Dvigovanje majhnih psov - strah lastnika?

[Mel]

Če tako redko opazijo ljudje psa v naročju, ga verjetno pol tudi tisti tipson s psom ni opazil...

In če sklepam po napisanem, tudi tisti pesek iz naročja nebi bil napaden, če bi bil po tleh, ker bi bil opažen.

Kater pesek in kater tipson, sem se malo zgubila.

[Houdini]

Joj, daj prosim no, ne govori, če nisi doživel, prav? Kaj je lahko bolj tragično, kot da ti pred očmi nek pes ubije tvojega psa, no kaj?

Kaj sem in nisem doživela iz mojega posta pač ni razvidno a ne?
Pa kolikor sem jaz razumela, do smrti zaradi prisebnosti in posredovanja partnerja, ni prišlo.

Tudi nikakor ne zagovarjam lastnikov, ki majo pse, ki "ne bodo nič naredili" spuščene, pa še boli jih ubistvu, ker njihov je pa priden, pa se z vsemi razume ...  Tudi ne trdim, da se napadi ne dogajajo.
Tudi sama sem doživela, da je proti nam prišibal pes, ustavil se je za sekundo, kazal zobe, ušesa nazaj in v naslednjem trenutku bi skočil, sem v to prepričana, pa čeprav mogoče zato, ker sem se tako zelo ustrašila. Z njega je  visel povodec, ker se je iztrgal lastniku iz rok. Na našo srečo je lastnik pritekel za njim in povodec zopet zgrabil in psa kljub vsemu obvladal.

Lahko  pa povem, da sem pa doživela napad psa v naročju lastnice, ki je sedela na klopci nasproti mene. Kuža je bil priden, sedel ji je na nogah in lovil igračko.  srečala sem ju večkrat, takrat sama še brez psa in bila sta mi grozno zanimiva. Mali je bil priden, prav nič lajav, za svojo starost (pol leta) je  prav neverjetno ubogal. No tistega dne sta se v naročju igrala in od nikoder je priletel NO mix skočil na malega, ga zbil iz naročja, naredil obrat in po drži, zvokih, ušesih ni dvoma, da ga  je nameraval napasti. Lastnica je reagirala zelo odločno in zame takrat prav neverjetno, ker nas je bilo na tistih 4 kvadratih 5, pa vsi preveč šokirani za kaj zelo odločnega, ker je res bilo nepričakovano. Pograbila je malega in ga odložila na klopco, sama se je pa z marelo obrnila proti napadalcu. Je zarenčal nanjo, ampak se je tudi obrnil in sicer malo obetavo  odšel.

Večina lastnikov, ki jih poznam sama, ali osebno ali pa jih srečujem na sprehodu, pa dviga majhne pse ob najmanjšem znaku, da je v bližini pes, ki je malo višji od njihovega, pa čeprav so privezani. Igrajo se lahko le s sebi popolnoma enako velikimi psi in so mnenja, da takrat ni pa nič narobe, če niso privezani, ker jih je pretežko obvladati med igro. V naročju oblajajo vsakega psa, ki jim pride v bližino in so nasploh grozovito pogumni (da ne bo pomote, Yin ima 13 kg in ni mini, velik pa tudi od daleč ne).
Sem celo doživela, da je bila prijateljica, s katero sva skupaj sprehajali kosmatinca natuljena, da kaj se gre, čeprav je bil njen pes pripet, malo lajalo mu je pa pod noge priletelo.  Kriva je bila pa ona, da kaj se ima njen pes bati tiste male kepe, kot da velik pes (njen je husky mix) pa ne  more biti presenečen.
Na Repkovem teku recimo sem v Tivoliju slučajno srečala kolegico, ki je pred dvema mesecoma dobila kužko - mopsko. In komentar njenega fanta je bil - še dobro, da je nimaš s sabo, veš kaj bi ji tu naredili ...
Seveda sem proti posploševanju in ne trdim, da so vsi lastniki majhnih psov takšni in vsi majhni psi lajave mini pošasti Imam tudi srečo, da poznam nekaj takšnih pod recimo 7kg, ki  so super, ne rinejo v vse okrog njih (česar za Yina ne morem 100 % trditi ob najboljših dneh) in se ne skrivajo za lastnikom, ki jih bo itak branil, se znajo igrati tudi z veliko večjimi psi, nikoli ne bom pozabila igre med čivavo in dogamix psico, česa tako zabavnega še nisem videla (sta pa od iste lastnice, tako da sta že uigrani), pa seveda tudi s sebi enako velikimi in manjšimi. Stvari se izboljšujejo, pasje šole tudi v glavah ljudi niso le za tiste z službenimi pasmami, poznam jih kar nekaj, ki so tudi z ekstremno majhnimi pasmami šli v šolo takoj, ko je to bilo možno, tudi ustno izročilo deluje in nekateri so začeli svoje pse sami malo drugače obravnavati...

