Utrinki iz življenja z Melijem ~ utrinek 2 ~
Noč ima svojo moč, kakor drugod, tako tudi pri nas doma. Noči z Melijem so v začetku bile mirne, potem se je pa začelo pretepanje, dirke, boji in na splošno kraval, in je bilo treba temu narediti konec. Zato so se vrata spalnice zvečer začela zapirati in je na notranji strani ostala samo gospodična Mila, ki se na splošno jako vljudno obnaša, ko je sama in privilegirana.
No, na zunanji strani vrat se je dogajalo vse sorte. Od cviljenja (tukaj je pa šampijon, človk bi prisegel, da se mu res nekaj grozno strašnega dogaja, pol pa pogledaš, on mirno leži, dajbog na hrbtu, igra se in tako predirljivo cvili, da je joj), petja (tole Emo smo zgrešili, naslednja je njegova
), krempljanja (k sreči imam tako grda in stara vrata, da je njegovo lubadarstvo pravzaprav estecki impruvment
), skakanja (tega ni veliko, ker so gospod leni), zaletavanja z vso silo in na splošno butanja (glej tekst v predhodnih oklepajih), do popolne tišine. Nikoli ne veš, kaj je naslednje na sporedu, in je življenje zato vedno osvežujoče.
Občasno se gospod zvečer, ko se odpravljam spat, namontira na posteljo. Takrat ga ne vržem ven, ampak mu dam priložnost. Zaspi k truplo (če ste kje vidli smrčeče truplo, to je to) i je celi angelček
Uvod v angelstvo je obvezen kazenski pregon posteljnih mišk (buhnedaj mignit z nogo, ker je takoj kakšen prst na smrt obsojen), čohljanje, borba za kovter (moški, pač, prepričan je, da je njegova večina placa kot tudi vsaj 90% kovtra
) in podobni športi. Potem oba izčrpana zaspiva, Mila pa odplava v sanje še prej, varno namontirana na svoji komodi. In vsi veselo spimo do ene petih zjutraj, ko nastopi čas za preverjanje trpežnosti blaga, v katero je postelja oblečena
. Temu sledi nekaj upitja, brezglavi tek in zaletavanje v vsaj 3-4 stvari na poti ven (nekega dne bo sosed prišel gor z brzostrelko in začel streljat ne da bi vprašal za geslo
) in zapiranje spalničnih vrat.
Toda danes zjutraj, ko me je zbudil znani plemeniti zvok luknjevblagodelajočih krempljev, je bil scenarij nekoliko drugačen: jaz sem kponavadi zavpila, on pa - hop gor k Mili na komodo
Saj ne vem, kdo je bil bolj presenečen, jaz (sapo mi je vzelo)
, Mila (kar petrificiralo jo je od užaljenosti)
ali pa on, ko se je zavedel, v kakšni nevarnosti je
Temu je sledil en, verjetno v teoriji večmeterski polet, ki je v praksi dokaj klavrno končal na mojih rebrih kot zelo neprimernem doskočišču, in krivca v naslednjem trenutku ni bilo več moč videti, le v globini omare je nekaj šušljalo
... jaz sem pa, dokler ura ni uradno pozvonila, poslušala besno jamranje na smrt užaljene gospe, ki bo po moje surlo vlekla vsaj ene par tednov, če ne dlje....
Jana. Vse pravice pridržane.
