Društvo Hrtji svet Slovenije

[branka]

Super   

[mamaF]

Srečno vsem v novih domovih!

[uraa]

Drži, da smo tako rekoč šele imeli transport novih srečnih hrtov v Slovenijo, ampak mi se že intenzivno pripravljamo na novega, ki bo 28.9. ... tokrat prideta v Slovenijo greya, whippet in lurcherja. Verjamem, da delimo navdušenje tudi z njihovimi bodočimi posvojitelji, resnično se iz srca razveselimo vsakega hrta, ki ga rešimo smrti in mu omogočimo končno zaživeti. V toplih domovih in ob ljubečih posvojiteljih.

Vendar pa ob tem nikdar ne pozabimo na vse tiste hrte, ki še ne vedo kaj je prava sreča ... topla roka, ki zna tako lepo pobožati ... kaj je kvalitetna hrana in kakšen okus imajo razni pasji priboljški.

Zato smo se odločili, da po naše hrte ne bomo odšli praznih rok (beri: prtljažnika avta) in bomo za nežne velikane (greyhounde in lurcherje), ki so še v zavetišču na Irskem pripeljali stvari, s katerimi se bodo lahko posladkali ... razne priboljške, konzerve pasje hrane, ...

Vsi, ki smo že srečni posvojitelji še bolj srečnega greyhounda vemo, s kakšnim užitkom se ti hrti vedno spravijo k svojemu najljubšemu opravilu: jedi ... zdaj pa si v mislih predstavljajte greya, kako zadovoljno šele cmoklja in brunda ob kakšni bolj kvalitetni konzervi ali priboljšku, ki ga ni okusil še nikdar v življenju.

Če želite tudi vi pripomoči k temu, vas prosimo, da prispevate kakšno konzervo pasje hrane, brikete ali priboljške. Hrti vam bodo neizmerno hvaležni, ravno tako seveda tudi mi. Ker časa ni več veliko, smo se odločili, da bomo tokrat zbirali izključno hrano, najbolj dobrodošle so konzerve in razni priboljški, zaradi odhoda večjega števila članov Hrtjega sveta v Španijo, bomo stvari prevzeli na enem zbirnem mestu: v četrtek, 26.9. ob 18h v Ljubljani, pred halo Tivoli.

Za vsako konzervo vam bomo zelo hvaležni, ta konzerva bo enemu hrtu neskončno polepšala dan in mu narisala vsaj za par ur na usta tisti tako značilni greyhound nasmeh zadovoljnega hrta. Neprecenljivo!

Najlepša hvala, ker nas v tako velikem številu podpirate in vam ni vseeno za te nežne hrtje smrčke.

Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org

[uraa]

Se spomnite Azucarja, prestrašenega črnega galga, katerega so bile v Scoobyu samo veliiike oči. No, prišel je v Slovenijo in tako se javlja iz začasnega doma

Azucar se javlja iz začasnega doma: 15.9.2013

Dober večer!

Suki sporoča, da je Slovenija sicer orjaško velik svet, ampak da morda se mu vseeno ne bo sesul na glavo in da bo poskusil premagat strah )

Včeraj smo popolnoma brez enega giba in popolnoma brez glasu pripotovali do Ljubljane, kjer je bilo povsem mirno spoznavanje z mojima in v avtu se je nesrečica stisnil za Enyo, ki se je od groze kar umaknila - pa kaj je pa to zdaj en drobižek in zakaj se pa tako tlači?

Doma je avtomatično začel iskat luknje, v katere bi se skril. Samo to ga zanima, nič ne paničari ali beži stran, rad se samo nekam zavleče in potem tam čepi popolnoma tiho kot miška, tudi za las se ne premakne. Tako je takoj za vhodnimi vrati najprej zlezel v omaro s čevlji )) Potem se je šel skrit za svojo vrečo briketov... Kopanje je bilo dokaj enostavno, ker se je zavlekel direkt pod tuš, tam je izgledala varna luknja - napaka! Ampak je potem nepričakovano mirno slonel na meni in se pustil umivat, brisat, mečkat... Potem je poskušal srečo spet za Enyinim hrbtom, ampak ker je bil nevarno blizu njenemu povštru, je dobil zgolj renčanje. Caracol je odskočil, ko je stopil nanj... Iz obupa se je razgledal in našel idealno ploščad, kjer bi si odpočil - direktno moja postelja!!! Ne upa si dihat sam, ampak na sredi postelje bi pa spal??? Hrt, hrt, hrt )) Pregnan tudi od tam jo je Suki mahnil raje v kuhinjo, kjer se je zavlekel v kot. Tako kot je padel dol, tako smo ga zjutraj našli. Kako ta pes ne dobi preležanin, je mali čudež!

