»Lep, kot bi ga snel s slikarjevega platna …«
(Morda pa je vseeno bolje, da tam tudi ostane!?)
Citat iz naslova je že v štirinajstem stoletju zapisal francoski pesnik Gages de la Buigne, ko je med bivanjem na britanskem otoku prvič zagledal hitre, elegantne in spoštovanje vzbujajoče greyhounde – velike angleške hrte in s temi besedami svojo osuplost in občudovanje delil z vsemi kasnejšimi rodovi, ki ob pogledu na te veličastne in graciozne predstavnike pasje populacije vzdihujemo in sanjarimo o tem, kako se njihova eleganca, milina in izklesanost telesa v naši bližini samodejno prenaša na nas, v naše gibanje, v našo fancy podobo … “Takega psa bi pa tudi jaz imel,” nas večkrat prešine, “pa toliko jih išče dom …”
Resnično! Po Evropi obstaja veliko društev, pri katerih lahko posvojimo ta prelepa živa bitja, saj je njihova življenjska usoda zaradi človekovega pohlepa in sla po hitrem zaslužku v krutem nasprotju z veličasnostjo njihove podobe in milino v njihovem pogledu. Zato je globok izraz naše humanosti prav nesebična posvojitev bodisi greyhoundov, ki svoje življenjske bitke izgubljajo na dirkalnih stadionih in še hitreje za njimi, ali drugih predstavnikov t. i. “sighthoundov”: galgov – španskih hrtov, lurcherjev in podencev – ibiških in andaluzijskih psov, ki delijo skupno usodo kruto izkoriščanih, ponižanih v neprestanih lovskih pohodih, na koncu pa brezvestno mučenih in usmrčenih.
Pa vendar se na tem mestu vseeno sprašujemo, ali sta naše, včasih tudi večletno, sanjarjenje o skupnem življenju s temi nežnimi pasjimi velikani in veliko usmiljenje, ki ga občutimo ob njihovi težki usodi, zadostna razloga, da predmet svojega občudovanja snamemo s piedestala in zaživimo z njim. Kajti vse prevečkrat se namreč potrdi, da je usmiljenje zgolj kratkotrajno čustvo, sanjave predstave pa se prej ali slej razblinijo kot milni mehurček, ko se izkaže, da smo v svoj dom nenehnih obveznosti in hitrega tempa življenja dejansko pripeljali živo bitje z njemu lastnimi potrebami, strahovi, karakterjem …, ki ne glede na vse naše predhodne romantične predstave še kako želi živeti po pasje.
Kar naenkrat nam zaradi štirinožnega prijatelja primanjkuje časa, izbirati moramo ustrezno hrano, blazino, povodec, različne priboljške, se z njim boriti za mesto na kavču, zjutraj zgodaj vstajati in čez dan skrbeti, da ima redne sprehode … Pa po službi hiteti domov in se odrekati priljubljenemu klepetu ob kavici s prijatelji … In to ne le nekaj dni na teden, ampak (zastrašujoče) prav vsak dan za nešteto vrsto let … Naše življenje se nenadoma obrne na glavo: če živimo iz dneva v dan, moramo svoje življenje čez noč postaviti v ustaljene okvire …, redoljubni osebi pa se vsakodnevna stabilnost dobesedno pred očmi ruši in v temelju spreminja. Smo na to res pripravljeni? Neprimerno lažje se je hrtove bližine in lepote naužiti tako, da svojo prijateljico preprosto kdaj pa kdaj spremljamo na sprehodu z njenim galgom ali greyhoundom …
Pa navedimo še vse ostale pasti, na katere večina med nami pri posvojitvi (kateregakoli) pasjega ljubljenčka komajda pomisli.
Zagotovo je ena lepših življenjskih izkušenj, ko novo življenje ponudimo že odraslemu psu, saj je neopisljiv užitek, ko se to onemoglo, žalostno in prestrašeno bitje pred našimi očmi – z našo ljubeznijo počasi sprošča in postaja tisto, kar mu je narava namenila, človek pa odvzel – prelepo, zdravo, samozavestno in zadovoljno živo bitje. Vseeno pa se moramo zavedati, da se njegovo preteklo življenje velikokrat zrcali v neizmerni prestrašenosti, ranljivosti in velikem nezaupanju do ljudi ali ostalih psov … in le veliko časa, potrpljenja, odrekanja in razumevanja je potrebno, da iz trdega oklepa zadržanosti na plan privre prava hrtja duša. Morda je naš posvojenček živel pretežno v pasji družbi, z ljudmi pa ni imel pogostih stikov … Tak kuža lahko razvije t. i. ločitveno tesnobo in nadvse težko prenaša našo večurno odsotnost. Posledično prihaja na začetku skupnega prilagajanja do jokanja, lajanja v stanovanju, včasih celo do uničevanja pohištva. Seveda to niso nepremostljive težave, zagotovo pa nam zagrenijo prve tedne življenja s pasjim prijateljem. Zato je prav, da se pravočasno vprašamo, ali vse to res ni prenaporno za nas.
In ko zunaj posije poletno sonce ali nas mrzla zima vabi na bele strmine, nekje v tihem kotu strmijo nedolžne očke in se nemo sprašujejo: “Kje bom pa jaz, ko tebe ne bo?” In resnično kruto je samo pomisliti na to, da morda ne bomo mogli več dopustovati tam, kjer smo vedno želeli, ampak bomo morali od zdaj naprej svoje počitnice načrtovati tako, da bodo lokacije primerne in dovoljene tudi za našega štirinožnega ljubljenčka. In šele takrat, ko tega ne bomo sprejemali kot neljubo žrtvovanje celotne družine, ampak bo vsem nam to nova izkušnja v življenju, da, šele takrat razmišljajmo o tem, da v svoje življenje sprejmemo novega družinskega člana.