Napadov ne zanikam, tudi ne dejstva, da če se zgodijo, so napadeni predvsem (ne pa izključno) manjši psi. To je vse seveda res. Pa sem kljub temu mnenja, da dviganje "za vsak drek" za psa ni dobro (pa s tem nočem reči, da tu prisotni to počnejo ampak, da pa se dogaja).

V švrkinem primeru, se mi pa tudi še vedno zdi, da glede na to, da gre za sosede, ki se najbrž ne bodo nepričakovano nenadoma odselili iz območja bi mogoče bilo vseeno dobro ugotoviti, če oz. kako nevaren tisti nevzgojen pes dejansko je. Jaz bi šla do lastnika in ga prosila, da psa pripne - rekla bi da zato, ker svojo socializiram in bi jo rada naučila kako je srečati drugega pripetega psa (da se ne vljuči orambni mehanizem lastnika) in bi ju zelo previdno poskusila "srečati". Nepripetem psu je seveda ne bi puščala "za malico" nekje, bi pa poskušala vsaj spoznavanje  na povodcih, seveda zelo previdno.

[HALLER]

Lissa.. razumem, da te je strah za tvojega psa.. 
Ampak vseeno mislim, da to, da ga dvigneš, res podivjanega psa ne bo ustavilo..
Bo pač skočil nate pa še boš sama zraven kaj dobila.. 

Sama sicer nimam psa, primerno velikega za dvigovanje, ampak tudi ko smo imeli malo psičko v varstvu, mi na kraj
pameti ni prišlo, da bi jo dvigovala (pa je še večja odgovornost, ker pač ni moja).. 

LP

[HALLER]

Razumem... tudi sama bi se včasih najraje vmešala, ko kakšen cucek napade mojega sivca..
Pa nima smisla.. ne zato, ker ne bi hotela sama bit poškodovana, za psa mi je pa vseeno..
Namreč obstaja možnost, da se tudi pes brani.. s tem, da ga grabim pa vlečem stran, mu le
otežujem, da se vsaj poskuša branit.

PS: Mojega so pa napadli sami mali in srednji psi (z izjemo haskice).. Pa so naredili kar pošteno škodo - kljub svoji velikosti.. In vsi imeli srečo, da se je vedno umaknil in zacvilil zraven.. Čeprav bi jim fajn privoščila, da bi
kakšnega majhnega za kravatlc nazaj potegnil!..

[HALLER]

Hja.. to dvigovanje bo verjetno kar vedno dilema ostalo, čeprav v situaciji reagiraš kot reagiraš..
V tistih par sekundah je težko razmišljat, kaj je pravilnejše..
Čeprav bi najboljše bilo, da podivjancev pač ne bi imeli spuščenih - to bo verjetno ob "svetem nikoli". :/

[fižolova župca]

Tole je off topic, Lanabela, ampak pogosto ko te berem, sem navdušena, koliko znanja iz obnašanja psov imaš, takega praktičnega, ki botruje delu v praksi in 'urejenosti' tvojega tropa. Te smem vprašat, ali je to samo iz izkušenj ali imaš tudi kako dobro literaturo, ki bi jo priporočala, v rokavu?

[Lanabela]

FŽ: V glavnem je prišlo s prakso - če imajo pri hiši po več psov odkar pomniš in če imaš lastno krdelo kakšnih 30 let, se nekaj mora nabrati. Pa prav od vsakega svojega inštruktorja sem se nekaj naučila, tudi od tistih, s katerimi bi se zdaj takoj skregala. Pravzaprav od tistih še največ. Pa ne smem pozabiti nekega cirkuškega dreserja, od katerega sem se (ne da bi on to vedel) naučila kliker sistema (brez klikerja sicer) 20 let pred drugimi.
Od literature mi pa trenutno prideta na misel dve avtorici, katerih dela niso ravno strogo znanstvena strokovna literatura, obe sta rahlo kontroverzni, a zelo zanimivi. Od Elizabeth Marshall Thomas imamo prevedeno Skrivno življenje psov, a se mi zdi še bolj zanimiva The Social Life Of Dogs, ki je malce manj naivna kot prva. Od Temple Grandin žal nimamo nič (vsaj ne da bi jaz vedela), se mi zdi pa silno zanimiva Animal In Translation.