Danes smo poostrili kriterije ) Ožam mu prostor, da ga stiskam in silim, da se zadržuje v glavnem bivalnem prostoru. Iz kuhinje ga je itak pregnala moja dnevna aktivnost, ostali prostori so zaprti z vrati... Najprej smo po zajtrku (ki ga je celo pojedel, jupi!) napredovali za ovinek na hodnik. Potem je na obisk prinorela celotna familija in spet so štirje ljudje rinili vanj... Sicer bo dobil vnetje očesnih mišic, ker mora tako zrkla vrtet, ampak počasi počasi pa le upa zadihat. Šli smo tudi na sprehod - na povodcu je Suki neverjetno priden, kar caplja povsod s tabo, gre pridno lulat, nasploh zgleda napol normalen hrt! Naredil je 20 minut sprehoda čez vas, kar je maraton glede na gibanje v zadnjih štirih mesecih v zavetišču...



In zdaj je celodnevno razburjenje zahtevalo davek Še preden sta razvajenca hrtja pridrvela okupirat vsak svoj povšter, se je šel razgledat tudi Suki, kaj onadva tam noter tako zadovoljno vzdihujeta cel čas? Negotovo je stopil na eno blazino in se potem preprosto odločil, da bo kar samo počepnil dol, pa bo, kar bo. In je še vedno tako, rit sicer malo dol maha, ampak očitno je zadovoljujoče mehko in toplo in malo bitjece - je zaspalo!!!! Meter od mene, ne gane niti, če lazim okrog in kaj počnem po hiši. Zaprmej zdaj tistega povštra očitno ne da ))))))))))

Pišček je res pišček, mala črna drobtinica, tako silno drobčkan, ampak čisti čisti galgo drobižek po postavi. Ma res ne more nositi prav nobenega drugega imena - tole je cukr z veliko začetnico! In začetki so nadvse navdihujoči, tako da si kar upamo napovedati, da bo z orjaškimi koraki tole postal najprikupnejši sladkorček pod soncem!!!

Lp,
N. & E. & C. & A.

[uraa]

Azucar je res poln presenečenj in zato moramo njegov napredek deliti z vami - 18.9.2013

Azucar ne odneha s presenečenji!
V bornih 24. urah je naredil celoten preskok v višji razred. Že popoldne je opustil tiščanje in igrico "jaz sem neviden" in sedaj deluje kot normalno plah galgo, ki se po stanovanju veliko giblje, s previdnostjo na človeku. Na sprehodu je izpolnil prvo kljukico in brez zadržkov lahko poročam, da na sprehodih uživa, zelo lepo upošteva povodec (upam si trdit, da je povodca celo vajen), je normalno pozoren na okolico, radoveden in celo razveselil se je kužka v daljavi. Za psa, ki zadnje štiri mesece ni pomolil nosu ven iz betona in je živel zgolj ponoči, je videt tak užitek na sončnih travnikih preprosto navdušujoče! Tako da na sprehodih že trenirava redno ustavljanje, da se ga dotaknem in izdatno pohvalim in vedno že počaka, nikoli več ob mojem približevanju ne odskoči. In potem zadovoljno repka naprej.

Doma udobja povštra ne zamenja več za nič. Meni se sicer še ne približa prostovoljno, vseeno pa je prišel v povšter tudi, ko sem sama čepela zraven, torej je moral dejansko priti v moj intimni prostor. Prav tako je končno tudi sprejel hrano iz moje roke. Božati se že pusti z navdušenjem in ne več strahom (in jasno sem zlobna in uporabljam vse znane trike, kaj hrtom daleč najbolj paše in Suki je res samo en mali hrtek, tako zadovoljno cmoka in že kar očke zapre od ugodja). Spi z nami, sredi glavnega bivalnega prostora oziroma kjerkoli že je en prazen povšter, ni več treba biti stisnjem v kakšen kot ali ob steno. Do psov je zelo družaben, moja dva vedno pozdravi, posmrčka, nasploh je še vedno zaliman nanju.

