč.

Radi bi se zahvalili vsem, ki ste prišli na srečanje in z nami doživeli še eno posvojitev. Taki dogodki nam vsem dajo energijo za naprej, ko vidimo, kaj vse lahko skupaj dosežemo.

Hvala vsem novopečenim posvojiteljem, ki ste jim dali novo priložnost.
Hvala ekipi zavetišča Scooby Medina del Campo, hvala tudi ekipi društva HSS za izpeljano posvojitev.

Hvala Ajdi Konjedic, dr.vet.med., ki je pregledala vse pse ter dala koristne nasvete ter osebju KD Pluton, ki nam je odstopil poligon, da smo lahko posvojitev izvedli ter Metki Potočnik za donirane pakete hrane Prolife za paketke dobrodošlice.

Hvala tudi Nini in Mihu, Mateji Mozetič ter članom HS za fotografije.
V upanju, da se kmalu spet vidimo, pa naj bo to na sprehodu, srečanju ali posvojitvi, vas lepo pozdravljamo!

Fotografije pa najdete na FB - https://www.facebook.com/media/set/?set=a.917455551670829.1073742061.141593622590363&type=3

Ekipa društva HRTJI SVET Slovenije

[rava]

Ajde bejbe, dejmo mal klikat za tazložljive pse na objemu topline
http://objemtopline.dormeo.net/

[Alfonzo]

A smo zmagali na Dormeo?

[Pepsi]

Bravo! 

[uraa]

Florencio smo spoznali v septembru, ko smo bili na prostovoljnem delu v zavetišču in nastal je ta zapis:

''Njen osnovni profil:
Florencia je psička manjše rasti, rjavo brindle barve, z belino pod vratom in belimi nogavičkami. Njen obraz krasijo prelepe svetlo rjave oči, ki zaradi njenega strahu izgledajo še večje. Njen pogled se ti preprosto vtisne v srce. Florencia je psička, katera preteklost se ji je grobo zarila v njeno dušo in telo. Je plašna psička, prvič, ko smo se ji približali, se je od strahu kar polulala. Florencia je galga, ki v zavetišču ne mora napredovati, potrebuje človeka, s katerim se bosta skupaj soočila z zunanjim svetom in strahovi, ki jih mala punčka nosi v sebi.



V času našega bivanje je bila do našega zadnjega dne v manjši ogradi, kjer smo ji vsak dan posvetili kar nekaj pozornosti. Florencia je v tem času šla par manjših korakov naprej, saj ko smo prišli s klobasami je pokukala iz svojega skrivališča, nas opazovala in bila tudi zunaj v ogradi z drugimi psi. Klobase so ji seveda zelo teknile.

Čudovita galga Florencia potrebuje varno in stabilno okolje, v katerem je že ustaljen pes. Potrebuje ljudi, ki ji bodo znali premagati vse manjše in večje strahove, ki jih malo bitje nosi v sebi. Menimo, da zanjo ne bi bilo primerno preživahno družinsko okolje z manjšimi otroki, saj bi se s tem težje spopadala.



Je kdo, ki bi ji pokazal, kakšno je pravo življenje? Življenje, ki si ga mala punčka res zasluži.''

Naši posvojitelji so nam kmalu pisali ter ponudili začasni dom tej galgini. Po premisleku smo se odločili, da ji damo priložnost in 24. 10. 2015 je Florencia prišla v Slovenijo.


