Napad bullmastifov v Ljubljani

[AngSeter]

hja... zadnji stavek je malček dvoumen. Marsikdo bi ga lahko navedel samostojno. Se mi zdi, da ni mislil na nelagodje ob pogledu, ampak na to, kako je pes vzgojen.

V vsakem primeru, če bi to prebral nekdo, ki nima preveč simpatije do psov, bi sigurno pomislil na splošno. Lahko je še tako šolan pa se zdi komu nevaren.
Sicer se strinjam s člankom. Ga bodo pa sigurno zlorabili.

[damayanti]

No  točno tako kot je napisala  Andi.  Ljudje sodijo po videzu.
Pa naj bo pes še tako lepo vzgojen  in miren bo  pri nekomu vzbujal občutek nelagodja in strahu.

V moji okolici je lastnik hudo živčne  in nevzgojene  nemške lovske terierke.... psička  bevska in laja na vsakega.  Na povodcu  , se dobesedno  poganja   meter v zrak.  Pa se je začuda  nihče ne boji.
Drugi lastnik  pa vodi vsak dan  dva  dobermana.  Resnično lepo vzgojena in mirna psa. 
Pa  vam kar odkrito povem , da  lastnika  dobermanov  prav z veseljem srečam,  tudi  rade volje  skupaj z njegovima  psoma spustim moja, in tudi  mirno lahko klepetava, ne da  bi  koga od naju  skrbelo, ali za pse  ali za mimoidoče.
Lastnika    terierke  se pa kar malce ogibam,  pa   ne zaradi tega  ker  bi imela   strah pred malim ščenetom, temveč me  navdaja z nelagodjem.  Prvič zaradi tega, ker nočem domov z  strganimi  hlačami, drugič pa nikoli ne vem  ali jo bo spustil, v veri  , da se bo  igrala z mojimi psi  in  bo kateremu koli od mojih psov (  še posebej Dini),  prestopila  prag tolerance.
Vse je ok  dokler se igrajo  ... ampak  malo  ščene  se ne zna igrati, in slej ,ko prej začne popadati...  Dina pa ni ravno  tisti tip  psa ,ki  bi  drugemu   mirno pustila ,da  jo  grize in popada. Verjetno bi se  branila....  potem   se pa  tako ali tako ve  kdo bi bil grešni  kozel v očeh javnosti.  Lastnik velikega psa  seveda... ker se je njegova velika zverina spravila  na  majhnega ubogega kužka

[charli]

no steiber s tem se pa jaz s tabo ne strinjam. pes je tak kot ga vzgojimo, nevaren oz. napadalen je lahko tudi 40 cetimetrov in 12 kilogramov težak pes. poznam veliko nemških dog, neapeljskih mastifov, nemških ovčarjev, ki so veliko bolj krotki kot naprimer en pritlikavi šnavcer. sicer pa kakršen lastnik takšen pes. pa lep pozdrav

[Marc]

stieber, pretiravaš....

[Kalsang]

Ja, tudi jaz se s svojo psičko nemških lovskih terierjev raje izogibam. Smo se že znašli v situaciji, ko se je eden odločil, da je moja šicujka plen in je trajalo kar nekaj časa, preden smo ga odgnali, njegova lastnica pa je samo nemočno stala in molče gledala... Potem sem se malo pozanimala o pasmi in enega videla pri delu v umetnem lovu. Takrat sem dojela, kako močan je njihov nagon in ker se je že zgodilo, da jim je moja šicujka predstavljala plen, zdaj raje poskrbim, da ne pride do stikov.

Ne me razumet, ne trdim, da so nevarna pasma, ampak raje vidim, da opravljajo svoje lovsko delo, kot da z nepotešenim nagonom sedijo na kavču in ga potem poskušajo sproščati na drugih psih na sprehodu.

[jype]

Jah, mi smo imeli nemškega lovskega terierja. Naša mama je vedno rekla "Groza, kako butast pes", ker se nikoli ni pustil naučiti reči, ki jih "normalnega" psa učiš največ en mesec.

Praktično edini načlin, da ga pri lovu ustaviš je, da ga dvigneš od tal za kožo na vratu. Če je plen že zagrabil, je pa itak prepozno in pomaga samo polivanje z vodo ali pa, če si dovolj močan, prijemanje za čeljusti in vlečenje narazen. Pes je vzrejen za določen namen in ga po moje ne bi smeli sprehajat ljudje, ki mu niso kos. Čeprav je majhen, se ga ljudje pogosto bojijo že od daleč, kot izrazitega lovca pa ga to še bolj močno spodbuja. Na domačem dvorišču je, če je bil spuščen, vedno pogrizel vse sorodnike in kolege, ki jih je lahko dosegel, na srečo pa je imel zelo rad čevlje in zato ni nikogar ugriznil do krvi. Pes je bil strašno zvest in seveda smo ga imeli blazno radi.

Čeprav je precej lažji od 12 kil in mora biti manjši od 40cm da dobi rodovnik, je tak pes, če je vzgojen za lovsko delo, precej nevaren in zelo samosvoj. Mojo teto je z železnim ležalnikom vred, na katerega je bil privezan, potegnil po travi en meter daleč, ko je štartal na psa, ki se je vrtel okoli naše psice (bretonske ptičarke, ki je bila po karakterju pravo nasprotje psa). Ko se je psica gonila, je skakal dva metra visoko po ograji pesjaka. Niso vsi nemški lovski terierji vzgojeni v lovske pse, ampak naš je bil in očitno je bilo, da ni najbolj družbeno sprejemljiva žival, je pa bil profesionalni lovec. Zdaj je že dolgo v večnih loviščih in upam, da se ima fino. Čeprav je oče zelo pazil nanj, je včasih pobegnil in se par dni potikal po gozdovih, potem pa ga je običajno našel mrtvo utrujenega kak lovec in poklical, da smo ga prišli iskat. Jaz si takega psa niti v sanjah ne bi omislil, ampak jaz nisem lovec.

Mimogrede, tudi naš oče je vsakemu, ki ga je pes ugriznil, vedno rekel "ah, naš pes ni še nikogar ugriznil". Ne vem od kje pride ta čuden psihološki pojav, ko psa in njegovo "čast" braniš do čisto nerazumnih mej. Najbrž smo na pse navezani bolj, kot bi si sami sebi upali priznati.

[jype]

No ja, potem veš, da bi štirje terierji predstavljali kvečjemu manjšo tarčo policistoma, pa nič bolj nežni ne bi bili.

Ampak upam, da nihče nima štirih lovskih terierjev, kaj šele v mestu.