Strah

[Kapitan_Nemo]

Yo, priporočam ti knjigo TEŽAVE S PSOM - Celina del Amo- prepoznavanje in odpravljanje.
Dobra socializacija (v prvih 12 tednih psička) pomaga preprečiti morebiten pojav fobij , tudi so nekatere pasme bolj dovzetne za to težavo. Razvijaj samozavest psa , odpravljanje s desenzibilizacijo pa je lahko tvegano. Bom malo prepisal zate : Napotek : Na prizadevanje, da bi pomirili paničnega psa, moramo gledati zelo kritično, večinoma je škoda večja od koristi, ker lahko pes zaradi napačne povezave misli, da je bil zaradi svojega izražanja strahu nagrajen. Ali pa se mu zaradi sočutnega glasu gospodarice zdi, da so okoliščine res take in se mora bati. Zato je najbolje, da nadaljuješ običajna opravila in psu ne namenjaš posebne pozornosti...zdravljenje fobije naj bo počasno in postopno. Veterinar lahko predpiše sedative , ki so lahko v pomoč kot podpora potrpežljivega učenja. Nekateri psi se v stanjih, ki jih sproži strah, dobro odzivajo na spremljajoče alternativne metode zdravljenja (akupunktura, homeopatija, terapija z Bachovimi cvetlicami in druge?)- splača se poskusiti, saj ne škodijo  

[kaja]

Kaja se strašno boji poka petard, tudi ona poskuša zbežati domov. Ponavadi sem dovolj hitra in jo privežem na povodec in greva takoj domov. V teh letih mi je uspelo, da zdaj psička vsaj malo počaka preden jo ucvre. Za primer pa druga psička, ki izgleda veliko bolj krhko in nežno bitje (bela kodrica), ne reagira na noben pok ali na grmenje.
Bi te pa opozorila na nekaj. S Kajo imava že stalnega pasjega prijatelja, škotskega ovčarja Šadota. Je tudi bolj plašne  narave, vendar se od začetka ni bal petard. Zdaj pa se je tega strahu nalezel od Kaje. Od začetka je reagiral le takrat ko je počilo blizu, potem pa vsakič ko je videl, da Kaja sili domov. Drugi pasji spremljevalec, žal že pokojni šnavcer King, pa tako kot Vini ni nikoli pokazal strahu. Očitno je, da sta Vini in King bolj trdne narave kot Šado in se zato nista nalezla strahu. Psi se učijo tudi od drugih psov, pa saj to najbrž veš, če imaš doma dva. Predvsem lumparije si zapomnijo izredno hitro. Veliko veselja s tvojima kužkoma od nas vseh... lp

[altervita]

Opozarjam da bi sam v vašem primeru prej poiskal pomoč v pasji šoli, kot pa se zanašal na tovrstne ideje kot je moja, saj sem jo takrat izvajal po navdihu in je predlog samo izvedenka tistega, kar mi je na srečo uspelo doseči pri mojem mladem psu in mi uspeva pri -sedaj že- dveletniku.

Moram pa reči, da tudi Barka še marsikdaj preseneti balon, in takrat takoj sprehod in zasledovanje. Tako da sedaj je že na stopnji ko trzne in pogleda proti vratom   . Pa vrvice ni več.

Ampak spet, moj pes meni tako očitno kaže napredek pri odpravljanju vedenja, ki ni zaželjeno, da mi dosedaj ni bilo treba poiskat pomoči. In naj opozorim tudi, da moj sploh ne dobiva priboljškov in igrače, ko ga porinem v neko situacijo. Samo jaz in on in roka, ki vodi. Vsak svojega psa pozna najbolje in samo nekdo, ki jih je izšolal kar nekaj, bo znal "poštudirati" vašega psa in svetovati kaj je prav. Tako, da se ne bi zdaj kdo zanašal samo na moje mnenje.

Baloni so problematični. Ne vem....za njih bi prišel kak obisk balonarjev....pokličite kak klub in se pozanimajte če bi lahko prišli pogledat kako napihujejo balone in kje so kaj prisotni na kakšnih prireditvah, potem pa s psom tja. plus štrikec in od nekod naj se nenadoma pojavi nekdo, ki psa pozna, pasji prijatelj celo mogoče ....