25.10.2015
''Pot domov je minila mirno, Florencia je lepo mirno ležala in tudi malo zaspala, Ajdo pa jo je božala celo pot :-). S Tarzanom in Oni sva jo spoznala zunaj, da so se malo povohali in sprehodili. S Tarzanom sta bila takoj na ti, kot da se poznata od zmeraj, Oni se je pa prestrašeno držala malo stran. Ko smo prišli v hišo je malo živčno vohala okrog in iskala prostor za se skrit in vrata za ven. No, potem pa si je izbrala Onino ležišče v dnevni sobi in se trudila, da ne bi zaspala, je bila res prav na koncu z močmi. Zato je nisem skopala, ampak ji dala samo jesti in ker ni hotela iz varnega zavetja ležišča, je pojedla kar leže (je bila lačna in je piščanček z rižem izginil, kot bi trenil). Zjutraj sem jo dobila kot sem jo pustila, ponoči ni nič hodila okrog. Ko sem z našima dvema imela naš jutranji ritual (jaz kava in piškoti in psi koščke prepečenca), je prva dva koščka pojedla z ležišča, potem pa z roke.



Tudi Igorju lepo vzame priboljšek, če vidi Oni in Tarzana, da to naredita. Danes dopoldan sem jo skopala in mi je skoraj skupaj padla od prestrašenosti, se je tresla še 15 minut, pa ne od mraza, ampak od strahu. No, ko se je otoplilo, smo šli vsi na sprehod, Florencia lepo hodi ob nogi, ni nič paničarila in poizkušala bežati. Le z lulanjem in kakanjem imamo težave, za kakanje smo jo včeraj ravno v času (je že počepala v hiši) spravili ven, lulanje pa ji ne gre ;-) Zjutraj ni zunaj niti poizkušala, po hranjenju pa je polulala v hiši, ko sem Oni in Tarzana umaknila, da je lahko v miru pojedla. Tudi na sprehodu ni bilo nič, tako da sedaj hodimo ven vsake toliko, ko vstane z ležišča in se začne sprehajati po hiši. Aja, tudi prvo nadstropje je baubau, tako, da je spala prvo noč v dnevni (naša dva spita v spalnici). Bomo videli danes kako bo.



Florencia je sigurno precej prestrašeno bitje, ki pa ima to dobro lastnost, da je radovedna in jo to vleče naprej. Se javimo čez par dni, ko se vsi skupaj malo navadimo eden na drugega.
Deborah

27.10.2015
Pozdravljeni!

Naj kot prvo povem, da če še koga slišim reči, da spadajo hrti med bolj "neumne" pse, se dotičnemu ne bo dobro pisalo ;-)

Če v nedeljo nismo vedeli kje naj bi lulali, danes to dobro vemo. Pravzaprav je bil problem v tem, da Florencia ne lula na sprehodu oz. ko je zvezana. Tako smo ograjo na izhodu iz hiše začasno še dodatno povišali (Igor pravi, da smo v lagerju :-)), tako da po sprehodu Florencio spustim s povodca, se umaknem k vhodnim vratom in punca vse opravi (in to ekspresno). Nesreče v hiši od nedelje zvečer ni več. Bom počakala še kakšen dan, da jo še malo spoznam in bom potem poizkusila, če bi bilo s sprehodom na flexiju kaj drugače.



Hranjenje tudi ni več problem, jo lahko z dveh metrov v miru gledam in lepo izprazne skledico brez beganja levo in desno (kot prva dva dni, ko sem se mogla skit, da je pojedla). Aja in ko pripravljal obrok, imam pod nogami sedaj tri lačne riti.

Včeraj je odkrila prvo nadstropje in takoj ugotovila, katero ležišče je zanjo. Ponoči je sicer spala spodaj, vendar je danes zjutraj sama prišla v sobo k Igorju, ko sem se pripravljala za službo. V glavnem, spoznavanje hiše poteka malo počasneje kot pri Oni, ampak s konstantnim napredkom.

Včeraj je na sprehodu tudi prvič vklopila nosek na polno in se gužvala z obema našima za najboljši položaj pri vohanju :-) Oni in Tarzana se nič ne boji, Oni se je tudi unesla in sem jih včeraj pustila same za kakšno uro brez problemov. Na sprehodu smo srečali dva skulirana psa, ki ju naša dva dobro poznata in tudi ni bilo problemov. Sicer se ni drenjala za se vohat, a tudi ni nič paničarila. Mirno je stala ob nogi in opazovala dogajanje.
Deborah

7.11.2015

Pozdravljeni,

danes je 14 dan, kar je Florencia pri nas in lahko rečem, da smo se malo navadili eden na drugega.

