Letos...
Že dolgo se nismo oglasili iz našega brloga.
Nekaj je krivo stalno pomanjkanje časa, vmes je bilo tudi obdobje, ko nisem vedela kaj naj napišem, priznam pa tudi, da je bilo obdobje, ko raje nisem pisala, kot da napišem nekaj slabega.
Ta zapis bo tako malo daljši, malce drugačni, predvsem pa zelo osebni.
Od zadnjega javljanja do sedaj sem se srečala z lepimi trenutki, navadnim vsakdanom, 100happydaysi, žalostjo in tudi težkimi trenutki v osebnem življenju. Padci in vzponi, dogajalo se je na polno, kot pravijo "life can be a rollercoaster".
Na srečo je s psi toktok za zdaj vse ok, vsak od mojih treh srčkov je vmes praznoval svoj rojstni dan, tako smo šteli 9+8+3
in se imamo še vedno radi in naj. Vsi trije so mi bili tudi v pomoč in oporo, ko mi je bilo težko in najtežje.
En najtežjih trenutek je bila izguba mojega Smokija. Mali grdi brezdlaki garjavi Šiški najdenček, ki je odrastel v kosmato košatega bajsija
Hvaležna sem za vsako od njegovih skoraj 9. let, za vse kar je pretrpel z mano, za vse začasnike, s katerimi je bil primoran deliti dom in zaradi katerih njegova življenska kvaliteta ni bila taka, kot bi lahko bila in kot si jo je zaslužil. Pritoževal se ni, le zagrabil je vsako priliko za pozornost. Zaradi česa imam slabo vest. Zelo. Čeprav vem, da bi razumel, če bi vedel. Vseeno je bilo eno od spoznanj, da moram zmanjšati kvoto začasnikov. Tudi zaradi očeta, kateremu se alergija slabša in je potiho trpel. Kako bom razčistila tako eno kot drugo s svojo vestjo, še ne vem. Kako bom ne-sprejela naslednjega mačjega najdenčka, tudi ne. Rada bi nekoga krivila za to, pa nimam koga.
Smokijev odhod je sovpadal s težkim trenutkom v osebnem življenju, ko se skupna pot dveh po dolgih letih prvič loči, in ki se čez čas ponovno združi. Pravijo, da je vse za nekaj dobro. Odločitve so bile sklenjene, vsaj moje po moji čisti vesti in po dobrem premisleku, a samo čas bo pokazal ali sem ravnala prav. Dvomi so bili, nekaj jih je še. Mogoče celo dobro, da so. Dala sem vse od sebe, če bo dovolj, bo, druge ni. Če ne, pač ne. Ker ni vse odvisno od mene. Ena od novih spoznanj, ko se ti življenje obrne na glavo. Ko te zadane strela iz jasnega in dosežeš svojo mejo. Katera kar naenkrat postane elastična.
Ampak saj pravijo, da svojo moč spoznaš šele, ko je izzvana. Srečevala sem se tudi z do tedaj redkimi samoočitki in prvič s psihičnim in fizičnim samoškodovanjem.
Žalovanje na obeh področjih je bilo izredno boleče in je že res, da kar te ne ubije...
V teoriji ti je seveda vse jasno, prav zavedaš se, da ne ravnaš prav, ampak ne gre. Ne gre, čeprav veš, da je končni rezultat ta, da boš ok. Prav res je, da greš skozi določene stopnje žalovanja, katerih ne gre preskočiti, pa bi še tako rad.
V pogovorih s prijatelji sem sama sebe znala diagnosticirati in vedela sem zakaj se počutim kot se počutim in zakaj ni prav, da počnem kar počnem in kako naj bi namesto tega ravnala, ampak prav nisem mogla iz svoje kože, dokler ni prišel čas za to.
Sledilo je naslednje spoznanje, da se moraš imeti rad. V prvi vrsti. In izraziti svoja pričakovanja ter želje. In sprejeti pomoč.
