Zverinice - Društvo ljubiteljev dihurjev

[maja01]

Posvojitev dihurja
Med glavne cilje društva sodi nameščanje brezdomnih ali osirotelih dihurjev, posredovanje pri iskanju novih domov in pomoč pri oskrbi le-teh. Društvo bo tako pomagalo dihurjem, ki bodo zaradi takšnih in drugačnih razlogov iskali nov dom. V društvu si prizadevamo za pravilno in primerno oskrbo dihurjev in si želimo, da bi dihurji, ki jim pomagamo najti nov dom, živeli v najboljših pogojih.  Posvojitelj mora biti seznanjen s potrebami dihurjev, podpisati pa mora posvojitveno pogodbo v kateri se strinja s pogoji posvojitve (ki jih določa pogodba). Ob kršenju pogodbe ima društvo pravico, da dihurja odvzame.

1. Vsi dihurji, ki se bodo oddajali prek Drustva ljubiteljev dihurjev - Zverinice, bodo:
- veterinarsko pregledani in zdravi (razen živali z neozdravljivimi in/ali kroničnimi boleznimi, za katere bo novi lastnik dobil vsa navodila za nadaljne zdravljenje in oskrbo)
- pregledani na zunanje in notranje parazite (opravljena parazitološka preiskava iztrebka na Inštitutu za mikrobiologijo in parazitologijo na VF) in ustrezno tretirani (vsak dihur bo tretiran proti ušesnim garjam, glistam, trakuljam in bolham, v kolikor bo potrebno dodatno specialno zdravljenje, bo deležen tudi tega)
- z woodovo lučko pregledani za mikrosporijo, v kolikor po postavljen sum na glivično obolenje, pa bo seveda poslan tudi vzorec dlake oz. kože na mikološko preiskavo (in v primeru pozitivnega rezultata bo žival ustrezno zdravljena)
- vsaj enrat cepljeni proti pasji kugi (razen v primeru, če bo veterinar presodil, da bi bilo to za zdravje živali škodljivo, oz. nevarno)
- mikročipirani in vpisani v Centralni register psov (od lani je možno dihurje vpisati v register, vendar poseben register zanje ne obstaja, enako velja za mačke, zato se jih vpise v register psov s posebnim zaznamkom)
- kastrirani (razen živali, ko bodo za poseg premlade)
- novemu lastniku bomo vedno na voljo za dodatna vprašanja in pomoč
- v kolikor bo posvojena/e žival/i prvi dihur za novega posvojitelja, bo posvojitelj dobil tudi vzorec primerne in kvalitetne hrane

2. Zahtevani pogoji za posvojitev dihurja:
- dihurje oddajamo v posvojitev kot izključno hišne ljubljenčke, oz. kot življenjske spremljevalce
- dihurju mora biti omogočena ustrezna, kvalitetna in redna prehrana.
- zahtevamo zagotavljanje redne in kvalitetne veterinarske oskrbe, kar vključuje tudi redno cepljenje proti pasji kugi - po priporočilih Društva
- pričakujemo vašo skrb za varnost.

3. O novih posvojiteljih bo, na podlagi opravljenega razgovora (velja tudi v pisni obliki prek elektronske pošte ali podobnega), odločal Upravni odbor društva. Izbira posvojitelja bo opravljena na način, da bo končni razplet v največjo korist živali.

4. Novi lastnik bo moral podpisati Posvojitveno pogodbo in plačati pavšalno posvojnino. S pogodbo in posvojnino želimo zaščititi interese živali in že v prvi fazi eliminirati neresne posvojitelje. Posvojnina bo pavšalna, kar pomeni enaka za vse živali (bo pa nekoliko variirala glede na starost živali, zdravstveno stanje (glej 1. alineo 1. tocke) in število posvojenih živali s strani posvojitelja) in bo namenjena kritju stroškov, ki jih bo Društvo imelo z namestitvijo in veterinarsko oskrbo živali. Oboje, tako podpis pogodbe kot posvojnina sta praksa v vseh sorodnih organizacijah - tako pri nas kot drugje po svetu. S podpisom pogodbe se novi lastnik zaveze za primerno oskrbo (nega, prehrana, namestitev, veterinarska oskrba) in se strinja tudi s tem, da odgovoren član Društva lahko pride na dom preverit stanje in oskrbo živali.