In danes zjutraj ga že najdem, kako se zadovoljno valja po hrbtu v svojem povštru! Skoraj bi zavriskala... Potem smo jedli - še vedno je ločeno na hodniku, da ima popoln mir (ker prvi dan je bilo treba malo počakat, da je sploh šel jest) - in je že takoj prišel do sklede in začel mlatit svojo kašo, čeprav sem bila še tam. In ko je zmazal vse, je pišče malo začelo piskati pred vrati in prositi, da pride nazaj k nam, da ne bi bil tam sam na hodniku! Ko šus je padel noter, čim sem vrata odprla, direkt v povšter in en zadovoljen vzdih.

Res, mali je neverjeten. Je izredno bister in demonstrira pravo inteligenco hrta, saj po enkratnem opazovanju zna ponovit vse. Počasi se bo začel kazat tudi že njegov karakter, ni več vse preveliko za njegovo dojemanje sveta, se že postavlja kot individualno bitje (in vidim, da bova kmalu imela pogovor okrog postelje, ker nekam prevečkrat pogleda tja). Resnično, napredek je navdušujoč.

Azucarja kmalu čaka nova preizkušnja, ko bo sicer ostal v zdaj znanem okolju, a brez podpre mojih dveh psov ter z novimi ljudmi. Po mojem povratku pa že pričneva s tudi urbano socializacijo, torej spoznavanje urbanega okolja z vsem, kar grozljivega to prinaša s seboj. Se že veselim poročanja o pravem karakterju miškolina in o vseh vragolijah, ki jih kmalu lahko pričakujemo.

[takoda]

 

[uraa]

Danes ponoči se ekipa Hrtjega sveta odpravlja na 8 dnevno prostovoljno delo v zavetišče Scooby Medina. Tokrat bo ekipa spet številčna, kar 7 članic nas je in trudile se bomo, da v zavetišču storimo čimveč za njihove varovance. To je vedno tudi velika prednost, da pse spoznamo, kakšni so po karakterju, da lahko potem s potencialnimi posvojitelji še bolje najdemo pravega hrta za njih. Javljali se bomo, kolikor nam bodo dopuščale internetne povezave. Če ne prej, po prihodu (28. 9) sledijo obsežna poročila 
 
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org

[uraa]

Malo zakasnelega update-ja, fotke sledijo kmalu... 

Nedelja, 22.9.2013 ...
Dober dan!

Takole, pa se je ekipa le dovolj zorganizirala, da se koncno lahko tudi malo javimo in sporocimo, kaj je tule v Scooby-ju novega. Ker potem naprej se bomo javljali samo se s profili novih psov, ker verjeli ali ne – pisemo, slikamo, se stiskamo in nasploh spoznavamo prelepe in karakterno cudovite hrtje duse in res komaj cakamo, da vam pricnemo posiljati nove slike in profile in kot vedno – fehtati, ce bi se kdo katerega izmed njih usmilil in mu ponudil dom!

Tokratni prihod v zavetisce je potekal gladko in prijetno. Imamo precudovito vreme, tu je pravo poletje s pravimi poletnimi temperaturami v visokih dvajsetih. Potovali smo zelo lahko opremljeni in vceraj pridno odpirali skatle z vsemi vasimi donacijami. Bomo poslali tudi nekaj slikovnega materiala, da boste videli, kako udobno je sedaj lahko zivljenje tu – zahvaljujoc vsem vam, ki ste se odzvali in prispevali vecinoma zelo uporabne stvari. Tako spimo udobno in na toplem, imamo vec kot dovolj opreme in resnicno lahko dan posvetimo skrbi za pse – aaaah, kaksno veselje.