Florencia je naš ritem osvojila v par dneh, ko smo začeli uporabljati flexi, pa se je tudi precej sprostila na sprehodih. Lulanje in kakanje zunaj ni problem, sicer še zmeraj to najraje naredi na dvorišču, ko ni zvezana, a tudi na sprehodih ni težav.
Sedaj opažamo tiste male fobije, ki bodo (ne dvomim) izzvenele s časom. Ne mara, če človek hodi za njo ali jo "lovi", če pa imam v roki povodec ali flexi in vidi naša dva, da je čas za sprehod, se približa brez težav. Ne pride k skledi za hrano, če je človek blizu, tako da se sedaj navajamo na to, da sem vsak dan malo bližje (če v miru stojim na 2 metra in ji kažem hrbet, je OK). Nasploh ne mara, da jo kdo nepremično gleda, še posebej stoje pred njo. Tudi tuji ljudje so baubau, a se navajamo, da se na sprehodih ustavimo in jaz poklepetam minuto ali dve, tako da tudi to odpravljamo. Če imamo obiske in so pretirano glasni ali se preveč premikajo, se umakne v spalnico in potem občasno od daleč pride pokukat kaj se dogaja (radovedna je pa zelo!). Tudi, da govoriš po telefonu in hodiš po hiši jo spravi v paniko in začne hoditi gor in dol po stopnicah.
Nima pa problemov s psi, ni pretirano radovedna, a ne paničari, ko se srečamo. Je rada zunaj na naši parceli, kjer se uleže na sončke na najvišji točki in opazuje okolico. Ko pa Tarzan opozori na nevarnost (sprehajalci ali psi, ki gredo mimo), priteče pogledat kaj se dogaja. Zunaj se tudi že sama približa k nama in se z veseljem pocrklja. Je prava smešna, ko dela zmerja manjši krog okoli tebe in se potem približa od zadaj, se te s smrčkom nežno dotakne in čaka na božanje. Oni jo je že par krat povabila k igri in sta naredili par krogov šprinta, ju je bilo res lepo videti. Nasploh je zunaj veliko bolj samozavestna, tudi na sprehodih stalno opazuje okolico in vohlja. Ko smo na sprehodu srečali srne (že 2x), sta me z Oni želeli peljati po sledi in sta bili obe začudeni, ko sem ju dala na kratko in smo se morale obrniti. Sprehodi po pločniku ob cesti niso problem, se avtov ne boji in upošteva vsako korekcijo s povodcem.

Kot vidite, Florencia napreduje vsak dan za kakšen korak. In potrjujem, da bi ji družba drugega psa dobro dela, ker precej kopira za našima in se počuti v "krdelu" bolj varna.



Do naslednjega javljanja vas lepo pozdravljam, Deborah



Če razmišljate o posvojitvi te nežne galgine, nam pišite na info@hrtjisvet.org

[uraa]

Cobra

Ocenjeno leto rojstva: 7.9.2013
Spol: samica
Barva: črno-bela

Cobra je črno-bela galgina, drobna in sloka – ima res pravo damsko postavo.
Očitno je, da z ljudmi ni imela dobrih izkušenj, saj se nas je precej bala, ves čas je begala in krožila okrog nas. Potem, ko smo jo že večkrat prišli obiskati, je postala malce pogumnejša, tako da smo se ji lahko že približali in jo pobožali.



Na srečo – kar vedno rešuje prestrašene galge, je radovedna. Tako da je kljub temu, da se nas je zelo bala, vseeno radovedno opazovala, kaj počnemo in počasi prihajala bližje.
S prostovoljko, ki z njo preživlja več časa, je že bolje, počasi ji že zaupa in prosi za božanje.