5. Z Zakonom o zaščiti živali je določeno, da lastnik živali ne sme biti oseba, ki je mlajša od 16 let. V kolikor posvaja družina z mlajšimi otroki, je lastnik živali eden od staršev, oz. neka druga polnoletna oseba in ta sprejme vso odgovornost za žival. V prvem primeru, da je novi lastnik mladoleten, a že star 16 let, pogodbo podpiseta oba, tako lastnik, kot tudi eden od njegovih polnoletnih skrbnikov.

6. S posvojitvijo živali se morajo strinjati VSI člani gospodinjstva.

7. Posvojitelji po dihurja pridejo osebno, začsni namestitelj po osebnem stiku še enkrat presodi ali je odločitev o posvojiteljih pravilna. V kolikor presodi, da posvojitelj ne ustreza (iz kakršnih koli razlogov, npr. nima dovolj izkušenj za določeno žival, ...) ga lahko zavrne.

8. V kolikor posvojitelj iz kakršnega koli razloga za dihurja ne bo mogel več ustrezno skrbeti, bo kontaktiral Društvo in se s pooblaščenim članom dogovoril o vrnitvi posvojene živali (posvojene živali brez vednosti Društva posvojitelj ne bo prodajal, oz. ji na lastno pest iskal nove namesitve).

[maja01]

Pa se nekaj informacij o nasem, ze omenjenem, koledarju:

Format koledarja je 31,4 cm x 44,4 cm, vezan je s spiralo, cena za clane Drustva Zverinice je 8,5 evrov, za ostale pa 10 evrov.

Narocila sprejemamo na mail koledar@zverinice.com, kamor sporocite svoje osebne podatke (ime, priimek, naslov) in stevilo koledarjev, ki jih narocate.

Po dogovoru je mozen osebni prevzem v Ljubljani ali v Trzinu, ostalim se bodo posiljali po posti, oz. bomo skusali nekako zorganizirati dostavo na dolocen konec in jih boste potem prevzeli pri nekom iz vase regije.

Pa se nekaj vzorcnih strani za okus.

[marjeta888]

Vse pohvale fotografom!

[Luna95]

No, to zgibanko o dihurjih moram pa res pohvaliti, ker sem jo vzela zadnjič pri vetu in moram povedati da je res super napisano.

[biarritz]

maja01, se še da dobiti koledar? Sem ga spregledala

[maja01]

Hitri vodnik za nove lastnike
Vsega po malem o vsem
avtorica Maja Čonč, Zverinice - Društvo ljubiteljev dihurjev

Tema je namenjena vsem novim in bodočim lastnikom in vsebuje najosnovnejše podatke in informacije o belih dihurjih. Gre za skupek oz. povzetek informacij, ki bi jih moral vedeti vsak lastnik teh prikupnih živalic.

Beli dihurji so, svoji ljubkosti navkljub, relativno zahtevne domača žival. Imajo svoje specifike in zahteve in vsak bodoči lastnik mora pred nakupom temeljito pretehtati odločitev, ali dihur ustreza njegovemu načinu življenja in ali mu bo tudi čez nekaj let še vedno lahko nudil vse, kar potrebuje. Povprečna življenjska doba belih dihurjev je namreč 7-8 let, znani pa so tudi primeri, ko so beli dihurji živeli 12 let in več. Dihurji so družabne živali in potrebno se je veliko ukvarjati z njimi. Potrebujejo vsaj 3-4 ure tekanja in igranja izven kletke dnevno.

ZGODOVINA IN IZVOR:
Ne moremo z gotovostjo trditi, kdo in kdaj je bele dihurje udomačil. Obstaja več teorij - vse pa pesti pomanjkanje dokazov. Nekateri viri pravijo, da so jih kot domače živali imeli že stari Egipčani, čeprav je, glede na geografsko lego, verjetneje, da je govora o mungih, ki so daljni dihurjevi sorodniki in tudi siceršnji prebivalci Egipta. Predvidevajo, da naj bi človek dihurja udomačil pred približno 2500 leti. Prvi pisni viri, ki zagotovo govorijo o belem dihurju, so gledališke igre, delo grškega filozofa Aristofana, in datirajo okrog leta 450 pr. n. š..