Zavetisce samo je tokrat zmerno naseljeno, ni take mnozice psov, kot smo je bili vajeni ob prejsnjem obisku (noja, se vedno je tukaj nekih 300 psov, od tega kaksna polovica galgov). Zal manjse stevilo psov ni posledica manj trpljenja ali boljsega odnosa Spancev do galgov, temvec zmanjsanega stevila posvojitev. Tam zunaj jih je se vedno na tisoce, ki prav zdaj nimajo kje biti, so ranjeni in prestraseni ali so se ze vdali, saj je dolgotrajna lakota pobrala vse, tudi voljo do zivljenja. Tam zunaj se vedno umirajo, vsak dan. Tu pa je zivljenje morda nekoliko bolje organizirano in manj natrpano, vsekakor pa tu srecujemo stare znance, pse, ki ze mesece in mesece potrpezljivo cakajo, da jih kdo opazi in dobijo samo svojo priloznost. Do takrat pa navduseno pridejo pozdravit prostovoljce in izkoristijo vsako priloznost za crkljanje.

In kaj naj recemo o ekipi? Nekaj veterank, a tudi nase nove prostovoljke, katere moramo prav pohvaliti. Tokrat imamo s seboj tudi profesionalno veterinarsko pomoc in veterinarska ekipa dela od zgodnjega jutra do poznega vecera – sivanja, operacije (ne bomo o crvih v rani, bljak) in kastracije, antibiotiki in vnetja... Ostali se pogumno vak dan sproti lotimo najprej ciscenja, da vsi smrcki lahko uzivajo v cistih ogradah - vreme je res milostno in posledicno so tudi psi umirjeni, lezerni in predvsem zadovoljni. Vsekakor navdusuje tudi polnost skladisca za hrano – tudi tu z mocnim slovenskim doprinosom in se enkrat hvala vsem, ki ste omogocili, da so zelodcki tu polni.

In kdo so nasi novi ljubljencki? Koga spoznavamo tokrat? Kdo nam je ze ukradel srce? Vsekakor vsak dan pozdravimo nase ze rezervirane pse – Hinojo, Kiri, Hungara in Curro posiljajo mokre smrckaste pozdrave svojim posvojiteljem in sporocajo, da se veselijo novega zivljenja in da s temi tetami s klobasicami ze pridno vadijo slovenscino.

Potem je tu nova lokacija, ograde na samem robu zavetisca, kamor so umaknili velike samce. Nesrecni galgi cel dan nestrpno cakajo, kdaj se bomo prikazale na robu obzorja in se preko polj in travnikov napotile do njih. Tam je 8 psov, prav vsi so neverjetni in komaj cakamo, da vam jih tudi predstavimo.

Scooby ima trenutno tudi tri legla “otrok”. Samo ene strucke so v zavetisce prispele skupaj z mamico, dve legli, stari manj kot mesec dni, so ljudje preprosto zavrgli in prepustili smrti. A je srecna zvezdica na nebu poskrbela, da so nasli pot v zavetisce, kjer se je nasla tudi nadomestna mamica in otrocad je sedaj prisrcna za pozret! Leglo kar desetih kepic pridno vzgaja prelepa crna galgina in mali zoklcki so antistres program neprecenljive vrednosti! Bodo slikice povedale najvec...

Vsekakor pa je sedaj ze cas, da gremo spet malo med pse. Eni z zdravili na kliniko, drugi s klobasicami v ogrado super plasnih (ah seveda, se jih je nekaj, ki si komaj upajo dihat ob cloveku), tretji s posodicami posebej pripravljene hrane na posebna mesta (predvsem pridne mamice dobijo ekstra dobrotice), spet zadnji preprosto z dvema rokama in toplim objemom v srce Scoobyja – med galge, hrtje riti suhe, tja, kjer je vsaka toplina sprejeta z navdusenjem in povrnjena trikrat!


Petek, 27.9.2013 ...
No, pa smo tu – na koncu nasega tokratnega Scooby obiska (in definitivno samo tokratnega, kajti zapustiti ta svet tu je vsakokrat tezko in vedno se poslavljamo z obljubo, da pridemo nazaj, tudi tokrat, definitivno). Vsak dan, ko se fantje tu po delu odpravljajo domov, delimo ta znani in prijazni “Hasta manana”. Za nas samo se danes, jutri za nas ni vec manana v Scooby-ju. Pa ceprav je dan enak dnevu, ceprav se vrstijo smrad, izlocki, pretepi in kri, cas tu leti neverjetno hitro in nas teden je dobesedno odpihnilo stran...

