Društvo Hrtji svet Slovenije

[uraa]

OBISK ZAVETIŠČA SCOOBY MEDINA DEL CAMPO - 4.9.-10.9.2015.

1. DAN - 4.9.2015

Dober večer!

No takole, pa smo prispeli. Ljubljana z okolico nas je sredi noči pospremila s takim nalivom, da smo bili že skoraj prepričani, da bomo odpluli do Španije… Ampak se je vreme hitro uneslo in pot je bila sicer dolgotrajna, a dokaj udobna. Si imamo vedno ogromno za povedati V Medini del Campo nas je pričakalo lepo in sončno vreme, je zelo toplo, tako da sočustvujemo z deževjem doma, tu je neprimerno lepše

Za las smo zgrešili odhod transporta na Nizozemsko, a se kaj hitro razgledali naokrog in preverili vse novice in novosti. V Scooby-ju nadaljujejo s prenovo in posodabljanjem in najnovejša pridobitev je dodatna kuhinja za prostovoljce! Je povsem novo opremljena, svetla, prijeten prostor. Tu nismo sami, poleg Melisse, ki sedaj že leta prihaja pomagat, sta tu tudi dva nizozemska prostovoljca, oba bosta kar nekaj mesecev v pomoč. Tako da pričakujemo hitro in učinkovito čiščenje jutri, potem pa obilico nam najljubšega dela - crkljanje!

Vsekakor pa je moralo nakupovanje in organiziranje našega bivanja malce počakati, hitro smo skočili v delovne obleke in takoj v ograde, med pse…

Najprej za vse, ki zadržujejo dih - klinika je skorajda prazna, samo danes so noter naselili tudi galgjo mladež, saj so žoklčki nekaj preveč izločali vsepovprek in so sedaj na infuziji. Upajmo nič hujšega… So pa neznosno srčkani in upajmo podkrepimo te trditve s številnimi slikicami, saj se hrtjemu podmladku preprosto ni moč upreti. Na več koncih nas bodo baje pričakali mladički, kar nekaj legel je tu, ampak o tem kaj več jutri. Danes smo spoznali mamico in njene tri galgce, vsi so bili pripeljani od galguerosa, njihova zgodba pa je tudi del Scooby bloga. Lahko rečemo le, da nam je v neznansko veselje opazovati te zadovoljne otroke, takšno nasprotje vsega hudega vajenih odraslih galgov. No, tudi mamica je skrajno zadržano in preplašeno bitje, a lepa, lepa, lepa - smo povsem prepričani, da bodo nakupljene klobasice poskrbele za prijetnejše spoznavanje

Obisk karantene - kje so naše punce, katere samo še en teden loči od svojih posvojiteljev (ki se jim pa doma verjetno že malček meša)? Skoraj do konca karantene smo že prišli, pa kje so naše črnuhice? In
opala, pokuka Estrella iza ovinka… samo za sekundo, pa hitro se skrit - in pridrvi vsa slovenska horda direkt k njej v ogrado, kar sesedla se je… Nič bati mala moja Estrella, saj so to samo prijazni strici in tete, pa doma te že tako čakajo. Postala je lepa, še vedno ima nonstop poln trebušček, prej grozljiva rana je skoraj brez brazgotine, očke pa še vedno karakteristične. Pridno čaka…

Potem smo pa neznosno vzljubili Romero, vedno pod roko, tako prisrčno. Vse do trenutka, ko nam je Ana povedala, da pač ne skačemo okrog Romere Napakica, jutri popravimo, z iskrenimi opravičili. Branka ravno pregleduje slike in komentira “a ta potem ni prava, pa tako je lepa?” Motiti se je človeško…

Za konec pa naj vas nasmejimo še z najnovejšima prijateljicama, obema svinjama tule pred pisarno. Sta skrajno leni, kar gromozanski (malce večji glago, no), spuščata pa tako smešne kruleče glasove in smrčita!
Trenutno smo še vsi na bolj previdno noti, kaj pa jaz vem, kaj bosta tile dve pošasti naredili, smo pa že uporabili element podkupovanja s hrano in absolutno napredujemo! Smo pa šli od spalnice do kuhinje na večerjo in glej jo no, na poti leži samo ena svinja… kar malce zona svinjskega somraka, kje iz senc nas bo zaskočila druga kruleča pošast? Verjetno bi se malo pocrkljala, pa žepe prevohala.

