Zgodba o kužku z zlatim srčkom

Moja ljubezen do psov se je začela pred davnimi dvajseti leti, ko je bil na televiziji film o Lassie. Takrat sem kot šestletna punčka spoznala, da so psi moja velika ljubezen in da do njih čutim veliko veliko več kot drugi otroci. Takrat smo s starši živeli v bloku in zato kužka nisem mogla imeti, čez tri leta pa sva se z mami preselili k babici in po vztrajni prošnji se mi je uresničila moja velika želja - dobila sem kužka, mešančka, na las podobnega škotskemu ovčarju. Skupaj sva preživela prečudovitih štirinajst let in ob njem sem spoznala, da so psi še bolj čudovita bitja, kot sem si predstavljala.

Tako sem si zaželela, da bi imela še enega psa. Dolgo sem prebirala knjige in opise pasem ter se odločila za takrat še precej redko in v Sloveniji neznano pasmo - Cavalier King Charles Spaniela. Poklicala sem na Kinološko zvezo Slovenije in tam so mi povedali za nekoga, ki bi takšnega kužka lahko pripeljal iz tujine. Tako sem zavrtela telefonsko številko in gospod mi je povedal, da ima vzrediteljica iz Slovaške ravno leglo ter da je na voljo še en samček. Gospoda sem vprašala le to, ali je blenheim barve in ali je zdrav, ter smo bili dogovorjeni. Tri dni kasneje je bil prečudoviti mladiček kavalir v mojem naročju.


 Jaz in Boni (star dva meseca)


 Boni na igrišču

Že ko sem ga prvič prijela v naročje, se je med nama spletla vez, ki je iz dneva v dan močnejša. Lahko bi rekla, da je bila ljubezen na prvi pogled. Zdelo se mi je da je najlepši kužek, kar sem jih kdaj videla. Ko smo se peljali domov, sem ga ves čas držala v naročju, ga božala, on pa je skakal po zadnjih sedežih avtomobila. Doma so ga že čakale njegovi posodici, mehka košara in seveda igračke, ki jih naravnost obožuje. Nekaj časa je zvedavo spoznaval svoje nove okolje, nato sem ga odnesla še na vrt, kjer se je veselo prekopiceval. Zvečer sem ga položila v njegovo košaro in ga opazovala. Prvo noč je nekaj časa cvilil, saj je pogrešal bratce in mamico, že drugi dan pa se je zdelo, kot da je že od nekdaj moj. Njegovo rodovniško ime je Paris Biely Demon, jaz pa sem ga preimenovala v Bonija, kužka z zlatim srčkom.

Že kot mladiček je bil zelo čist kuža, saj je bil pri dveh mesecih že navajen na sobno čistočo, tako da je lulal le na vrtu. Edini problem je, da je precej neješč kuža in ga je treba skoraj prositi, da kaj pojé. Morda je tudi malo preveč razvajen. Drugače je bil vedno zdrav, danes je star osem let in je še vedno vesel, pogumen psiček, ki se neskončno rad igra s svojimi igračkami in hodi na sprehode trikrat ali štirikrat na dan.

Zelo zadovoljna sem tudi z njegovim značajem - kavalirji so pogumni, živahni, veseli kužki. Radi imajo vse ljudi, so zelo zaupljivi in se pustijo pobožati skoraj vsakemu. Meni najlepša stvar na njih pa so njihove velike očke s pogledom, ki že sam zase pravi, da je to kuža z velikim srcem. 


