Ni je več. Moje Škotke ni več… Tako mirno kot je prišla v naše življenje, tako se je tudi poslovila. Še včeraj zvečer je nosila žogice, nalajala sosedo in nam sledila na vsakem koraku.
Ko smo jo posvojili smo se pogovarjali o nekaj mesecih? Največ dveh? Z nami je bila skoraj eno leto. Prečudovito leto.
Mogoče je absurdno, v trenutku ko mi je najbolj hudo, napisati kaj takega, pa vendar bi rada povedala še komu od vas, ki se mogoče obotavlja posvojiti starčka:
- Ne bojte se da vas ne bo imel rad. Prvič, ko bo pomahal z repom, prvič ko bo pokazal veselje ko vas bo zagledal, boste vedeli, kako zelo imajo starčki lahko radi.
- Ne bojte se kako se bo vklopil v vašo družino. Izberite ga v azilu, kjer vam bodo vedeli povedati vse o njegovem značaju in zdelo se vam bo, ko da bi bil od nekdaj z vami.
- Ne bojte se, kako bo na stara leta hodil po stopnicah. Toliko časa bo nestrpno cepetal pod stopnicami, da ga boste vsakič z nasmehom nesli v zgornje nadstropje.
- Ne bojte se da se ne bo več igral. Iskrica v očeh, ko zagleda žogico z leti ne ugasne. Le razdalje se zmanjšajo.
- Ne bojte se, da bo kdaj preveč gluh. Se boste pač naučili glasneje zažvižgati in iz srca nasmejati, ko boste hodili za njim, on pa bo potreboval kar nekaj časa, da bo ugotovil kje ste.
- Ne bojte se da bo star in počasen. Prečudovito je opazovati njihovo milino, nežnost in mirnost, medtem ko počivajo v senčki ali grejejo stare kosti ob radiatorju.
- Ne bojte se tega, da boste ves čas vedeli, da ima pred sabo še nekaj mesecev ali let. Naučil vas bo ceniti vsak trenutek vašega življenja.
- Ne bojte se trenutka, ko se bo treba posloviti. Mogoče se boste takrat zavedli, da je odločitev, da preživite z njim nekaj zadnjih mesecev, mogoče ena od najlepših odločitev, ki ste jih sprejeli v njegovem in predvsem v svojem življenju…
Radi te imamo Škotka!
ostržkovi