In takole vas ekipa pozdravlja za danes in vsi se veselimo poštenega nočnega počitka. Hvala vsem za dobre želje med potjo in se beremo spet jutri - gotovo bo pester dan!

Hasta manjana,
Nataša, Branka, Tjaša in Goran

Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org

Naša Estrella čaka v karanteni. Naslednji petek pa se bo odpravila na svojo dolgo pot proti Sloveniji.


Nataša se je takoj zapodila med malčke in njihovo prelepo mamico, ki se še malo boji, a bo kmalu spoznala tudi ona, da je življenje lepo.


Scooby prašička ...

[uraa]

Meg

Ocenjen datum rojstva: 1. 1. 2009
Spol: samica
Barva: črna

Zgodba prikupne greyhoundice Meg je na začetku precej tipična: vzrejena je bila za namene hrtje tekaške industrije. Sodelovala na nekaj hrtjih dirkah in kmalu postala neuporaben hrt.

Tek za mehanskim zajcem je namreč ni zanimal, namesto da bi lovila mehansko vabo je tekala sem in tja - kjer je pač želela, še največkrat se je napotila kar nazaj do svojega trenerja. Na Irskem se večina lastnikov v takšnem primeru odloči za dve stvari - odpeljejo greyhounda k veterinarju in ta takšnega nekoristnega psa uspava, ali pa ga oddajo v Dog Pound, kjer psa čaka po parih dneh enaka usoda. Razen v primeru, da hrta prevzame in reši organizacija, ki rešuje greyhounde pred gotovo smrtjo. So pa žal takšne organizacije omejene tako denarno, kot tudi s prostimi začasnimi domovi. Odsluženih greyhoundov, ki jih čaka smrt je namreč ogromno in le peščici srečnežev se nasmehne še druga priložnost.



Meg je imela srečo na svoji strani ... Njen lastnik svoje greyhounde ne obravnava le kot orodje za tekmovanja in služenje denarja, ampak v njih vidi tudi nežna in prijazna bitja. In tako je Meg dobila možnost za posvojitev in lepše življenje.

Simpatična Meg je prototip idealnega pasjega družabnika. Je nežna psička, odprtega karakterja, skulirana in neboječa. Rada je v družbi ljudi in dobro se razume z ostalimi psi. Sicer je živela do sedaj le s hrti, vendar na sprehodih ob srečanjih s psi manjših pasem ni pokazala napadalnosti do njih. Kot prava hrtja dama na sprehodih lepo hodi ob človeku in ne vleče povodca. Je v dobri fizični kondiciji in zdrava psička.

Zaradi svojega milega in neproblematičnega karakterja je čudovita Meg idealna izbira tudi za posvojitelje začetnike, s katerimi bo z veseljem obračala liste v knjigi novega, srečnega življenja.

Več njenih fotografij najdete na: http://www.hrtjisvet.org/hs/greyhoundica-meg/

Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org

[uraa]

4. DAN - 7.9.2015

Dragi hrtji prijatelji,

Zaradi odsotnosti vaše vzpodbude, lajkov in nasploh prijaznih komentarjev se je ekipa odločila, da danes pač ne bo nobenih novic, nismo dovolj motivirani…



Mogoče, eno besedico samo… ali par psov… ali kakšno anekdoto. Kaj pa sliko, mogoče? Danes smo jih naredili samo ene 400

Aaaah, danes je za nami kar ležeren dan. Smo tako hitro vse pospravili, da smo si šli dobesedno iskat novo delo. Našli smo ga v pripravi hrane za pse (in posledično se nam trenutno določene sestavine malček upirajo , potem pa smo prijetno posedali in klepetali na sončku. Rezultat je bilo dokaj žalostno zavijanje iz vseh ograd, pa kaj hudirja, strici in tete, a ne morete vsaj posoditi kakšne rokice za čohanje, a ste prišli sem na sončka sedet? In smo šli, opremljeni s klobasicami, pač spet na turnejo… Potem pa sedimo v senčki na tleh v ogradi, obe roki in še naročje zaposleni, vse naokrog pa poležavajo hrti. Katerim je itak najljubše, da so lahko samo zraven človeka, vsi se zleknejo in mirno prebavljajo, ampak vsi pa v radiju par metrov okoli nas. Ali, kot je Goran popolnoma slikovito opisal, ko smo sedeli na lesenih “stopnicah” - “na tribuni je zmanjkalo prostora, smo razprodani” J