Najverjetneje so jih udomačili za lov na male glodavce in kunce. Bili so tudi "posebni gostje" na ladjah, kjer so bili odgovorni za zatiranje podgan in miši. V 20. stoletju so jih pričeli gojiti zaradi krzna, kar so v Severni Ameriki k sreči že prepovedali. Bele dihurje uporabljajo tudi kot model pri raziskavah nekaterih bolezni (predvsem pri raziskavah influence).

Beli dihur ali vretica (Mustela putorius furo) izhaja iz družine kun, kamor uvrščamo še evropskega dihurja (Mustela putorius), podlasico, kuno belico, kuno zlatico, stepskega dihurja, skunka, nerca, jazbeca, ... Najverjetneje gre za udomačeno vrsto, ki izhaja iz evropskega dihurja. Kljub skoraj identičnemu zunanjemu izgledu, pa se pojavljajo nekatere razlike. Da gre za domačo žival, kaže tudi pogostost albinizma pri teh živalih. Znano je namreč, da albini v naravi, zaradi svoje barve, ne preživijo prav dolgo, kar kaže na vmešavanje človeka v njihov razvoj oz. selekcijo.

IZGLED IN ZNAČILNOSTI:
Bele dihurje uvrščamo med zveri in nikakor ne med glodavlce, kakor bi lahko morda kdo na prvi pogled sodil. Dihurjevo telo je dolgo in valjasto, noge so kratke, glava je podolgovata (stožčasta), gobec prišiljen. Imajo majhna zaokrožena ušesa. Značilna je grbasta drža. Med samci in samicami je velika razlika v velikosti (seksualni dimorfizem). Samci so v večini primerov veliko večji in težji. Teža odraslih samic se giblje nekje med 500 in 1200 g, samci pa lahko tudi presežejo 2000 g.

Dihurji so izredno gibčne, hitre in okretne živali. Precej slabo vidijo - so kratkovidni, dobro razločijo gibanje in nekaj malega barv, imajo pa dobro razvit voh in sluh. Kožuh dihurjev sestavljata gosta, mehka podlanka in daljša krovna dlaka. Kljub temu, da govorimo o belem dihurju, niso vse živali bele barve. Najpogostejša barvna kombinacija je zelo podobna (za odtenek bolj bela podlanka) izgledu divjega evropskega dihurja. Podlanka je rumenkasta, krovne dlake pa so temno rjave. Značilna je obrazna maska, belina okrog gobca in po robovih uhljev. Druge pogoste barve so bela (albino), srebrno siva, rdečkasto rjava, ...

PREHRANA:
Dihurji so mesojedi, striktni mesojedi. Hranil rastlinskega izvora ne prebavljajo dobro, oz. jih sploh ne. Njihov prebavni trakt (anatomske in fiziološke posebnosti) je prilagojen prebavi in izkoriščanju hranil živalskega izvora, kot si lahko predstavljate, gre večinoma za beljakovine in maščobe. Ogljikovih hidratov je v taki hrani malo. Zato se je potrebno tudi pri izbiri komercialne hrane ravnati po teh specifikah in izbirati hrano z visoko vsebnostjo beljakovin in maščob in nizko vrednostjo ogljikovih hidratov.

Prehrana dihurjev mora vsebovati veliko proteinov (nad 34 %) živalskega izvora, veliko maščob (nad 22 %) in malo vlaknin. Hranimo jih lahko s posebno briketirano hrano za dihurje, z visoko kvalitetno briketirano mačjo hrano, kvalitetno konzervirano mačjo hrano (le kot del prehrane), lahko jim kuhamo (mesna hrana), ali jih hranimo s surovo hrano (mesna hrana).

Pasja hrana za dihurje ni primerna (ne briketirana, ne konzervirana), saj vsebuje premalo maščob in beljakovin ter ne vsebuje nujno potrebne aminokisline taurin.

Voda za pitje mora biti na voljo ves čas.