Tokrat smo uzivali v prelepem vremenu, resnicno poletnem. Hja, prinasa tudi svoje slabe strani, tokrat smo trpeli ob vseh muhah, ki so nas nadlegovale in si na koncu zaluzile pravi masaker z muholovcem. Zadnja dva dneva se je vreme pocasi pripravljalo na dez, kar je prineslo vec nemira, zivali so bolj napete in pretepi so se kar vrstili. Jutranja veterinarska rutina je sivanje nove nocne zrtve, klinika je bila te dni polno zasedena. In nasa veterinarska ekipa res vredna zlata! Punce so opravile 25 kastracij, veliko stevilo sivanj (tudi tezkih), neskonce ure oskrb ran in razkuzevanja, celo crve je bilo treba pobirati iz hudo zastaranih ran (mesojede crve, da smo si na jasnem!), sprehajane bolnikov, infuzije, res dolga dolga vrsta opravil. Veterinarsko delo se tu nikoli ne konca in delovnik ima 24 ur...

Ostala ekipa je vsak dan pogumno in motivirano pricela s ciscenjem. Ker si psi zasluzijo svoje ciste ograde in prostor, kjer je vsaj priblizno prijetno bivati. Tokrat smo vsak dan pocistile vse, kar nas za ta en borni teden navdaja s ponosom in zadovoljstvom. Zal se z nasim obiskom zakljucuje poletno obdobje, ko je bilo vedno dovolj prostovoljcev in je vse stimalo. Pricenja se dolga dolga zima, slabo vreme, neznosen mraz in vecna osamljenost, ko le obcasno kaksen junaski protovoljec zamenja udobje toplega doma za vlago in mraz Scooby-ja. Pricenja se cas, ko ne bo dovolj delovne sile, ko bodo ograde ostajale nepociscene cele tedne, ko bodo psi sami, brez vsakdanjega nadzora, oskrbe in predvsem brez cloveske blizine in topline. Srce se nam trga ob misli na prelepe galge, velike in neskoncno prijazne, ki bodo povsem zapusceni v teh novih ogradah na robu zavetisca. Bo sploh kdo naredil sprehod preko farme, da bi jih prisel pogledat vsak dan? Bo kdo sploh kdaj pocistil ali se bodo vecno ogibali nepreglednim kupom lastnih iztrebkov? Cel dan zrejo preko polja in spremljajo vsak gib ljudi v zavetiscu, cakajoc, da se bo nasih pet postav napotilo v njihovo smer. Kaksno veselje je to! Vsi stojijo ob vratih, pozdravljajo, tako so veseli svojih vsakodnevnih nekaj minut, ko je nekdo z njimi, ko se lahko stisnejo in pokazejo svojo ljubezen, ko so nekaj minut vec kot le ime in stevilka cipa v bazi. Kako le jim zelimo, da jih nekdo prepozna za svoje, da jih odpelje iz tega cakanja, da jim spet podari zivljenje. Ne bo minil dan, da ne bi mislili na njih in prosili v njihovem imenu.

Letos smo intenzivno skrbele tudi za otrocad. 10 malih buskic na enem koncu, komaj mesec dni stari. Stirje pogumnezi s krusno mamico podencico, ki so vsak dan dvakrat pogumno raziskovali ogromni svet, ko so iz mini ograde lahko sirili obzorja na vrt. Komaj mesec dni stari so se napotili v sirni svet s pravim otroskim navdusenjem, s storastimi koraki in pod nasimi budnimi ocmi, a vsak dan sproti poskrbeli za naso dusno regeneracijo. In malo naprej se zadnje leglo, sest malckov, skoraj ze pripravljenih, da zapustijo leglo in zazivijo na polno. Pa jim bo uspelo ziveti v pravem domu, zapustiti zavetisce? Za nasim nasmehom je vedno trpek priokus, jim bo uspelo? V kaj sploh bodo zrasli in kaksna prihodnost jih caka? Male grde mikske, bodo sploh komu padli v oci? Ali bo za njih ostal le predel osem, kjer pristanejo mesanci, prava zona somraka, kamor se gre noter, ven pa le na novo krpanje k veterinarju, psi pa ostajajo leta in leta. Je to usoda malih nadebudnezev, ki danes z najvecjo mozno mero optimizma pricakajo tete s hrano, toplim dotikom, vezalkami za pogristi? Naj usoda bedi nad njimi in jih popelje v lepsi svet! Danes sta ze zmanjkala dva, dvema je uspelo! Pogresamo ju ze sedaj, a z veseljem v srcu, neskoncnim veseljem, s pojubcki ju posiljamo v nadaljnja raziskovanja!