če je drugače dominanten pes, bo pa verjetno treba najprej avtoriteto vzpostavit, pa potem napake odpravljat šele, tako da jaz predvsem svetujem obisk pasje šole, ker bo odpravljat neko vedenje pri tako starem psu težko. Je že socializiran in ma dokaj utrjene življenjske vzorce težko kaj narest preko foruma. Poglej pod rubriko "pasja  šola" so jih kar nekaj našteli.

Bi bilo pa lepo če bi še kak kinolog kaj pristavil, mogoče lahko pri našo prihajajočo članico še kako lepše navadimo na to da ne bo streloplaha in da se bo odzivala na zvoke normalno.

[Poem]

HeY!
Tudi jaz imam nekaj vprašanj glede strahu!
Imam 5-mesečnega psička pasme Yorkshire terrier. Je zelo živahen, nagajiv in pri vsem more biti prvi. Problem nastane, ko ga peljem na sprehod oz. ko se mu poskušajo približati ljudje, ki jih ne pozna! Vsakega psa(majhnega ali velikega), celo mačke, se ustraši. Začne se tresti in skrivati za mojimi nogami. Podobno je z ljudmi. Dokler so ljudje še daleč ima pokončno držo in na ves glas laja, ko pa se mu začnejo približevati se zopet začne tresti, postane nerazpoložen in se skriva v skrite kotičke.
Problemov nimam samo s tem, da se ljudi in ostalih psov boji, ampak tudi s sprehodi, ki mu niso ravno pri srcu. Zunaj hoče biti le toliko časa, da opravi svoje potrebe, potem hoče pa takoj nazaj domov.

Za odgovore se že v naprej lepo zahvaljujem.

Lp,Špela&Poem

[Taj]

Moj Tom, ki bo kmalu star 5 mesecec, je začel na veliko lajati takoj ko se zmrači. A bi bil to lahko strah zaradi teme, kajti čes dan ponavadi niti enkrat ne zalaja, ali se motim? Je imel kdo podobne probleme?

[KAVKA]

ODGOVOR ZA TAJA
Tudi mi smo imeli in včasih še imamo težave z našo Zeno s tem lajanjem ponoči. Sicer jo šolamo za reševalko in na vajah mora lajati vendar ni prijetno, pe ponoči zbudi sosede, ki se že tako grdo držijo na nas že samo zato ker imamo psa.  8)Kaj pa vem kako bi ga lahko odvadil lajanja, vendar meni uspeva tako da ji, preden greva ven zabičam, da ne sme lajati-kratek potep-opravljanje potrebe. Drugače pa premagujeva strah pred vsem kar jo plaši tako, da se jaz približam stvari brez besed, se je dotaknem in Zeno povabim zraven . Vabim toliko časa, da se mi pridruži, če pa imam s seboj še kakšen posladek ji ga nastavim na stvar, ki jo plaši.Naslednjič strah ni več prisoten. Sem približno zadela odgovor na tvoja vprašanja? Če ne me še enkrat vprašaj! Boš?

[Barbka]

Včasih vzreditelji pozabijo, da je svet tudi izven njihovega doma. To je posebej težko za mladičke, ki dalj časa ostanejo v leglu. Ob mami in znanih ljudeh in živalih se počutijo varno, imajo vse, akr potrebujejo. Nov svet pa je šok. Nekaterim ostane to vse življenje.
Res je, da so vzreditelji včasih nespretni. Nekateri mladiči čisto "kopirajo" obnašanje odraslih vrstnikov. Nekateri pa ne, kar pomeni, da vzreditelj potrebuje veliko časa, da mladiča privadi na življenje zunaj. To pomeni, da se ukvrajšas s "starimi" in potem še ločeno z mladimi kužki. Če pa je v lelgu še bolj nežna duša, kar očitno tvoja punca je, pa to poteka izreno veliko dodatnega časa in znanja.
Moji mladiči so hodili od doma v starosti od 9 tednov pa do pol leta. Iz izkušenj ti lahko povem, da sem bila čisto zares vesela, ko je zadnji zapustil dom. Čisto vsi, ki so odšli, pa so bili sposobni samostjnega življenja.
Od kdo pa je tvoja dogica?