Prvič sem se torej odprla in pogovarjala o mojih težavah. Celo življenje sem samo poslušala in pomagala, se šalila, da sem psihološki koš za odpadke a tokrat sem jaz bila potrebna pomoči. Sigurno bi zmogla sama, ampak sem uvidela, da bom lažje s pomočjo drugih. Prvič sem tudi prosila zanjo in seveda tudi dobila. Takoj, iz vseh strani, pričakovano in nepričakovano. Samoumevno. Brez pričakovanj za vračilo usluge. Prvič sem jemala brez da bi dajala, se postavila zase in celo zahtevala.
Prijatelji. Tako zelo cenjeni. Hvala. Tudi štirinožni. Četudi sama, nikoli osamljena.
Prvič sem storila tudi nekaj popolnoma nepričakovanega in netipičnega zame.
Kupila sem si mačka. Prav zares.
Ko gledam nazaj, se niti ni moglo drugače zgoditi.
Nisem ravno spiritualni tip človeka, celo daleč od tega, ampak če te vesolje ne samo usmerja v določeno smer pač pa z brcami v tazadnjo katapultira tja...
Eni bi temu rekli usoda, ne vem. Vem pa, da sem strašansko vesela, da sem se odločila, kot sem se.
Dan po odhodu mojega zlatega muca Smokija sem se na predavanju o mačjih sesnih mladičih srečala z informacijo o leglu malih kanadskih sfing. Moja velika želja za nekoč “ko bom velika”. Ko ne bo več mačjih najdenčkov.
Bolje rečeno sem se srečala z Majo, čigava zlata Šuti je teden prej skotila 6 nagih, grdih in ničemur podobnih mačjih malčkov
Dolga zgodba na kratko. En teh malčkov je moj. George. George Michael. Georgie, Žorž, guba, nudist, nagec, nagided, čelavi, itn…
Duševni maček, maček za mojo dušo, ne vem kako se naj izrazim, ampak to je to.
Iz baje prvega rodovniškega legla pri nas, pet samčkov, ena samička. Izbira mladiča, kot si to predstavljam marsikaterega med vami, ko ste izbirali svojega pasjega spremljevalca. Prvo preko slik rezerviram enega, na prvem spoznavanju v živo me očara popolnoma drug. Potem še težko čakanje na dan kastracije in potem še odhoda iz legla, končno prevzem in pot domov.
V tem trenutku, ko tole pišem, mi leži na ramenih
Žorži ima drugače tudi svojo Facebook stran, just for fun
https://www.facebook.com/GeorgeM.SphynxVmes smo tudi doma malce prenovili, se reorganizirali in izboljšali življenjske pogoje vsem doma trpečim
Mici še vedno rada pomaga pri predelavi, a smo s pomočjo bigbrother kamere ugotovili, da ji Neli tudi kdaj skoči v pomoč
Video sledi
Večino spečih fotk in posteljnih igric bojo nadomestile slike iz THE Kavča z novo disciplino couchpotato in couchsurfing
Imamo se fajn
Malo nas matra previsok ph urina in Majeku planiram pregled sčitnice, ker imam "tak" filing. Bomo videli.
Kaj bo prihodnost prinesla ne vem, tudi bolje tako. Vsekakor marsikatero stvar ne jemljem več samoumnevno ali zlahka, nasprotno marsikaj bolje cenim kot prej za razliko tistih reči, katere so se izkazale za v bistvu nepomembne.
To leto se zaključuje, veselim se novega. Vendar imam občutek, da bo ponovno pestro. Posebnih želja nimam, razen zdravja vseh nas. To naj bo dovolj. Z izzivi se bom spopadla, ko bojo nastali.
Dolgo sem pisala, da sem spisala in tik pred objavo še izbrisala, ker ne vem če sem zadosti pogumna, da to objavim. Ker sem precej zasebne narave in še vedno prepričanja, da koga pa to zanima, saj nobenega ne želim posiljevati s svojimi občutki, razmišljanji, dogajanju
Zato tudi objava samo tu. Tu se dobro počutim, varno, sem v krogu ljudi ki ga cenim in mi veliko pomeni. Tu sem spoznala čudovite ljudi, brez katerih si ne predstavljam več biti.
Zato objava samo tu. Javna vsem na očeh, a ne bo vsakemu padlo v oči
In zato, ker si ne morem premisliti in izbrisati
Dragi moji
Želim vam lepe praznike iz našega brloga in vse najlepše v Novem letu
Hvala da ste