Kličemo ga CapiŽe dolgo sem si želela psa, pravega psa. Nekaj majhnega za v stanovanje, nekaj pridnega in učljivega. Tako sem po res dooolgem prepričevanju prepričala očeta in že isti dan iskala oglase. Sploh mi ni bilo pomembno, kakšne pasme bi bil, samo da je majhen in priden. V ožji izbor sta tako prišla dva psa, maltežan in kavalir. Kaj kmalu smo na enem izmed oglasnikov zasledili oglas za "čistokrvne Cavalier King Charles Spaniele brez rodovnika". "Mah, saj mi ne potrebujemo rodovnika, a ne mami?" Meni se je vse skupaj zdelo super fino, saj bi bilo vse bolj poceni, pa še čakati mi ne bi bilo treba (me je vmes malo skrbelo, da si ne bi oče premislil). Tako smo kmalu zatem dobili čistokrvnega mešančka, nečistokrvnega kavalirja. Na kratko Capi, Cap, Žaba, Capalugec, Capk ali kakorkoli ga že pokličete, on vedno priteče do vas in vas pozdravi z veselim in mahajočim repkom.
Če smo že ravno pri imenu ... bilo ga je tako težko izbrati, saj smo izbirali ime za naslednjih 10 let. Jaz sem hotela ultra pridnega psa, zato sem ga najprej hotela poimenovati Cvetko (tako je bilo ime slavnemu "detektivskemu" psu iz knjige Štirje prijatelji in pol), a se enostavno "ni prijelo", saj si resnično ne moreš predstavljati, kako tekaš po parku in kličeš "Cvetko, Cvetko". Potem smo ga hoteli poimenovati Fabi. Hmm, Fabi? Ali ni to nekakšna riba v pravljici Mala morska deklica? Kaj pa Charlie? Meni se je zdelo zelo izvirno: Cavalier King CHARLES), ampak je že vsak drugi kavalir Charlie. Na koncu smo se le zedinili in ga poimenovali Capi, ime je padlo kot z neba. Ne vem, zakaj, ampak to ime mu je bilo pisano na kožo, saj je imel kot mladič zanimiv način hoje (ki ga je ohranil še do danes), "capljal" je sem ter tja in pri tem smešno migal z ritko. Večkrat smo se smejali na njegov račun. Tudi zaradi njegovega majhnega in kratkega gobčka ter velikih oči, ki se enostavno niso ujemale z njegovim telesom, danes pa jih ne bi nihče od nas zamenjal za noben denar.
Foto: Špela PučnikTako je 17. junija 2007 k nam prišel čisto razposajen mladič in naše življenje postavil na glavo (dobesedno - vse, kar je dobil v gobček, je bilo obsojeno na propad). Bil je en majhen kup samozavesti in je kar klical nevarnost. Že prvi dan mi je ušel s povodca, na sprehodu je zaužil vsako nesnago in povaljal se je v vsak kup gnoja. Še posebno rad pa je lajal, Capi je vedno lajal. Pri nas smo se že bali, če je bil tiho. Lajal je, ko mu je bilo dolgčas, lajal je, ko se je igral, lajal je, ko ni bilo nobenega k njemu, lajal je v razne stvari (beri: v vse, kar ni bilo podobno njegovi košari in posodi za hrano) in še bi lahko naštevala. Skratka, lajal je ogromno, in to kar v en dan. Naš "zelo inteligenten" pes je namreč ugotovil, kako lahko prikliče našo pozornost. Težave s povodcem in uhajanjem sem rešila s tem, da sem kupila oprsnico in ga nisem spuščala s povodca. Na sprehodu je bil sicer večino poti spuščen, saj je vedno on pazil, da jaz ne bi kam ušla, doma pa se je situacija spremenila, saj imajo v naši vasi vsepovsod mačke, ki jih Capi še videti ni smel. Velika težava (ki je še danes prisotna) je slinjenje. Slini se, ko je živčen in ko se zelo veseli. Tako je slina prisotna na vsakem sprehodu in ob srečanju z drugimi psi. Ne slini se v zmernih količinah, slina je bela in v količinah slinjenja dog. Pri problemu naskakovanja pa smo mu "fajn podkurili" s kastracijo.
