Napad na mojega psa

[zalarjeva]

Meni velikokrat pomaga dretje, naj gre domov in da z vrvico od psa po tleh pokam proti psu (tako da jo v zraku zavrtim in potem močno udarim po tleh z njo). To sputi precej glasen pok in se pes ustavi in obrne ali pa vsaj upočasni in se nato obrne.

[branka]

Jaz enako zavpijem: "Bejž domu, bejž...!!!" pa pri večini kar pomaga do sedaj. Če pa ne, se pa Buči postavi za mene, ampak takrat jo pa drug pes ponavadi sam ucvre stran. Imam dokaj velikega psa, tako da je ponavadi večji od vseh "napadalcev".

[Vixen]

Lahko pa napišem tole: v vseh dolgih letih se niti enkrat ni zgodilo, da bi mene napadel pes, kadar sem imela s seboj svoje pse. Niti poskusil ni noben.

Enako.

[Lumpa]

Ja tale naša izkušnja bi spadala pod patologijo!

To vsekakor ni bila običajna situacija!

Potem smo malo raziskali in ugotovili, da je pes ves čas spuščen, nobenega pesjaka ni bilo videti, niti pasje ute z verigo! Res je, da nismo šli v podrobnosti, ravno zato ker je bil pes spučen in nismo upali preveč hoditi naokrog.

Torej predvidevam, ker je pes spuščen, je tudi travnik, kjer smo bili, imel za svoj teritorij.

Je bil pa zelo nenavaden pes, imel je čuden pogled, bil je ogromen in zelo pri močeh, v meni je zbujal grozo, sploh pa nezaupanje, kajti ni se običajno obnašal.

Kasneje, smo v bližini našli še enega NO. Ampak on se je na nas odzval z laježem in se nasploh obnašal precej običajno, kot smo navajeni od psov.


Ta naš napadalec, pa ni dal od sebe nobenega zvoka, samo motril nas je, tako da nisi vedel kaj bo storil.
Edini zvok, ki ga je storil je bilo srhljivo golčanje, med ovohavanjem, preden je napadel našega psa.

Še danes mi gredo vse kocine po konci, imam občutek kot bi se srečali z mitološko zverjo, čeprav verjamem, da je v osnovi čisto v redu kuža, samo v čudnih okoliščinah živi.

Naj poudarim, da naš kuža ni z ničemer izival situacije, čeprav ni ravno plašen, je kar samozavesten kuža.

[Lanabela]

Tak pes prav zagotovo ni v osnovi v redu ampak je prav v osnovi nekaj hudo narobe z njim. Ne glede na morebitno vzgojo ali nevzgojo. Tudi odgovoren lastnik iz takega psa ne bi mogel narediti prijaznega kužka. Lahko bi ga samo na tak ali drugačen način zavaroval, da ne bi mogel delati škode.
Ob takih nenavadnih napadih pa ni odveč tudi pomisliti na steklino - čeprav je primerov malo, pa se je nikoli ne sme kar tako mimogrede izključiti. Še zlasti, če je poškodovan necepljen pes ali pa lastnik psa.

[Lanabela]

Očitno vas je strah bližnjih srečanj z neznanimi psi, kar se prenaša na psa.  pes zazna vašo napetost pa vas ( in tudi  sebe) hoče zaščiti. Napade, ki jih je doživel bi že davno pozabil, če bi tisti, ki je psa takrat vodil ostal povsem miren in se delal, kot da se ni zgodilo nič. Sama sem svoje psice celo kaznovala, če so bile napadene kadar niso bile na povodcu (ker so povsem sposbne blokirati napad ali pa se izogniti, pa tega niso naredile) - Kar je bilo očitno silno učinkovito, saj že nekaj let ni bilo nobenega napada.
Kadar so na povodcu pa napada ne morejo preprečiti. Ponavadi so napadalci kakšni cucki, ki pritečejo iz dvorišča na pločnik ali tečejo za kolesom in ščipajo. Za kar se ne zmenim in psice se tudi ne smejo. Če je treba psa spoditi, ga spodim jaz in ne psice, a skoraj vedno cucek zelo hitro sam odneha, ko ni pričkovane reakcije s strani napadenega.

