Odnos do psov in njihovih lastnikov

[sanco1a]

Eh, barbarko, slušalke pa muziko v ušesa, tako fajn releksacijsko, po uživajta na sprehodu. Se ful obnese,veš. Ampak žal potem ne slišim niti, če mi kdo pohvali psa ...

[sanco1a]

Ma po mojih izkušnjah niti ni vsako leto slabše, ljudje vendarle postajajo strpnejši in bolj razgledani /dovzetnejši do drugačnosti/drugosti, pa tudi lastniki s(m)o verjetno bolj vzgojeni kot pred desetletji ...
Ma na kre..., ki te primitivno  nazija samo zato, ker si v določenem trenutku šel mimo s psom (in ni ne lulal ne kakal ne lajal ali kaj drugega)  in je on slučajno imel pet minut časa, še vedno občasno naletim ... Ampak zdaj me res ne gane več.

[Drejči]

Kao nevarna pasma in mladosten izgled lastnika nimata popolnoma nobene veze. Taisti odnos smo okusili skoraj vsi lastniki psov, tudi mi, ki imamo vse kaj drugega kot pitbula na povodcu in se kako kazemo svoja castitljiva leta 
Tudi sama sem poskusala z ignoriranjem a sem dosegla le to, da so ti osebki dobili le vecji zalet in so z vsakim srecanjem postajali bolj pogumni in nesramni... do momenta, ko nisem vec zmogla ignorirati in sem uporabila pristop s klikerjem (beri: kliknilo mi je v glavi) in sem se zdrla na te pametnjakovice, da me je bilo slisati do Krima (zivimo namrec blizu Golovca). Raje ne bom ponovila kaj vse sem jim izrekla, vsekakor pa sem jim jasno dala vedeti, da ni vse njihovo in s tem ne morejo razpolagati, da se mi bodo od zdaj naprej oni umikali v velikem loku in ne obratno, ko je bilo do tedaj in se mnogo tega sem jim troduplo vrnila.
In zdaj imam ljubi mir 

[Kalsang]

Jp, tako kot pravi Drejči, kao nevarna pasma nima veze. Imam dve šicujki in sem bila dostikrat tarča psihičev, ko sem še živela v Ljubljani. Zdaj smo na deželi, bolj na samem, in hvala bogu mi ni treba več poslušati takšnih bebcev.

Tudi jaz sem se po navadi zdrla nazaj, so se hitro začeli lepe delat, v smislu, ja kaj ste pa tolk živčna, no, ampak nisem jim ostala dolžna.

Ljudje so vsi znvervirani in namesto, da bi odpravili vzrok svoje znerviranosti, se spravljajo na vsakega, ki pride mimo. Se mi zdi, da je to že kar nacionalni šport.

[barbarko]

  Čestitke ob skorajšnji poroki.

[delavec@amis.net]

Midva se z našima dvema sprehajava po poljskih poteh. Ni vrag, da nisva kar nekajkrat naletela na dva para najinih let, ki sta primaširala po travniku , namesto, da bi uporabili poti.
Glasno so se jezili, da smo  pasjeljubci krivi, da krave jedo pasje dreke. Kljub temu, da so videli naše polne vrečke. Potem pa je mož popenil in jih nadrl nazaj; Dol z našega travnika!, čeprav travnik niti slučajno ni bil naš. Od takrat se sprehajajo drugje in če se slučajno srečamo, se naredijo, kot da nas ne vidijo. 

[barbarko]

Lisa, tale "Dol z našega travnika!" si moram pa prav zapisat nekam da ga ne pozabim  .

Li Mei: sej to je tisto, k ti pridejo nekateri s takimi idejami, da te sicer prime da bi se norca delal, ampak potem se malce zamisliš kaj so taki ljudje v svoji psihozi sposobni narest- ker ne glede na to da je ta ženska pri tebi imela blesave ideje, sem prepričana da j v svojih omejenih možganih bila prepričana v svoj prav do amena. Meni recimo se je zgodilo, da greva po potki, na kateri so na široko in globoko blatne sledi od avtomobilskih gum, moja se polula zraven potke na travnik, malo pobrca da pomarkira in glej ga zlomka, trije listki padejo na tisto z blato usrano potko. Ma se ni takoj našla stara kura k je šla tiste tri listke vrečt nazaj na travo. 

Grozila mi je ženska iz sosednjega bloka, kaj vse bo zmetala na tisti kos trave pred "mojim" blokom, ker je moj pes tam vohal. Žal je bilo to še v tistih časih ko še nisem vsekala nazaj, danes ji porcija ne bi ušla.


Drugače se mi zdi pa tale naš konec precej psihopatski. Na enem velikem travniku, ki sicer stoji zraven telovadnice in razen tega da uboge otroke naženejo coperjev test tečt po tistih potkah itak ni uporabljan za nič drugega, sta se zastrupila vsaj že dva psa, enemu ni bilo več pomoči. Sem pa tukaj na tem forumu zasledila, ko je ne vem kdo že pisal o tem, da se je na taisti lokaciji znašlo že marsikaj zastrupljenega, politega z varikino in nafilanega z žiletkami. Koliko je to res ne vem. Kadar grem tam mimo sicer vidim ljudi s psi, ampak jaz moje tja ne peljem za nič- kokr so ljudje zraven je štala. Ravno zato greva na ta konec, kjer se je zgodil današnji incident, ker je to Pot spominov in tovarištva in razen na "pohodni dan" tam več ali manj ni žive duše, ki bi se usajala nad nami- je precej priljubljen konec za pesa ven peljat .