Je nekonfliktna, dobro se razume z drugimi psi, tako da bi ji skuliran pes v novem domu bil v veliko oporo.

Zanjo iščemo posvojitelja, ki bi ji dal priložnost in čas, da se navadi na naš svet in da prične zaupati v človeka. Res je, to je proces, ki traja dlje časa, ampak … je vredno.

Cobra je iz skupine petnajstih galgov, ki jih je lastnik zapustil v lokalni perreri. Kar nekaj časa je trajalo, da se zavetišče uspelo dobiti dovoljenje, da jim prične z iskanjem novih domov.
Naj čim prej najdejo svoje odgovorne posvojitelje.

Več njenih fotografij najdete na http://www.hrtjisvet.org/hs/galga-cobra/

Društvo Hrtji svet Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org

[uraa]

ESTEBAN IN JAZ



Odločiti se, da bom posvojila hrta je bila ena najlažjih stvari, najtežja je bila izbrati katerega hrta... Vsi galgi so bili krasni. Pregledovanje profilov je bilo po eni strani lepo, po drugi pa tako mučno in beseda "samo enega" se mi je zdela krivična, kajti na predposvojitvenem vprašalniku sem morala vpisati več psov in sem si mislila, kaj če bom enega posvojila in z tem drugim naredila krivico in bodo še ostali dol, v Scoobiju na mrazu in jih nihče ne bo hotel posvojiti. Ampak, biti je pač moral samo eden. In sem si začela ogledovati profile. Največkrat sem si ogledala psa črne barve, takega, da si mu lahko preštel vsa rebra in z veliko rano na glavi. Vendar sem ga na prispeli vprašalnik napisala kot četrtega, pred njegovo ime sem vpisala kar 3 belčke.

Potem sem čakala predposvojitveni obisk. Prišla je simpatična gospa Irena s svojo Zojo in seveda, Zoja je bila krasen primerek hrta črne barve. Oceno za posvojiteljico sem dobila dobro in potem sem čakala na glas iz Hrtjega sveta. In medtem še vedno brskala po profilih in si vedno in vselej največkrat ogledovala profil črnega, shujšanega in razbitoglavega psa. Na koncu sem ga celo sanjala, da je bil jezen name, ker ga nisem njega vzela domov. In sem takoj zjutraj, po sanjah in po še najmanj desetih ogledov njegovega profila poslala mail in še sporočilo na facebook stran, da jaz hočem Estebana. In naj pozabijo na vse tiste belčke na mojem vprašalniku. On pride k meni in pika.

In je bil takoj plačan, kmalu zatem rezerviran in kaj kmalu se je pridružil ostalim psom, ki so čakali na transport v Slovenijo v karanteni. Začele so se priprave doma, gnjavljenje in davljenje Larise o vsem kar se človek lahko spomne, še vedno se nasmejem ob mojem bedastem vprašanju: "Kaj je ta pes vajen jesti, morda mu (sledil je spisek vsega kar kuham in nekuham svoji landseerki) to kar pri meni pes je ne bo všeč?"

Dokler ni prišel 24. oktober. Odpravili smo se, v sončnem popoldnevu, na posvojitev v Žalec. Pred kočo in na travniku so se bohotili sami krasni primerki hrtje sorte, ki so ponosno in bahavo pokazali, da so hrti res hitri, res zmrzljivi in res profesionalni žicarji. Kmalu smo se zbrale vse posvojiteljice in šle za Natašo na predavanje v kočo. Med predavanjem sem šele izvedela, kako je bilo moje vprašanje, kaj je pes vajen jesti, neumno. Poslušali smo opise svojih posvojencev in vse nasvete in hkrati smo se vse nestrpno presedale, gledale na uro, imeli so zastoj na avtocesti, pogledovali skozi okno in naenkrat je nekdo prišel povedati, da so naročili, da je treba vse pse privezati in da prihaja kombi.