Zaradi kratkega prebavnega trakta proces prebave pri dihurjih poteka hitro (4-6 ur). Če hranimo s hitro pokvarljivo hrano (surovo meso) je to potrebno upoštevati in urnik hranjenja temu ustrezno prilagoditi. Če hranimo z briketirano hrano, naj bo ta na voljo ves čas, le upoštevajmo, da mora biti hrana sveža - pri polnjenju stare, razmočene, umazane, ... brikete zavržemo.
Izogibati se je potrebno soli, sladkorju in seveda začimbam ter sadju, ki vsebuje veliko sladkorja (rozine, banane ...).

NAMESTITEV IN OPREMA:
Kletka za enega dihurja naj bo velika vsaj 80 x 60 x 60 cm, seveda s predpostavko, da dihurček preživi dovolj časa tudi zunaj kletke. Kletka je lahko manjša le, če jo žival uporablja izključno za spanje. Najbolje pa je, če jim lahko namesto kletke namenimo za bivanje in igranje kar sobo.

Prostori, kjer so dihurji prosto spuščeni, morajo biti v ta namen posebej prirejeni in zaščiteni oz. moramo imeti živali ves čas pod nadzorom. Dihurji so namreč izredno zvedavi in slej ko prej jih bodo zamikale stvari, ki jih ne bi smele in hitro lahko se znajdejo v življenje ogrožajočih okoliščinah. Okretnost in inteligenca pa sta jim pri tem le v pomoč.

Dihurji so lahko nastanjeni tudi v zunanjih kletkah, ki pa morajo biti primerno zaščitene pred vremenskimi vplivi (dež, sneg, veter, vročina) in drugimi živalmi. Predvsem proti vetru naj bo kletka zaščitena tudi od strani. Dihurji veliko bolje kot vročino prenašajo mraz. Ker se ne potijo, je termoregulacija v vročini zelo otežena, zato je potrebno poskrbeti, da je kletka postavljena na kraju, ki ima dovolj sence.

Kletka naj bo primerno opremljena. Poleg "postelje" - dihur bo najbolj zadovoljen s kakšnim starim oblačilom, v katerega se bo lahko zamotal - naj bo v njej še posoda s higienskim posipom, posoda z vodo (lahko uporabljate napajalnik) in posoda s hrano. V prostornejši kletki lahko obesimo tudi viseče mreže, v katerih bo živalca z veseljem poležavala ali tunelček za popestritev ur, ko nas ni doma.

Poleg kletke dihurček potrebuje tudi igrače, ki ga bodo zaposlile. Najbolj zabavne se jim zdijo različne cevi, škatle, posode za kopanje, vrečke (ko se igrajo z vrečkami, naj bodo živali vedno pod nadzorom - saj lahko pride do zadušitve!), plišaste igrače, ... Pazimo le, da igrače niso narejene iz lateksa ali penaste gume, saj tak material ne kljubuje prav dolgo njihovim ostrim zobem, prežvečen in pogoltnjen košček plastike pa je hitro lahko usoden.

Kletko - zunanjo ali notranjo - je potrebno redno čistiti (menjava posipa, menjava "posteljnine"). Nečistoča v kletki bo sicer v nasprotnem primeru kaj kmalu pristala na dihurjevem kožuhu, bivanje s smrdečo in umazano živalco pa ne zanjo, ne za nas, ni ne prijetno ne zdravo.

NEGA:
Kot vsaka vrsta živali imajo tudi beli dihurji svoj specifičen vonj. Vonj nekastriranih živali, predvsem samcev v obdobju gonitve, je veliko bolj izrazit. Omilimo ga lahko tudi z rednim menjavanjem “posteljnine”, rednim čiščenjem kletke in ne prepogostim kopanjem. Veliko vlogo pri vonju ima tudi prehrana. Živali, hranjene z nekakovostno hrano, imajo močnejši vonj. Predvsem smrdijo njihovi iztrebki, ki jih je tudi znatno več (hrane zaradi neprimerne sestave ne prebavijo dobro).