Pa smo že pri povečanih mesečnih stroških, ki se jim pri velikih pasmah psov nikakor ne moremo izogniti. Naj nas ne zavede hrtja vitka postava – verjemite, vsi hrti so še kako navdušeni jedci in tako kot je za nas dobro, da se prehranjujemo zdravo (kar seveda ni najceneje), isto velja zanje. Privoščimo torej našemu Flokiju, Tačku …, naši Lajki, Beli, Izi … kvalitetno in zdravo hrano. In bog ne daj, da se našim živalcam kaj hudega zgodi, se poškodujejo, zbolijo … Takrat seveda moramo pomagati in nemalokrat globoko seči v žep.
Kaj pa, če bi hrta vseeno občudovali le od daleč?!
V zadnjem času želi veliko ljudi pomagati in posvojiti psa ali mačka, kar je sicer hvale vredno, pa vendar se marsikdo med nami ne zaveda, da v svoj dom spušča bitje, ki je tesneje kot mi povezano z naravo, predvsem pa ne deli naših predstav o čistem, urejenem stanovanju. Zatorej se moramo navaditi na to, da psom (o ja, tudi hrtom) in mačkam dlaka v določenem letnem obdobju odpada in se to nenazadje pozna v našem stanovanju, pa tudi na naši obleki … In če lahko naš kuža nemoteno teka iz sobe v sobo v sončnem vremenu, pač ne razume, zakaj tega ne bi počel tudi takrat, ko si zunaj tačke ohladi v bližnji mlaki. No, pa zadenimo žebljico na glavico in omenimo še občasne vetrove, ki jih naši pasji prijatelji brez kančka slabe vesti spustijo po okusni hrani, in špricanje vode na vse strani pri pitju, čeprav se neumorno trudimo, da bi ga tega odvadili. Se vam zdi smešno? Nam se je sprva tudi; vendar pa se mi ne zmišljujemo izgovorov, zakaj se nekateri novopečeni lastniki odrečejo svojim posvojenčkom. Torej, če nas vse naštete stvari pri psih že samo ob branju teh vrstic motijo, potem bodimo pošteni tako do sebe kot do ubogih psov, ki si še ene zavrnitve v svojem življenju vsekakor ne zaslužijo, in si priznajmo, da bo bivanje s psom morda vseeno pretežko za naš stil življenja.
Vse, kar smo do sedaj napisali, pravzaprav velja za vse pasje ljubljenčke, zato na koncu omenimo še to, kar je značilno predvsem za hrte. T. i. sighthoundi spadajo med najhitrejše pasme psov, poleg tega pa so to še izrazito lovski psi, ki se pri lovu orientirajo predvsem s svojim izvrstnim vidom. Njihova hitrost in gibanje sta naravnost legendarna, lastnikom pa lahko povzročata nemalo nevšečnosti, če se njihovih naravnih nagonov ne zavedamo. Zato tudi na tem mestu poudarjamo, da hrtov, lurcherjev in ibiških/andaluzijskih psov ne smemo nikoli prosto spuščati, saj lahko kaj kmalu pride do nesreče in svojega hrta izgubimo za vedno. Nenazadnje pa so zaradi izrednih lovskih sposobnosti preteča nevarnost vsem puhastim živalim, tako mačkam v soseski kot srnam, zajcem v gozdu …
Povodec je zato hrtov najboljši prijatelj. Pa je tudi naš? Ali pa bi nas vseeno kdaj premamilo, da se naužijemo njegove hitrosti in gibčnega telesa? Torej je nujno razmišljati tudi o tem, da bi morda našo vrtno ograjo povišali in hrtu omogočili varno tekanje. Pa smo pripravljeni na dodatne stroške, ko pa nam je naša prelepa nizka ornamentirana ograja tako všeč? Premislimo torej, ali smo sploh zmožni postati odgovoren lastnik hrta.
Se vam zdi, da vas naravnost nagovarjamo, da opustite vsakršno namero, da bi posvojili hrta? Ne, to ne drži! Reševanje in dobrobit hrtov je nenazadnje naše globoko življenjsko poslanstvo. Vendar pa si neizmerno želimo, da bi bila vsaka posvojitev hrta (ali katerega koli drugega živega bitja) resnično premišljeno dejanje in srečno tako za vas kot za vašega ljubljenčka. Torej za kužka dokončna!
Zatorej vas prosimo, da o naših besedah še dodatno razmislite, se doma odgovorno pogovorite in šele, ko boste zatrdno prepričani, da boste vse zgoraj opisane prepreke zmogli premagati in pri tem pokazali še ogromno mero vztrajnosti in trme, si dovolite, da to čudovito bitje potegnete s slikarjevega platna in mu omogočite, da resnično zaživi.
Kajti ljudje si namreč lahko privoščimo, da spreminjamo svoja zanimanja, dejavnosti, službe, prijatelje, dom …, kuža pa bo svojo igro, prijateljstvo, ljubezen in pogled do konca svojega življenja namenjal samo nam. Popolnoma se nam bo predal, ne samo za nekaj dni, tednov ali mesecev …
Zato je prav, da tudi mi njega sprejmemo v svoje srce in da tam – ne glede na vse prepreke in težave – ostane do konca našega življenja. Društvo Hrtji svet Slovenije
http://www.hrtjisvet.orginfo@hrtjisvet.org
Jana. Vse pravice pridržane.