In je prišel kombi. S povodci smo se postavili v vrsto in jih gledali, kako skačejo iz kombija, najprej Berta, nato je bil na vrsti že Esteban. Odpeljala sem ga na travnik in mu takoj ponudila domač piškot za pse, katerega je takoj pohrustal in hotel še... Nakar je skočil name, me objel in jaz sem mu rekla: "ja, ja... piškoti. Pa večerja topla te čaka doma." Potlej je pozdravil še mojo 3 letno hčerko in kar šel z menoj. Kakor da me pozna od vedno.

Pot domov sta oba 3 letnika prespala na zadnjem sedežu. Doma je bil začuden in vesel Esteban bil deležen najprej tople kopeli, se veselo sfrotiral in potem zmazal 2 porciji riža s piščancem. Prva dva dneva ni pogruntal, čemu služi tista črno-rjava usnjena zadeva na tleh... Postelja je, sem mu dopovedovala, zate... Enkrat ko je vanjo legel, se mu je kar smejalo. Odkar je prišel v novi dom, ni nikoli opravil nobene potrebe v stanovanju. Z njim sem imela edino začetno težavo to, da ni hotel opraviti velike potrebe pred menoj, verjetno zaradi strahu, da ga bi premlatila, ampak, ko je videl, da je bila landseerka pohvaljena, ker se je pred menoj onečedila, je veselo opravil vse potrebe in brez strahu, tudi on.

Vem, da se vam bo nekaterim zdelo smešno, da svojo zgodbo, ki zgodba, po šele par tednih, odkar imam Estebana, niti ni še zgodba. Ampak vsaka zgodba se mora nekje začeti, začela se je v Španiji z rojstvom nekega črnega psa, ki je bil premlaten, ustrahovan, sestradan skoraj do smrti, z njegovim prihodom v zavetišče, z njegovo voljo do življenja in neutrudnim veseljem. Zgodba se nadaljuje z neskončnimi sprehodi, po sedaj, njegovem Reslovem gaju pri Ankaranu, s samo njegovimi posodami, v katerih je hrana vsak dan 2x, z njegovim strahom pred vožnjo z avtom, ker se boji, da ga bom peljala nazaj v Španijo, z mojim dopovedovanjem, da ga peljem na poligon, da se zlaufa, z njegovim simpatičnim grizljanjem, ko se hoče še božati, z njegovo jutranjo jogo in spraševanjem, ali gremo v Reslov gaj navsezgodaj ali ne, nadaljuje se z vsakdanjim smehom nad njegovo simpatično ritjo, ki hoče zlesti v naročje in z Estebanom, ki odkriva vsaki dan nekaj novega in se spoznava z ljudmi, z življenjem z njimi in z tem, da je končno nekje samo on, da je deka samo njegova in da sem jaz pač njegova in verjetno, se bo zgodba še nadaljevala... V en lepši jutri in z mojim spoznanjem, da sem morda res drugim psom, na tistem spisku, naredila krivico, ampak sem mu jo enemu naredila tako, kot si jo zasluži in da se njegova nekoč razbita glava sedaj veselo boža v mojem naročju...

Simona in Esteban

[uraa]

Hrtji svet je bil povabljen na praznovanje trgovine za male živai Premiuim Pet v Mercator centru na Pobrežju.
Tako mi kot naši hrti radi praznujemo (ja, tudi tortica bo za naše hrtoline), smo se odzvali in bomo tam od 10. do 12. ure.

Pridite nas pozdravit, počohat naše hrtke - z nami bosta posvojeni galgini Maya in Lui, lahko boste vprašali, če vas zanima karkoli v zvezi s posvojitvijo hrtov ali pa zgolj malo poklepetali. In seveda nakupili kaj dobrega za vaše kosmatinčke, če jih imate.

Se vidimo?

Ekipa društva Hrtji svet