Pregovorni dihurski “izpuh” pa ni tako grozno smrdljiva zadeva. Navadno se zgodi med pretepom, kadar se žival zelo ustraši, v obdobu gonitve, v manjših količinah pa tudi ob preveliki stimulaciji (npr. od ugodja pri božanju). Količina neprijetnega vonja je podobna človeškim “izpušnim plinom”. Odstranjevanje smradnih žlez, razen iz zdravstvenih razlogov, ni dovoljeno.

Nega dihurjev ni zahtevna. Njihovega kožuha, razen v obdobju menjave dlake (spomladi in jeseni), ni potrebno negovati. Takrat je priporočljivo, da dihurje enkrat dnevno počešemo, da odstranimo odmrlo podlanko. Dihurjev ne smemo pogosto kopati. Nekajkrat letno (2-4-krat) oz. po potrebi povsem zadošča.  Prepogosto umivanje namreč spere s kože maščobo, preagresivni šamponi pa jo sušijo in ima tako ravno obraten učinek od željenega.

Predolgi, nenegovani kremplji so lahko za dihurje nevarni in boleči. Dolgi kremplji otežujejo hojo in lahko povzročijo trajne deformacije stopal. Ker njihove konice postanejo krhke, se razcepljen del zlahka kam zatakne in poškoduje cel krempelj ali celo prst, zato je redno krajšanje nujno. Potrebno je tudi redno čiščenje ušes, ki pa je za večino dihurjev nadležno opravilo. Če se živalca praska, drgne po ušesih ali stresa z glavo, je to precej zanesljiv znak, da je okužena z ušesnimi garjami oz. pršicami. Potreben je obisk pri veterinarju.

ZDRAVJE:
Povprečna življenjska doba dihurjev je okrog 8 let, znani pa so tudi primeri dihurjev, ki so doživeli 10 let in več. Najpogostejši vzroki smrti so rakavi tumorji in težave z endokrinimi žlezami. Ker bolezenske znake dihurčki precej dobro skrivajo, priporočam, da svojo živalco odpeljete do veterinarja takoj, ko ugotovite, da je z njo nekaj narobe. Bolezen je ponavadi takrat že v napredovanem stadiju.

Ker vsi veterinarji niso seznanjeni s specifičnimi zdravstvenimi težavami dihurjev, je priporočljivo, da primernega veterinarja najdemo, preden ga zares potrebujemo. Priporočamo ekipo Ambulante za ptice, kunce, glodavce in plazilce z Veterinarske fakultete, saj ima z dihurji največ izkušenj in se o njihovih zdravstvenih specifikah in terapijah redno izobražuje.

Za samičke, ki niso namenjene vzreji, je kastracija iz zdravstvenih razlogov nujna! Samičke dihurjev imajo namreč podaljšano ovulacijo in njihov gonitveni ciklus lahko traja več mesecev - dokler jih samec ne oplodi. Zaradi povečanega delovanja hormonov v primeru podaljšane gonitve v veliko primerih pride do hudih zdravstevnih težav. Kastracija samčkov iz zdravstvenih razlogov ni potrebna, se jo pa priporoča, saj samci v obdobju gonitve postanejo precej agresivni in začnejo označevati svoj teritorij (markirajo). S kastracijo se tudi močno ublaži vonj, ki ga žival oddaja. Pri gonečih samcih je ta vonj izredno močan - celo tako zelo, da se ga navzame celo stanovanje, prostori, kjer žival spi in celo naše obleke.

Priporočljivo je cepljenje proti pasji kugi, saj okužba pomeni skoraj 100% smrtnost. V Sloveniji (in drugod po Evropi) cepimo s cepivom za pse, vendar s polovično dozo.

Če želimo z dihurjem prečkati mejo, so cepljenje proti steklini, mikročip in potni list za hišne živali, obvezni. Pred vsakim cepljenjem, oz. dva do trikrat letno, je priporočljivo, da živali dobijo sredstvo proti notranjim parazitom. Ta sredstva so v obliki tablet ali past. Poleg notranjih parazitov se dihurji lahko okužijo tudi z zunanjimi - bolhami, garjami, ušesnimi garjami, ... Poleg neprijetnosti lahko ti zajedalci povzročijo tudi hude zdravstvene težave (anemija, prenos kužnih bolezni, vnetje ušes ...), zato jih je potrebno odpraviti.

