Napad na mojega psa

[luka]

Kot je že pred časom napisala Nanook: obuj bulerje in imej pri sebi poper spray..

[Mel]

Kot je že pred časom napisala Nanook: obuj bulerje in imej pri sebi poper spray..

Mah, takrat ti noben buler ne pomaga, še manj sprej. Če gre zares in če se spravi na majhnega psa, ki ga niti prijet ne moreš, ko ga ima v gobcu,  napad pa je bliskovit in močan .... potem to žal ne pomaga. Tudi meni nastane kepa v želodcu, če zagledam, da se nama približuje velik pes brez nadzora.

[Lynn]

Mah, takrat ti noben buler ne pomaga, še manj sprej. Če gre zares in če se spravi na majhnega psa, ki ga niti prijet ne moreš, ko ga ima v gobcu, napad pa je bliskovit in močan .... potem to žal ne pomaga. Tudi meni nastane kepa v želodcu, če zagledam, da se nama približuje velik pes brez nadzora.

Ja se čist strinjam, ko imaš enkrat izkušnjo, da je tvoj mali kuža napaden, imaš skozi strah, je pa nekaterim čisto mar, če njihov pes napade. Velikokrat greva na sprehod pa pride mimo gospa z labradorcem, pa vedno rine v mojga, ona pa - saj ne bo nič naredil. Ja, dokler ga ne bo enkrat neki pičlo. Z mojim samojedom sta bila prijatelja ko je bil mladič, zdaj pa ko greva mimo se mu vidi v očeh, da bi ga raztrgal. Moj samojedek je pa tudi tak nežen, da se še branit ne zna..

[Lynn]

Ej, ti moram rečt, da super (trkam!). Čez slab mesec in pol (8. julija) bo star 17 let , vendar se odlično drži - nimamo v resnici nobenih težav (spet trkam!). Naj bo še dolgo tako!

17 let je star kuža? Vau, to pa je veliko.

[kaja]

Super, da sta dobro. Se velikokrat spomnim nanj. 
Moja damica bo pa 5. junija dopolnila 16 let.  Se ji pa ze ful pozna starost: veliko spi, tezko hodi, ampak se vedno rada je, pa obcasno tudi malo z repom pomiga.  Ful pazim nanjo, se trudim, da ni veliko sama, pa fajne stvari ji dajem za papcat. Z zdravjem pa nima tezav. Ena zdravila sem ji kar ukinila, ker ne vidim smisla, da jih jemlje. Ji rajsi kaksne zdrave dodatke dajem in upam, da bo se kaj casa z menoj.  lp

[pičika]

hej hej !

mogoče ravno ni prava tema, ampak vseeno ... kam bi se lahko pritožila, če sredi mesta zvečer naletim na spuščenega psa?

namreč, s svojim goldijem greva velikokrat pozno zvečer ven (recimo ob devetih, desetih, enajstih) in sigurno se enkrat na teden zgodi, da naletiva na spuščenega psa (do sedaj sem jih srečala cca. 5 različnih, večkrat) .

Grozno me prestraši, ker gredo psi kar za nama. Bojim se, da bi napadli mene ali Luckyja. do danes (k sreči) so se še vsi dali odgnati z glasnim " bejž domov!", ampak vseeno se bojim, da se bo enkrat našel pes, ki ne bo prav nič boječ. 

kaj lahko storim? lastnikov ne poznam, psov pa čez dan tudi nikoli ne srečam na sprehodu, da bi lastnika lahko pošteno nadrla.

še bolj me zaskrbi, ko berem kakšne izkušnje ste imeli.

[oaza88]

uf, dragi moji... a se je komu od vas že zgodilo kaj podobnega? Bi me po svoje "potolažilo", da je to "normalno"...
Skratka, pred dobrim mesecem dni je mojo pesjanko Piko napadla spuščena staffordka. Odnesli sva jo ma da ne rečem fenomenalno. Šok  je bil pa neprimerljiv z vsem, kar sem doživela dosedaj.
Včeraj navsezgodaj zjutraj na sprehodu pa greva mimo travnika, na katerem je ena gospa imela privezanega dobermana + še enga spuščenga nevemkva - večjega mešanca al kaj, pa saj ni važno. On naju je že, ko sem ga jaz opazila, nepremično spremljal z očmi, potem pa zašibal do naju. Na srečo sem imela toliko fore, da sem Piko prec dvignila v naročje. Pesjan je renčal,  bevskal in se šopiril dol na tleh, jaz sem ga odganjala, lastnica ga je klicala - no in potem se je odločil in odšel.
Piko sem nesla še ene 20m naprej, tolko, da sva izginili iz njihovega videnga polja, potem se je pa začelo: začela sem se trest ko šiba na vodi in lovit zrak - hropsti, kot bi dobila astmatičen napad, v tem stilu. Pokleknila sem na tla, sicer bi dol padla - bila sem popolnoma brez moči, utrujena, kot bi 24/7 kopala jarke in lovila zrak. Moja zlata Pika mi je skočila v naročje in me lizala po obrazu in me tolažila - sončece moje malo...
Trajalo je kaki dve minuti, da sem se tolko spravila k sebi, da sem lahko vstala in sva šli domov. Kaj takega se mi še ni zgodilo. Post-travmatski sindrom al kaj? Nobene astme nimam evidentirane, niti alergije na karkoli....
Šit, česa tacga pa res ne bi rada več doživela!