Pravzaprav se vsak naš obisk Scooby-ja odvija podobno:

- takoj najdemo kakšen sladkorček, da se potem cele dneve topimo zraven; tokrat je to naš mali galgji otrok ali po domače “Mamasita in Mala rita”; jooooooj, kolk je fleten!
- eden izmed nas izgubi srce na polno in posledično letamo okrog kot snete skire, dokler psa ne spravimo čimprej na transport, da si novopečeni posvojitelj lahko oddahne; Branka sporoča, da še vedno sprejema čestitke zaradi njenega Alonsa (po domače Lojze) in če jo trenutno potrebujete, je v karanteni 8
- para se nam srce ob kakšnem posebej trpečem, ki se nikakor ne more vklopiti; ponovno pošiljamo v svet prošnjo Yony-ja, ki si je danes zaželel samo en naš pobožek, pa je bil v dveh sekundah spet napaden, sirota; pa tako lep je in tako zelo zelo prijazen!
- popoldneve preživljamo raztreseni po ogradah, vsak nekje s svojim favoritom, med galgi in kopico drugih psov, v nekem prav posebnem duševnem miru, ki ga najdeš v povezavi s temi nežnimi dušicami, ko za trenutek nič več ni pomembno ali strašljivo, ostane samo še toplina crkljanja med tvojo roko in par kožuhi; ko smo malce utrujeni ,se pa pač vzajemno naslonimo…
- in seveda redno zahajamo v kuhinjo, kjer se morda kuha posebna porcija za posebnega psa - recimo danes za Yemo, ki nekako noče niti do hrane, pa smo jo malo vzpodbudili, le kdo se lahko upre Brankini kuhinji? Morda se režejo klobasice, da se pred nami razpre pahljača desetih dolgih nosov, ki po začetnem gužvanju pa le upoštevajo naša opozorila in lepo pridno, kot ptički golički, počakajo, da pridejo na vrsto… Morda pa samo slastno diši, ko se kuha naša večerja, družimo prostovoljci vseh vetrov in delijo izkušnje, kujejo plani, pošiljajo dobre želje…

Skoraj tako, kot jih boste zdaj vi nam, a ne?

Med pisanjem nas občasno pride pokrulit še ta velika pujsa naša… “joj, kako zanimiva spalnica, jaz grem kar noter”… malo nas skrbi, da bo naš novi slogan “spoznajte pujso, izgubite kavč”

Vsem en prijeten večer doma, mi gremo polni novih vtisov vsak v svoje sanje, vse pa so zagotovo hrtje.

Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org

[uraa]

6. DAN - 9.9.2015

In evo, naše tokratno poslednje javljanje. Kar nekam zbeži čas tule, parkrat se obrneš in že spet pokaš kovčke in si v odhajanju L In vsi smo malo živčni, vsak bi rad samo še enega galgca pozdravil in malo spoznal, da ga bomo doma lahko dodali na listo tistih, ki pridno čakajo na svoje novo življenje. Pa kakšnega smo pa le uspeli rezervirati kar tu in v uteho nam je, da vsaj te smrčke kaj kmalu spet pozdravimo v Sloveniji! J

