Dve kepiMaja lani sem dobila klic prijateljice, da je našla dve zapuščeni mali kepici. Najprej sem pomislila na psa in je sploh nisem vprašala, če mislim prav. Poslala sem mojo mamo, da gre ponju, saj prijateljičini starši ne marajo živali v hiši in tako ni imela pogojev, da bi ju hranila do primerne starosti. Ko je mami prišla nazaj, pa sem namesto psičkov zagledala dve mali kepi, mucka. Majhna kot pest. Čisto nepričakovano sem v roke dobila prava mačja dojenčka.
Eden je bil tigrast, drugi pa črn. Vse je kazalo, da bosta tudi bolj dolgodlaka. Bila sta zelo jezna na vse in nas napihala, če si se ju le dotaknil. Prvi teden sem bila zaradi njiju vedno doma, niti v šolo nisem hodila, saj me je zelo skrbelo zanju. Dobivala sta kozje mleko, saj sta bila še dudarčka, stara okoli štiri tedne. Hitro sta se navezala name in nič več pihala. Bila sta prava mačja dojenčka in prav smešna, ko sta se prekucevala, ker še nista imela dobrega ravnotežja. Dobila sta tudi ime, in sicer Boni in Daši. Tigrasti Boni je dobil ime po sosedovi pokojni psički, črni Daši pa po prijateljičini nemški ovčarki Daši. Izjemno hitro sta se naučila opravljati potrebo in bila nasploh zelo čista mucka. Lepo je bilo opazovati njuno odraščanje. Kako se postavljata na noge, hočeta teči, se igrati … Ko sta začela jesti briketke, je bilo delo z njima dosti lažje. Le menjavanje peska, hrane in vode. Seveda tudi veliko igranja. Ponoči sem morala spati čisto negibno, saj sem drugače njune krempeljčke hitro začutila po telesu. Ko je bilo vse mirno in tiho, pa sta se ulegla ob mojo glavo in začela presti. Te kar uspava, moram reči.
Ker nismo imeli pogojev, da bi ju obdržali, smo se že na začetku odločili, da ju oddamo dobrim ljudem, ko bosta dovolj stara. Imeli smo določene pogoje, kot so kakovostna hrana, življenje le v hiši brez izhodov ven, sterilizacija oziroma v našem primeru kastracija, veterinarska oskrba in pa skupni dom. Za tigrastega Bonija je bilo nekaj zanimanja, tudi tistega pravega, vendar, ko smo omenili, da iščemo skupni dom, smo kar hitro dobili negativen odgovor. Veliko, ampak res veliko je bilo klicev, da bi mucke oddali na kmetijo, kjer bi brezskrbno lovili miške in vsak večer, ja, čisto vsak večer dobili mleko. Nekdo je poklical celo večkrat, a je na koncu le obupal. Nismo niti pomislili, da bi mucka spet vrgli ven v naravo, saj je tam ogromno nevarnosti.
Odločili smo se, da bomo počakali, dokler bo treba. Med tem časom pa sta se dobro navezala tudi na mojega hišnega kunčka Lumpija. Vsi trije so počeli take norčije, da se je vsak samo nasmejal. Umivala sta ga, ko me ni bilo, sta bila pri njegovi kletki, saj je bil v času moje odsotnosti v kletki. Naša muca ju je kar težko sprejela, vendar se je kmalu sprijaznila in potem pustila, da umivata tudi njo. Tudi igrali so se skupaj in spali.
Končno smo dobili vzpodbuden klic iz Moravč od družine, ki je od nas že posvojila enega mačjega najdenčka, belega dolgodlakega Baluja, njihovi starši pa Miko, ki so jo prav tako posvojili od nas. Prišli so si ogledati mucka in takoj so si bili všeč. Vesela sem bila, da bosta šla v preverjeno dober dom, saj smo obiskovali Baluja. A hkrati se je bilo zelo težko posloviti od njiju, saj sem se v času, ko sta bila pri meni zelo navezala nanju. A veliko lažje mi je bilo, ko sem pomislila, da ju lahko redno obiskujem.
Kar težko je bilo zvečer zaspati brez njunih ljubkih norčij in predenja ob glavi.
Najprej sta odšla poskusno, da so preverili, če se bosta ujela z njihovimi živalmi. Dobro so se razumeli in tam sta ostala.
Ko smo se dogovorili za obisk pri njih, sem kar obnemela. Kakšni lepi mački so bili ... Črnuhec ni bil več mali, ampak ogromen prelep maček z dolgo črno-rjavo dlako. Po trebuščku pa bel. Spominja me na leva, saj ima okoli vratu res zelo dolgo gosto dlako. Tigerček je pa pravi bajsek in ga kličejo jokica. Tako je navezan na svojega brata, da se kar naprej stiska k njemu, če pa ga ne najde, po hiši pa glasno mijavka. Oba imata čudovite zelene oči, v katere bi se vsak zaljubil. Balu pa je prav res kraljevski, maček kot iz sanj.
Vsi trije skupaj so ležali na kavču in se pretegovali. Obožujejo lastnika in vidi se, da se imajo res radi. Bili so tudi kastrirani, posebne veterinarske oskrbe pa na srečo še niso potrebovali. Upam, da je tudi ne bodo.
Super se razumeta tudi z njihovo malo psičko in s činčilo, prav tako, kot sta se z našim kunčkom Lumpijem.
Letos januarja so bili vsi trije mačkončki pri nas v varstvu, ker so šli lastniki na počitnice. Bili smo dogovorjeni, da lahko pridejo k nam v varstvo, če ga bodo potrebovali. Njihova psička in činčila pa sta bili drugje. Sama žal nisem mogla paziti vseh zaradi prostora in mojih psov.
Moram reči, da tako pridnih mačkov še nisem videla. Ves dan počivajo in lenarijo. Se pridejo počohati in malo zapresti pa nazaj. Naša mačka je čisto nasprotje, saj kar naprej nekaj dela. Se guga na zavesah in podobno. Vsak je po svoje poseben in drugačen.
Zelo sem vesela sem, da sta našla tako dober dom in da nismo obupali ter jih oddali prvemu, ki je poklical. Splača se počakati na pravi klic.
Avtor zgodbe: Ka ty a
Avtor fotografij: Katja Brenčič
Zgodba sodeluje na natečaju "moja pasja/mačja zgodba". Kopiranje teksta in fotografij je prepovedano.