Za vas to seveda ne pride v poštev. Vaš pes ni navajen na bližnja strečanja in se ne zna primerno vesti . lahko psa samo naučite, kako naj se vede ob srečanju. Recimo da se takrat, kadar se neznan pes približuje usede (=nevtralen položaj) in je pozoren na vas (=gleda stran od prihajajočega, kar deluje pomirjujoče ). Ob srečanjih pa svojega psa ne vodite naravnost proti prihajajočemu (v pasjem jeziku je tak način približevanja izzivanje) ampak greste v loku (kar velja po pasjem bontonu za vljudno). Ne dovolite svojemu psu, da bulji v prihajajočega psa (=direktna grožnja) ampak naj bo pozoren na vas (=pomiritveni signal). Če sumljiv neznan pes teče proti vam, se postavite tako, da bo vaš pes obrnjen pravokotno na prihajajočega psa (=pomiritveni signal), če vaš pes še gleda stran, potem tak položaj skoraj zagotovo blokira napad, prihajajoči pes zmanjša hitrost in ali gre okoli ali pa se normalno peribliža.

Vendar je to samo bergla, pes se še vedno ne bo znal sam brez vaše pomoči sporazumeti z neznanimi rahlo sumljivimi psi. Da bi se naučil tega, kar bi moral osvojiti že kot mladič, pa ni mogel, ker je bil preveč privezan., bi bilo treba psa spustiti s povodca v družbo z drugimi psi. V kontroliranih pogojih in s takimi psi, za katere točno vemo, kako reagirajo. Najprej z ignorantskimi, potem z igrivimi in vsiljivimi in nazadnje tudi z malo bolj hudimi. Ponavadi najprej samo z enim psom, kasneje s skupino. Nekateri psi pa se lažje najprej vključijo v skupino in šele potem navezujejo stike s posamezniki. S čimmanj vmešavanja s strani vodnikov. Ker je dandanes take pse (in predvsem vodnike, ki bi se jih upali spustiti) težko najti, mora pa jih biti veliko različnih in tudi mesta srečanj morajo biti različna (tudi primernih mest ni prav lahko najti, saj lahko nek tretji pes, ki nenadoma vleti, povsem pokvari lekcijo) zna biti taka rehabilitacija silno zahteven podvig.

[Lanabela]

Skoraj vedno je problem v vodniku. Samo da velika večina tega ne bi priznala za vse na svetu in raje krivi druge. Ko enkrat vidiš kje je bistvo problema, si naredil že pol poti k rešitvi.

[Lynn]

Rada bi povedala, da se je meni zgodilo podobno z mojim kavalirjem Bonijem. Mel, jaz sem imela pred dvemi leti podobno grozo kot ti s svojim kužkom, zato sem tudi potem kupila še samojeda, pa še zdaj se bojim za svojega Bonija. Mojega Bonija je pred dvemi leti napadel nek mešanec (podoben terierju), ki naj bi ušel lastniku. Bil je kakšnih deset centimetrov večji pd Bonija, pa vendar mi ga je iz naročja potegnil na tla in ga začel gristi po celem telesu. Jaz sem ga brcala, kričala naj mi kdo pomaga in na srečo je mimo prišel nek gospod in gospa, tako, da ga je psa potegnil za rep, da sem z na smrt prestrašenim Bonijem zbežala v nek blok in tam počakala nekaj časa, da sem se prepričala da mi tisti podivjani pes ne sledi. Potem sem z Bonijem v naročju tekla en kilometer do doma in ga takoj odpeljala k veterinarju. Na srečo je imel samo površinske rane, ampak od takrat naprej imam strah če vidim spuščenega psa, da nas ne bi napadel.