Avanturo Scooby-ja vsakdo doživlja po svoje, verjetno pa smo si edini v mnenju, da vseeno je to nekaj posebnega. Pa če se še toliko pripravljaš doma in slišiš take in drugačne zgodbe, sem je preprosto treba priti in se prepustiti temu zavetiščnemu toku, saj je vse skupaj res nepozabna izkušnja. Včasih razmišljam, kako doma vse skupaj izgleda zgolj kot neko neskončno kidanje dreka, vse se vrti okrog teh veder in driske in vsakdo mora sam pri sebi razmisliti, če je tega sposoben ali ne. Pa vseeno življenje v Scooby-ju še zdaleč ni zgolj umazan pesek. Za teh nekaj dni vsi ti psi tu nekako postanejo tvoji; ali pa ti njihov, kakorkoli že. In seveda si v skrbi za živali želiš, da bi prebivali v čistem okolju, da bi imeli vsak osnovno udobje, da bi vsak dan kar najboj kvalitetno jedli, da bi bili zdravi in zadovoljni in da bi bili deležni vsaj malo topline, katere si tako želijo. Za piko na i pa naj prejmejo še kak priboljšek In v bistvu se v tej osnovni shemi življenje tu tudi odvija, zelo je podobno oskrbi naših razvajenih hrtjih riti, samo v veliko večjem obsegu. Čiščenje je samo en del, potem je tu skrb za ranjene in obolele, pa priprava hrane, pa doza igranja za mladičke, ki tako željno čakajo na svoj trenutek dneva, ko so res lahko samo otroci. Prebožal bi vse galge do zglancanosti, pa se ne da, pač si vsak dan izbereš vsaj nekih deset, se kar posedeš skupaj z njimi in si nekako zamišljaš, da so tvoji in da je zanje borbe konec. Ti dolgi nosovi so tako izredno hvaležni za res vsak trenutek topline, ki jo lahko dobijo (če pride skupaj s klobasico, si pa že njihov idol!). Scooby je nek sam svoj svet. Zunaj še vedno obstajajo globalni problemi in krize, še vedno ima vsak od nas lastne pomanjkljivosti, strahove in želje, konflikti so tudi znotraj zavetišča… A vseeno tu občutiš mir, ki je lasten samo tako skromnemu, a vseeno varnemu okolju. Tu smo vsi enaki, tu smo vsi s podobnim namenom, predvsem tu vsi spoštujemo živali in nasploh življenje. Tu smo naenkrat vsi delovni, potrpežljivi, kolektivni, iznajdljivi, čustveni in predvsem borbeni, tu bo vsak skočil in začel reševati, to okolje nikakor ni pasivno… In zato je tu preprosto lepo. Je čisti odmik od utečenega vsakdana, počitek za dušo (telo si bo odpočilo doma, tu pač ni časa) in predvsem neskončen bazen energije. In sama naša prisotnost prinaša spremembo, ogromen doprinos, tu se nikoli ne počutiš nekoristnega.

Sama sem tu že osmič, pa zagotovo ne zadnjič. Navadno z vsaj enim prijateljem, s katerim smo to izkušnjo že delili. Vedno pa spoznavamo nove ljudi, se družimo tudi z drugimi prostovoljci, navezujemo stike in predvsem kujemo plane za naprej. Ljudje me nikoli ne nehajo presenečati, a v Scooby-ju vedno vidim tiste dobre lastnosti, katere navadno le slutiš, a redko vidiš v našem vsakdanu. Tu se mi obnovi vera v vse dobro in upanje na novo zaživi.

Zato smo tokrat postavili tudi samo našo, HSS omaro. Da nas bo naš, slovenski kotiček, čakal ob vsakem naslednjem prihodu. Prvi rezultat Scooby - Do! akcije, mali začetek, ki pa bo upajmo prerastel v kaj večjega. Vsekakor pa vemo, da v Scooby se bomo še vrnili. Ponovno in ponovno.

Hvala vsem, ki ste spremljali našo avanturo in upamo, da se kmalu spet vidimo. Nekoč pa tudi v Scooby-ju, ne? J

Od tu pa danes besedo prepuščam drugim članom ekipe, da vsak napiše še svoj osebni pogled oz. Kako je sam doživel Scooby.