 Boni je torto za rojstni dan


 Boni na sprehodu
 

 Boni na pasji razstavi
 

 Boni z mano na klopci (star šest mesecev)

Pred dvema letoma se nama je pridružil še samojed Sacha, tako da ima sedaj Boni spet družbo in z veseljem ju gledam, ko se skupaj igrata na vrtu, ko preganjata mačke in ko se na sprehodu podita za golobi. Pred leti sva z Bonijem hodila tudi na agility, udeležila sva se tudi kar nekaj razstav in vedno je bil odlično ocenjen. Oba živita z nami v hiši in spita v moji sobi. Boni, ki je manjši in bolj scrkljan, včasih spi kar na moji postelji, Sacha pa je velik in kosmat ter mu je vedno vroče, zato najraje spi kar na tleh poleg mene. Vsako jutro ju najprej spustim na vrt, potem pa se oblečem in gremo na sprehod. Večinoma ju imam na povodcu, saj se bojim, da ju ne bi povozil avto. Včasih pa se Boni izmuzne skozi vhodna vrata, vendar se ne odpravi dlje kot nekaj metrov od naše hiše, ponavadi se le usede poleg našega avtomobila in opazuje okolico. Enkrat sem se tako ustrašila, ko ga nisem nikjer našla, potem pa sem odprla vrata in on je sedel pred vhodom.
 
Boni ima tudi veliko pasjih prijateljev. Najraje ima mešanko Boniko, ki je le malo večja od njega. Rada se igrata, medtem ko ju Sacha ljubosumno opazuje in laja.

Na sprehodih se večinoma do vseh psov vede prijazno, vendar, odkar ga je napadel neki mešanec, s seboj na sprehode nosim tudi poprov sprej. Za vsak slučaj pač.

Zelo radi se sprehajamo tudi po Ljubljani in Tivoliju, kjer velikokrat klepetam z lastniki psov, medtem ko se onadva igrata in spoznavata z novimi pasjimi prijatelji. Zdi pa se mi, da je Boni bolj priljubljen pri drugih psih, saj je samojed Sacha veliko bolj zadržan in plah. Čeprav je Boni manjši, lahko rečem, da je neustrašen. Kljub temu, da je bil napaden in sva večkrat bežala pred drugimi psi, se še vedno nikogar ne boji. Ne motijo ga niti petarde in tudi ob nevihtah ne kaže strahu. Zdi se mi, da je vedno dobre in vedre volje, tako da ima name nadvse prijeten vpliv.


 Boni in mladiček Sacha na sprehodu


 Boni in Sacha si dajeta lupčka


 Sacha in Boni na sprehodu

Najlepše pri tem, če imaš psa, pa je, da nikoli nisi sam in da, ko se vrneš domov, veš, da te nekdo nestrpno pričakuje. Že ko ustavim avto pred hišo, zaslišim moja dva srčka, kako lajata v moji sobi. Ko odprem vrata, se zakadita vame in odpeljem ju na sprehod. Čeprav se med seboj zelo dobro razumeta, pa je med njima vendar tudi malo ljubosumja. To se kaže predvsem pri hrani in igračah. Čeprav imata vsak svoje, včasih Sacha želi vse igrače le zase in takrat mu je treba pokazati, da mora stvari deliti z Bonijem.

Z nami hodita tudi na morje, kjer se predvsem Boni zelo zabava, saj mu zelo ustreza toplo podnebje, rad pa skače tudi za žogo, če mu jo mečem v morje.  Dan tako preživita v sobi, zvečer pa se po večerji odpravimo na dolg sprehod ob morju. Kamor koli že gremo, z njima je življenje bolj polno in veliko lepše. Vsak trenutek z njima je dragocen in veliko nepozabnih dogodivščin smo že doživeli skupaj. Ker sta oba zelo prijazna in lepo vzgojena, smo tudi na morju v hotelu vedno lepo sprejeti in vsako leto komaj čakam čas, ko se odpravimo na dopust.

Boni in Sacha sta mi polepšala življenje. Sta čudovita kužka, edinstvena vsak zase. Čeprav imata zelo različne karakterje, sta moja najboljša prijatelja in ne bi ju zamenjala za nič na svetu.

Avtor zgodbe: Lynn
Avtor fotografij: Sara Schiller

---

Zgodba sodeluje na natečaju "moja pasja/mačja zgodba". Kopiranje teksta in fotografij je prepovedano.