Zgodba o božičnem MucuVes dan se mi je zdel malo čuden, nenavaden, nekako napet in dolg. Stopim še po zadnjih opravkih v tem dnevu, pošta in trgovina. Na pošti oddam dve priporočeni pismi in se kar peš odpravim do trgovine. Ne, danes se mi ne ljubi vžigati avtomobila za tako majhno razdaljo, danes bom drugačna od preostalih. Vsak dan se peljem, danes bom šla peš. Sproti si bom še ogledala, kako je letos okrašeno naše majhno mesto.
Pada sneg. Mimo mene z vso hitrostjo pridrvi avto in me pošprica. Vse do glave me zalije z umazano brozgo. Jezna gledam za njim, če ga poznam in si poskušam zapisati registrsko številko. Preden mi uspe iz torbice potegniti svinčnik, mi že uide za vogal stavbe. Mokra pridem do trgovine, na hitro nakupim (sovražim dolge nakupe) ter se odločim, da pokličem fanta, da me pride iskat. Stopim ven iz trgovine in si prižgem cigareto. Stojim, kadim in čakam na prevoz. Med preganjanjem dolgčasa gledam okoli sebe in opazim, da se pod grmom pred trgovino nekaj premika. Ampak sneg je visok vsaj 10 centimetrov, le kaj se skriva pod njim? Stopim bližje in pogledam. Muc je! Majhen siv mucek. Leeep, zelo lep. "Muc!" ga pokličem. "Muc, muc, muc!" Muc pride previdno ven izpod grma in se podrgne ob moj škorenj, kosmat in topel. Stegnem se proti njemu in ga vzamem v naročje. Pustil se mi je, pustil je, da ga stisnem v toplo naročje. Pogledam ga, pogledam, če ima ovratnico. Nič nima na sebi. "A je od koga?" se mi porodi vprašanje. Mrzlo je, vzamem ga domov na toplo ter jutri obesim na trgovino oglas s sliko, da je muc pri meni. Ja, to bom naredila. Še naprej čakam na prevoz. Le kje hodi tako dolgo, se sprašujem z mucem v naročju. Končno zagledam znani avto ter stopim do njega. Skozi steklo muca pokažem fantu ter mu rečem, da ga bova vzela sabo. Odkima. Še enkrat mu ga pokažem skozi steklo in privoli. Vzamem ga v avto in odpeljemo se proti domu. Fant me sprašuje, kje sem muca našla. Povem mu, da pred "najboljšim sosedom". Ko prideva domov, ga vzameva noter. Najin pes, ki naju je čakal doma, je kar malo ponorel. To sem že enkrat doživela, ko sem domov prinesla zajčka. Muca sva morala odnesti v drugo sobo. Za prvo srečanje bo to dovolj.
Naslednji dan je bil sončen. Sneg in sonce. Bil je prazničen dan, danes bomo praznovali božič. Trgovino sem polepila s plakati, tudi na okoliške stavbe sem jih obesila, a v naslednjih dneh se ni javil nihče. Tako smo skupaj preživeli prvi božič in prvo zimo. Sonce je začelo dobivati na moči in Puhi je ves čas silil ven. Ker smo doma stran od prometnih cest, smo ga spustili ven. Že prej smo ga občasno, pa se je vedno hitro vrnil. Navadno je spal zunaj, saj je sam tako hotel. Naredila sem mu hišo, izolirano, s toplo deklico, pokrito in v zavetju, čisto pred našim vhodom. In tukaj spi še danes. Krasi jo tablica z imenom Puhi. Ko je hladneje, želi noter in seveda mu dovolimo, potem pa je pri nas videti tako: Muc na stolu v svoji posteljici, Bučko pod stolom, kjer spi Muc, Pika pa skrita pod posteljo pred hudičkom z ostrimi kremplji. Hehe, kako se ga ustraši, ko skoči dol iz svojega stola in se odpravi do posodice s hrano. Suvereno, mirno in sproščeno se sprehaja med dvema psoma. Ne pozna strahu.
Ker Muc ni bil preveč zadovoljen z imenom Puhi (na ime večinoma sploh ni reagiral), smo ga s časom preimenovali v Muca ali gospoda Muca. Z Bučkom sta hitro postala prijatelja, vse si delita, tudi hrano. Kdo bi si mislil - glede na začetne reakcije ... Bučko Mucu zelo rad umiva ušesa. Saj ne vem, ali naj bom huda nanj ali naj ga pohvalim, ker je tako priden. Če Mucu prija, potem je že nekaj na tem.
Muc je pri nas hitro pridobival na teži, dlaka je postajala vse bolj svetleča, gosta in lepa. Postal je najbolj prijazen in najlepši muc na svetu. No, kdaj pa kdaj jih še stegne nad nas, kremplje namreč. Svoje ostre in dolge krempeljce. Tudi nad Bučka, včasih tudi, ko ni nič kriv. Drugače se razumeta odlično in Muc ves čas išče njegovo družbo. Uleže se poleg njega, da se ga skoraj dotika. Tako velikokrat zaspita.
Muca pogosto srečamo tudi v pesjaku. Uleže se na streho hiške in zaspi na soncu. Psa ga ne motita prav nič in se mi na trenutke celo zazdi, da je bolj pogumen od njih. S Piko sta malo manj prijatelja, ampak ni nič hudega. Se navajata en na drugega. Zdi se mi, da je srečen pri nas. Radi ga imamo, on pa nas. Obožuje crkljanje in je nasploh čudovit in pameten maček, ki ve, kaj hoče. Je tudi zelo komunikativen in gibčen. Sploh pa tako zelo lep ... Seveda smo ga nekega dne peljali tudi na kastracijo. Ko bi ga videli, kako nam je prve dni kazal ritko, dvigoval rep in tožil, da mu je neki stric odrezal njegovo premoženje. Prav res. Mi pa smo se mu smejali. Res je posrečen muc.
Če bi tisti dan vžgala avto in se odpeljala do trgovine, Muca ne bi srečala. Hitro bi odbrzela ven iz trgovine in ne bi stala tam, da bi ga lahko opazila. Muc mi je bil usojen. To je moj "Muc, ki je mijavkal na pomoč".
Avtor zgodbe: branka
avtor vseh fotografij: Branka Vidmar
Zgodba sodeluje na natečaju "moja pasja/mačja zgodba". Kopiranje teksta in fotografij je prepovedano.
Jana. Vse pravice pridržane.