Foto: Špela PučnikSeptembra 2007 sva se vpisala v malo šolo, kjer sva predvsem zabavala preostale. Nikakor nama ni šlo, zabavala pa sva se vseeno. Bil je zelo nervozen in bilo ga je zelo strah, saj je že prvi dan "pokasiral" ugriz od nekega hrta (ki je bil verjetno še bolj nervozen od Capija, v resnici sta se samo ovohavala, hrt pa je nenadoma smešno bevsknil - jaz bi rekla temu kihanje). Capiju se je iz očesa ulila kri. Super! Hvala bogu, da je bila na poligonu tudi veterinarka, ki je vadila s svojo psičko in me je potolažila, da bo potrebno samo kako mazilo in bo v redu. Šolo pa sva tudi (ne)uspešno zaključila. In takrat sem se odločila, da vse skupaj opustim, pa ne bo nobenih problemov več ... Ja, pajade! Nisem vedela, kako se motim.
Foto: Maša CugmasČez nekaj časa sem na internetu odkrila kliker in dolgo brala o tem. S Capijem sva takoj začela vajo s klikerjem in po dvajsetih ponovitvah mu je bilo približno jasno, kaj sploh "klik" pomeni. Tako sva začela delati vaje s tarčo, najprej dotikanje tarče z smrčkom, tačko ... Vse je šlo presneto dobro in takrat sem bila najsrečnejša enajstletnica na svetu, še nikoli prej si nisem predstavljala psa, ki bi izvajal kake trikce. Vse se mi je zdelo zelo zabavno in Capiju očitno tudi. Vsak dan sva klikala in tako sem pridobila veliko njegove pozornosti in še več zaupanja. To mi je dalo nove upe, zato sem ga spomladi vpisala v tečaj agilityja, saj nisem več vedela, kam naj pospravim to njegovo hiperaktivnost. Prvi mesec poslušnosti nama je šlo bolj slabo (khm), preostanek tečaja, ki je potekal na pravih ovirah, pa je bilo super. Seveda tečaj ni potekal brez vsaj petih Capijevih pobegov na deset minut, a bolj smo vadili, manj jih je bilo. Na koncu mi je uspelo preteči poligon brez enega samega pobega! To je pa lep in velik rezultat za enajstletno dekle in njenega zmešanega psa. Trening s klikerjem je bil res zelo uspešen in še danes mi je zelo všeč. Poteka samo na pozitivni motivaciji, brez kakršnekoli graje. Pomemben je uspeh psa, da je pes (in lastnik) zadovoljen ter še bolj motiviran kot prej. Tak način je ustrezal Capiju in všeč je tudi vsakemu psu pasme kavalir, saj kavalirji ne marajo graje, oni radi ustrežejo lastniku in so veseli, če so pohvaljeni.
Foto: Špela PučnikKmalu po končanem tečaju (oziroma že med samim tečajem) sem Capija dala kastrirati, vsem je že šlo na živce njegovo rahlo dominantno vedenje. Po opravljenemu posegu me je poklical veterinar, končno smo lahko šli po Capija. Ležal je v svojem boksu in bil presrečen, ko me je videl. Premikati se še ni mogel, a z glavo in repom je grozno migal (kot hmm ... vedno). Jah, moj Capko. Capi ima še kar nekaj zdravstvenih problemov. Na svetu skoraj ni kavalirja, ki ne bi imel problemov z srčno/-ima zaklopko/-ama. Capi pa še rodovnika nima oziroma je mešanec kavalirskih prednikov (pa še tega sam Bog verjetno ne ve) in obstaja še toliko več možnosti, da zboli, kar seveda je. "Zadnje čase" kavalirji obolevajo tudi za SM (syringomyelia), gre za to (čisto na kratko), da je lobanja premajhna za možgane. Psa ponavadi operirajo, a možnosti za preživetje so razmeroma majhne, operacije pa tudi ne opravlja vsak. Capi je brez znakov te bolezni (no, ne bom rekla, več ali manj smo to izključili, ampak trkam po lesu). Ima tudi nekakšne kronične težave s pljuči, ki jih je že imel kot mladič.