Vaša vestna poročevalka, Nataša

Drugič v Scoobyju. Prav zanimivo, kako sem se spet razveselila tega “scooby vonja” ob prihodu, je namreč nezgrešljiv, zavohaš ga že na daleč, četudi imaš zamašen nos.
Sem sem prišla pomagat, to je bil moj edini razlog. Zavetišče je ogromno in pridnih rok vedno primanjkuje. Seveda se topiš ob skoraj vsakem galgu, ki prirepka mimo, dovolj je že, da te pogleda, pa je tvoj. Ogromno je takih, ki pritečejo k tebi, ti položijo glavo, nekateri tudi rito v naročje in potem je tu procedura božanja pa čohanja in ogovarjanja. To so ti najlepši trenutki tukaj, to je pravzaprav največ, kar jim mi tu lahko damo: dotik človeka in topline. Sem prepričana, da jim je čisto vseeno, ali jim zjutraj pokidamo ali ne - za pobožke jim pa zagotovo ni vseeno, saj se nekateri dobesedno prerivajo, kdo bo prvi, vsi bi radi prišli na vrsto. Potem poiščemo in se skušamo približati še posebej takšnim, za katere vidimo, da si želijo topline, a so nekje globoko v srcu in duši tako zelo ranjeni, da enim na misel ne pride, da bi prišli blizu, drugi pa še zbirajo pogum, da bi se približali. Takšnim namenimo nekoliko več časa in pozornosti in jih skušamo prepričati, da je svet lahko tudi lep. In nekje v oddaljenem in temačnem kotu se najdejo tudi takšni, ki si ne upajo na plano: ali se bojijo človeka, ali pa psov v ogradi. Na enega takšnega nas je opozorila Ana, sicer bi ga verjetno spregledali. In tako je skrit, prestrašen in postaven fant našel dom.
Vedno sem sicer govorila, da bom nekoč imela dva galga, v končni fazi - že Lili je k nam prihajala kot drugi galgo. Vsem sem razlagala, da bom pripeljala še eno majhno, drobno galico. No, zdaj pa prihaja velik in postaven galgo…. Tako ti te kosmate dušice zmešajo glavo, da pozabiš na vse.
In pravkar sem posvojila še enega galga, sive barve z belimi tačkami; ta pride z menoj, ne bo čakal sobotnega prevoza.
Tista, ki je skrbela za fotografije: BF

Za garaške ekspedicije v Scooby sem slišal že na predstavitvenem predavanju pred leti in večkrat sem občudoval slike in zgodbe na internetu. Tokrat pa sem imel srečo, da sem se v zadnjem trenutku uspel vkrcati. Predpriprave so bile obsežne, od navajanja na brezgraviticijsko območe, do pakiranja skafandrov, kisikovih mask… . Šalo na stran, čeprav se za mnoge zdi, da je v Scoobyu kot na luni ali na nekem drugem planetu, je še vedno na zemlji in v EU. Vsi, ki ste že bili tu, točno veste kako in kaj, ostali, ki še razmišljate, pa nasvet, zagrebite se za svoje mesto v naslednjih ekspedicijah. To kar boste doživeli tu, verjetno ne boste nikjer. Da je nek poseben vonj v Scoobyu, sem opazil ob prihodu, sedaj ga ne opazim več. Trenutki, ki so preživeti med psi, so neopisljivi, saj nikjer ne moremo doživeti tega, da je toliko psov na kupu, ki hrepenijo po tvojem pogledu, dotiku, bližini… Spoznal sem veliko različnih karakterjev od boječk (ki ti nikoli ne putijo zraven in takih ki rabijo čas), … , cartljivcov (ki te ne pustijo stran, ki se ti dobesedno vrinejo v naročje, te prosijo s tačko ali pa z gobčkom, da jih čohaj), do flegmatikov (ki te povohajo, nato pa se vrnejo poležavanju). Na žalost se bližamo koncu naše pustolovščine, ki je prehitro prišel. Rad bi se zahvalil mojim sotrpinom, ki so me odprtih rok sprejeli medse in bili moj kompas iz dneva v dan. Zame je bila to zelo zanimiva iskušnja, katere se bom z veseljem spominjal.

P.S.: čeprav je dela dosti v Scoobyu, se večkrat vmes čohamo, objemamo in igramo s psi.

Lp, Goran - edini moški v ekipi

4. September, datum, ki sem ga zelo dolgo čakala. Ponovni odhod v zavetišče Scooby Medina, tokrat četrtič. Zame je Scooby nepozabno doživetje in vsako leto se z veseljem vračam nazaj. Nepredstavljivo je, kaj se lahko vsak posameznik nauči in dobi od vseh teh prelepih, pametnih galgov. Predvsem dobi, ker ta preprosto čudovita bitja so zmožna dajati le ljubezen in nežnost. In imamo se še veliko za naučit od njih. Zame so res zgled, ker ne glede na to, kaj vse dajo skozi njihovo težko življenje, preživijo in živijo dalje. Res so bitja, zmožna samega lepega. In vsakič znova me preseneti njihova notranja moč. Galgi so res neverjetni in vsako našo pozornost, toplo besedo pijejo kot sod brez dna. To potrebujejo in to jim želim v največji meri tudi dati. Sploh ne znam opisati, koliko mokrih poljubčkov sem bila deležna tu, koliko crkljnja in čohanja smo premogli v tem tednu.

