Minilo je dva meseca, odkar sem zaradi težke in neozdravljive bolezni ostala brez najboljšega prijatelja in življenjskega sopotnika, brez mojega Samba. Težko je karkoli govoriti, solze silijo v oči. Dolgo časa nisem mogla spregovoriti o tem, ker nisem mogla zadrževati solz, še vedno se orosi oko, ko se spomnim nanj, ko ga gledam na fotografijah,...tako krasen in lep pes je bil, znal je vse, le govoriti ne,..., tako ... zdrav, pa vendar ... tako bolan,... ,ko bi prej vedela... vendar tega ni mogel nihče predvideti, niti veterinar.
Sedaj sem zbrala moči, da napišem par besed in misli v čast mojemu najboljšemu pasjemu prijatelju:
Še vedno premišljujem,
lepe slike ogledujem,
v srcu nastala je praznina,
kot v sodu brez vina,
nekoga sem izgubila,
nazaj ne bom ga več dobila,
lepe trenutke sva preživela
in se krasno imela,
a moral je od hiše stran,
bil je bolan.
Ponoči še vedno nič ne spim,
ker v solzah se zbudim.
Moj najboljši prijatelj,
nikoli izdajatelj,
naš Sambo, nemški ovčar
bil je super kuža,..., car,
a za vedno je odšel,
Bog ga k sebi je vzel.
Za njim jočemo vsi,
saj smo še vedno precej šokirani,
res je hudo
in v duši tesno.
Zaupala sva si vse,
vedno me tolažil je,
v dobrem in slabem skupaj sva bila,
povsod sva se potepala,
na sprehode sva hodila
in po tratah se podila.
Vem, da bo čas zacelil rane vse,
a Samba ne bo nadomestil nihče.
Sambo, ki si tam zgoraj nekje,
vedi le:
huda bolezen te je vzela,
rada sem te imela,
sedaj v nebesih tvoj je dom,
a pozabila te ne bom,
mojemu življenju smisel si dal,
za vedno v mojem srcu boš ostal!
Jana. Vse pravice pridržane.