Dihurji so dovzetni za okužbo z virusom gripe. Ker okužba lahko poteka v obe smeri, je v času bolezni priporočljivo pazljivejše rokovanje z živalmi.

TRENING, SOCIALIZACIJA, DRUGE ŽIVALI IN OTROCI:
Dihurji za opravljanje potrebe uporabljajo posodo s higienskim posipom. Kot posip lahko uporabljate pesek za mačke, lesene pelete, časopisni papir, ... Navajanje na uporabo wc-ja, je podobno navajnaju mladih mačov, vendar pa zahteva nekoliko več potrpežljivosti. Končna uspešnost uporabe skoraj nikoli ni 100%. Ker dihurji zaradi specifike prebave veliko in pogosto izločajo, se morate zavedati, da bo potrebno redno čisščenje in pospravljanje iztrebkov. Če imate s tem težavo, si dihurja ne omislite ...
Poleg psode s posipom, ki bo nameščena v kletki, boste porebovali pe dodatne posode za prostore ker bo dihur prosto spuščen. Pravilo je - en prostor, en wc.

Večina, predvsem mladih dihurjev, grize in ščipa. Komunikacija in igra med vrstniki je lahko zelo groba in če dihurčka ne naučimo, da mi nismo njegov vrstnik, bo tako komuniciral tudi z nami. Vzgoja dihurja ni dosti drugačna od vzgoj mačjega ali pasjega mladiča. Pomembno je, da v začetku določimo pravila in se jih striktno držimo. Kasneje se spopademo s težavo, težje je odpravljati neželene oblike vedenja. Z ukvarjanjem, potrjevanjem zaželjenega vedenja jih bomo najlaže naučili kaj lahko in kaj ne. Dihurjev nikoli ne tepemo oz. kakorkoli drugače fizično kaznujemo, saj jih zaradi majhnosti lahko poškodujemo, pa tudi procesu navezovanja na lastnika bo tak pristop veliko bolj škodil kot koristil.

Dihurjev kot ljubljenčkev ne priporočamo  družinam z majhnimi otroki. Igra med dihurji je precej groba – z veliko grizenja – vendar po zaslugi trše kože ne pušča posledic. Tovrstna igra z majhnim otrokom pa je lahko za slednjega boleča in neprijetna.

Beli dihurji se lahko dobro razumejo z drugimi domačimi živalmi, kot so psi in mačke, pri čemer pa je veliko odvisno od pasme in značaja psa ali mačke (npr. lovski psi, kot so terierji, bodo dihurje verjetno videli kot plen). Še posebej pri prvem srečanju je potreben nadzor nad obema živalma in veliko previdnosti. Če ena od živali postane agresivna, srečanje prekinemo. Živali nikoli – tudi kasneje – ne puščamo skupaj brez nadzora. Ptice, kunci, mali glodavci in plazilci niso primerna družba za dihurja, saj se bo tako druženje najverjetneje za drugo žival končalo tragično.

Najprimernjša družba za dihurja pa je ... dihur. Na ta način se zaposlijo, tudi ko nas ni doma ali nimamo časa zanje (kar pa ne pomeni, da se z njimi ni potrebno ukvarjati). S številom živali pa se seveda povišujejo tudi stroški oskrbe. Tekoči stroški pri večih živalih niso bistveno višji, že ob nakupu pa se moramo zavedati, da se s starostjo povečuje verjetnost zdravstvenih težav (lahko tudi prej) in s tem povezani stroški veterinarske oskrbe.

[maja01]

2. in 3. oktobra sodelujemo na razstavi eksoticnih zivali, Bioexo, ki bo potekala na Biotehnicni fakulteti v Ljubljani. Imeli bomo informativno stojnico, pripravili pa bomo tudi dve predavanji - eno bo namenjeno bolj zacetnikom, oz. vsem, ki jih dihurji zanimajo (kaj paziti pri nakupu dihurja, osnovne informacije o oskrbi, ...), drugo bo namenjeno pa lastnikom dihurjev, govorili bomo pa o najpogostejsih zdravstvenih tezavah dihurjev (kaj, klinicni znaki, terapija, preventiva ...).
Vabljeni!
m.