Vendar vsakič nastopi ta trenutek … Trenutek, ki je bil včeraj še zelo daleč ...
Zopet je čas za slovo … Ponovno se poslavljam od Scoobyja, poslavljam od vseh psov pa ravno prišli smo … Čas v Scoobyju preprosto prehitro leti mimo.

Tudi tokrat odhajam domov s težkim srcem, saj bom za seboj pustila kar nekaj neverjetno posebnih galgov. Ena izmed njih je Florencia, punčka kateri preteklost se je globoko zarila v njeno dušo in telo. Druga galgica je Rebeca, ki je neverjetno vesela in nežna psička ter samo čaka kdaj bo kakšna roka blizu za čohanje. Žal življenje v zavetišču obe težko prenašata, saj se v kardelnem življenju ne znajdeta in tako vedno “pokasirata najkrajšo“. Vendar sem jima obljubila naj ne skrbita, saj se bom takoj ko pridem domov, lotila pisanja njunih zgodb. Scooby je res nepozabna izkušnja in skoraj vsak, ki je bil tu, nikoli ni bil samo enkrat. Vam to kaj pove? Scooby je pač preprosto zasvojlijv. =)

Vsem vam pa en lep Scooby pozdrav*

Tjaša


Otroška razigranost vedno prinese nasmeh na obraz.







Temu pogledu se le malokdo zmore upreti.


Še ne mačji pozdrav in ... konec meseca spet sledi javljanje iz Scoobya.

[uraa]

Pridni ste, res   

In, če se ne motim, so ograde tudi nekoliko bolj prazne 

Res je, se pozna, da so se spet začeli transporti po Evropi. 
Menda pa v teh dneh pričakujejo nove pse iz juga Španije ...

[uraa]

Sara

Ocenjeno leto rojstva: 1.1.2012
Spol: samička
Barva: svetlo brindle

Sara je majhna galgina, svetlo brindle barvo in temnim smrčkom. Prve dva dni je bila bolj previdna, vendar ko nas je spoznala, nas je takoj vzela za svoje ljudi. Je izredno nežna psička, ki pride veselo pozdravit prav vsakega človeka. S svojo drobno postavo je prav prikupno capljala okrog nas in nas prosila za nežne dotike in carkljanje. Sara je nekonfliktna in neproblematična psička.
Je galga, ki bo v dom prinesla veselje in srečo, saj to tudi Sara je. Poosebljena sreča in veselje. Draga punčka sedaj le še čaka na ljudi, ki bodo v njej videli svojo sopotnico.



Je kdo, ki bi Sari ponudil dom?

Več njenih fotografij najdete na http://www.hrtjisvet.org/hs/galga-sara/

Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org

[uraa]

Faraon

Ocenjeno leto rojstva: 29.10.2011
Spol: samček
Barva: brindle z belino pod vratom

Faraon je brindle samček z belo liso pod vratom. Ima temno rjave oči in temnejšo obrazno masko.

Faraon je bil na začetku malce previden, vendar se ob človeku vidno hitro sprosti. Kljub vsemu, pa je bil malce nesiguren ob gibih človeka, prestrašili so ga predvsem hitri in nenadni gibi. Je izredno miren samček, ki uživa v človeški bližini. Prav tako je nevsiljiv in se zadovolji tudi samo s spanjem zraven človeka. Vsakič nas je prišel pozdravit, se malce pocrkljat, potem pa lepo po hrtje se sončit naprej.



Pri Faraonu smo opazili, da šepa na zadnjo desno nogo, težave naj bi bi mu povzročal prst, ki je tudi nekoliko v drgačni legi, kot ostali prsti.

Faraon je miren, nežen fant, ki sedaj le še čaka svojega človeka.

Več njegovih fotografij najdete na http://www.hrtjisvet.org/hs/galgo-faraon-ii/

Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org