Foto: Špela PučnikCapi tudi ni kaj preveč ješč pes, poje približno pol manj, kot bi moral. Pa ne zato, ker je kaj narobe z njim. On pač noče, ker je en navaden izbirčen pes. Pa saj veste, da ga vseeno obožujemo. Menjali smo že vse vrste briketov, a vedno je enako. Najprej sprazni pol vrečke, kot bi mignil, za drugo polovico pa se tepeva. Na koncu vedno poje in vsak dan še bolj izpopolni svojo posebno tehniko prehranjevanja. Capi mora jesti na preprogi. Posode s hrano ima čisto na drugi strani, on pa vseeno pride do posode, "ukrade" en briket in teče na preprogo, kot bi šlo za življenje in smrt, ter tam v miru poje. Tako se zabava ves dan in 80 gramov briketov jé cele ure. Brikete ima vedno na voljo (čeprav še danes ne vem, če je to dobro ali ne, saj ima vsak svoje argumente za in proti), če ne že zaradi hrane, pa zaradi tega, da mu ni dolgčas (ker se on res "strašansko dolgočasi"). Capi obožuje, če lahko jé od mize (ti, ti, ti, slaba skrbnica). On ne bo pojedel posebne klobase, če mu jo dam kam drugam. Klobasa mora prileteti z mize in pika, pa ga lahko še tako prosiš in prepričuješ. On je nasploh bolj trmast, jaz pa sem še bolj in se mu ne pustim. Drugače pa jé vse, čisto vse, razen hrane, namenjene psom. Od sadja in zelenjave do kruha in mleka, od flomastrov do barvic, od rož do odpadkov in vsebine koša, ki ga že spretno odpira (resnično obžalujem, da sem ga kdaj to naučila).
Foto: Špela PučnikTa naš pes danes nima več tako težavnega karakterja, njemu je navadno vseeno, če greva ven na sprehod in se imava lepo ali ostaneva notri in se imava lepo. Samo, da se imava res lepo. Zaradi kastracije se je zelo umiril in je postal len, zelo len. Vseeno pa še doma postaviva ovire za agility in tudi igrava se precej (čeprav igre ne mara preveč). Uživava na sprehodih, sama in z drugimi. Capi ima rad pse, dokler se ti ne poskušajo igrati z njim. On nikoli ne zarenči, samo rep postavi med noge in čaka. Sicer ima veliko prijateljev, s katerimi uživa. Večkrat gremo na sprehod, včasih celo v hribe. Pred kratkim je bil tudi na prvi tekmi agilityja (kot gledalec) in se ni prav nič zanimal za preostale, zelo sem bila ponosna nanj (samo sliniti se še ne sme). Skratka UŽIVAVA, oba mlada in po malem lena, heh.
Foto: Špela PučnikS Capijem počneva nešteto stvari, vedno je ob meni in vedno mi kaj ušpiči. Saj bi še naštevala, pa je omejitev 8000 znakov, katerim se že bližam. Vedno rečem, da bom kratka in navadno obljubo držim. V primeru Capijeve zgodbe pa ne gre. Toliko je besed, a še vedno ne morem povedati bistva, niti približajo se ne resnici, ki se je ne da tako zlahka opisati. Kako je živeti s Capijem? En sam odgovor, ki se približa vsemu - PESTRO. Nikoli ne rečem, da je vse bleščeče, ni pa vse črno. Je zelo pestro, super, zanimivo in poučno. On je vedno ob meni. Tudi če imam še tako slab dan, me bo počakal z mahajočim repom. On je vedno z mano in popeljal me je v svet psov, v prečudovit svet psov. Hvala ti, Capko!
Avtor zgodbe: Špela Pučnik
Zgodba sodeluje na natečaju "moja pasja/mačja zgodba". Kopiranje teksta in fotografij je prepovedano.