Seznam galgov, v imenu katerih zelimo prositi za pomoc, je neskoncen. Larisa ravno pobira vse raztresene liste, na katerih so stevilke cipov, podatki, pripisi, opisi... Profili so pogosto ze sestavljeni, a casa je vedno premalo, pa bodo informacije kapljale pocasi. Prav vsak smrcek tu je vreden opisa, je vreden besed in objave. In toliko jih je, ki v zavetiscu res ne morejo ziveti udobno. Raztrgani, dneve in dneve v bolecinah, mesece in mesece v strahu, od kje bo spet letelo. Pogosto lacni, saj do hrane ne morejo. Nadlegovani, dan za dnem. Bolni, poln ran in muh (pa smo spet pri crvih), brazgotin, s preplasenim pogledom v oceh. Se vedno jih je nekaj, ki z grozo sprejemajo cloveka, saj jim je prizadejal samo hudo. Medtem ko Azucar doma pocne vecinoma bedarije, sta tu dve psicki, ki sta enako preplaseni, v vecnem krcu, pa trenutno niti priblizno zanju ni upanja in pomoci. Bo kdo pomagal njima? Bo kdo uspel videti za trenutno neskladno postavo nase crne galgje mamice, ki si zgolj zeli v narocje, pa ceprav trenutno malce bolj obilna? Bomo mi sploh se kdaj spali? Tezko. Prostovoljno in z vsem svojim srcem se podajamo v novo obdobje objav, prosenj, opisovanj, prepricevanj, ocenjevanj domov in neopisljivega veselja, ko bo kateremu s seznama uspelo. Ni besed, ki bi to lahko opisale, Scooby je preprosto potrebno doziveti.

Naj na koncu ponovno izrazimo naso iskreno zahvalo. Hvala vsem, ki vam ni vseeno. Hvala vsem, ki ste slisali in pomagali z donacijo. Skladisce s hrano je polno vsaj za kaksen mesec, prostovoljci pa preskrbeljeni in verjamemo, da se jih bo cedalje vec odlocalo za prostovoljno delo. Hvala vsem, ki nas podpirate, berete in delite objave. Resnicno ste najpomembnejsi del pri iskanju domov, zato vam iskrena hvala, da razlagate povsod, doma, v sluzbi, med prijatelji. Da ste ne nas glas, ampak glas galgov, neprecenljive pasme s prelepim karakterjem, vseh trpincenih in cakajocih, vseh nasih in vasih smrckov. Hvala vsem, ki ste vsaj enemu ze ponudili dom in hvala vsem, ki boste o posvojitvi zrelo in odgovorno razmislili. Z veseljem vam bomo ponudili vse informacije, ki smo jih zbrali in vabimo vas, da se nam oglasite. Zelite pomagati? Vam ni vseeno? Ostanite v kontaktu, vprasajte nas, kako. Vedno obstaja pot, vedno se da. Dom, zacasni dom, delo, material, denar, vrecka priboljskov za smrcke ali zgolj optimisticna beseda za vse, ki pomoc potrebujejo. Mali nadebudni otrocaji po vseh zavetiscih doma in po svetu, preplaseni, ogrizeni, lacni in zavrzeni galgi Spanije ter nepregledna mnozica zgolj povprecnih, ki si zasluzijo svoj prostor pod lepsim soncem. Hvala vsem! Tokratne prostovoljke smo svojo nagrado ze dobile v obliki tisoc mokrih poljubckov in neopisljive topline.

Lahko in mirno noc vsem, tu in doma!

V albumu spodaj najdete profile hrtkov, ki še vedno željno čakajo v zavetišču na svjo priložnost, svoje ljubeče posvojitelje in tople domove.

Če vam je slučajno kdo od njih ukradel srce, vas očaral, ali zgolj še razmišljate o posvojitvi katerega od galgov, nam prosimo pišite na info@hrtjisvet.org.

Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org