Zgodbe posvojencev Wally Patterdale je na Irskem tekmoval od leta 2007 do 2010. Imel je srečo, ki jo imajo le redki greyhoundi, dobil je novo priložnost in v Slovenijo prišel maja 2011. Najprej k začasni družini, nato je bil posvojen. Ker se včasih stvari ne izidejo kot si želimo, je spomladi 2013 znova iskal dom. Tedni so minevali, zanj ni bilo nobenega zanimanja. Ko je bilo že res nujno, sem po pogovoru z mamo Wally-u ponudila začasni dom. Takoj smo se ujeli, bil je točno tako neproblematičen kot je pisalo v opisu. Od mene je bil po dobrem mesecu posvojen in po treh tednih sem prejela novico, da ga nočejo več in da pride nazaj k meni. Po prvem šoku in razmišljanju, kako lahko ima en pes takšno nesrečo, smo se doma odločili, da ne gre več nikamor in da bo ostal pri nas. Za vedno.
Včasih pač traja dlje časa, da dojamemo stvari, ki so nam namenjene.
Sedaj je z nami že dve leti. Kot tipičen greyhound obožuje spanje, njegovi položaji me vedno spravljajo v smeh, včasih pa se tudi vprašam, kako mu je to lahko udobno. Večino dneva sicer prespi, ampak ko zasliši magični besedi ''A gremo?'', ga iz postelje izstreli, rep tako maha, da vsi sosedje vedo, kdaj se odpravljamo ven. Idealen sprehod zanj bi bil, če bi se odpeljali kam na obisk – vožnjo z avtom res obožuje. Če greva kdaj na sprehodu mimo kakšnega prižganega avta, ki stoji, je on prepričan, da čaka nanj in bi, če bi bila vrata odprta brez problema skočil not. In njegov izraz, ko se kam odpraviva, je res izraz čiste sreče.
Na sprehodih uživa, radovedno vohlja, vsakega psa repkajoč pozdravi, malo pocvili, povoha, potem pa gremo naprej. grin emoticon Zanj pravim, da oddaja ''mirovniško'' energijo, saj njega večina psov, za katere mi skrbniki govorijo, ''da ne marajo drugih psov, samcev sploh ne'', da ''se bojijo takšnih velikih črnih samcev'' , sprejme lepo in brez problema. Tudi otroke ima rad, sploh če pridejo mimo njega s hrano v roki. Ah, ti Wally. grin emoticon
Hrana, o ja, to pa je njegovo področje. Naučil nas je, da hrana nikakor ne sodi na pult, da jo je treba shranjevati v predale, na visoke police, ker drugače lahko čudežno izgine. Kruh, sir, ovseni kosmiči, pizza, bučno olje, moka …. vse to in še več je nekako našlo pot do njegove postelje.
No, naučil nas je reda in pospravljanja, to mu je treba priznati. Večkrat pa njegove prigode ljudi močno nasmejijo, kar je pa tudi nekaj vredno, kajne?
Postal je tudi krvodajalec – že dvakrat je daroval kri, za pse, ki so jo nujno potrebovali. Res mu ni problem ležat na mizi, sploh, če za domov dobi še konzervo ali dve.
Wally je popolnoma nezahteven greyhound. Ni mu važno, kje je, samo da je zraven mene. Moja senca. Včasih se vprašam, s čim sem si zaslužila tako krasnega psa.
Pred dnevi je praznoval svoj 9. rojstni dan. Po telesu ima vedno več belih pikic, obraz postaja siv, ampak on je še vedno na trenutke razigran, navihan otrok, ki se s svojim povštrom tako igra, da ga je veselje gledati, mene vabi k igri in ima svoje dirke po stanovanju. V naslednjem trenutku pa že leži in počiva, da nabere energijo za naslednje podvige. Teh je pred nama zagotovo še kar nekaj.
Zdaj, ko ga gledam, kako mirno leži v svoji postelji, vsake toliko globoko zavzdihne, v sanjah odteče še kakšno dirko … Se znova zavem - ''My greyhound makes me happy''.
Urška in Wally
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org info@hrtjisvet.org