Moj in za vedno samo moj... Muki :*(

[kastelecu]

Sožalje za izgubo Mukija

Pri mačkah in karakterju, če želiš nekaj bolj izklesanega je pa najbolje, da posvojiš že malo starejšega, recimo eno leto. Ker mladič pri štirih mesecih še ni to, kar naj bi bil. Je le približek. Imam dva. Muca se drži bolj za sebe, ampak ko pride, se lahko z njo tudi poigram, ja taka navihana. Maček je pa skoz za mojo ritjo in se sploh ne zna tko igrati z mano, bi se samo božal in drl laaaačen. Včasih pač moraš biti zadovoljen s tem kar dobiš v mačku, ker je težko najti točno tisto. Mačke so čudovita bitja in ravno ta različnost je nekaj posebnega, ker ti vsak drug nekaj da, nekaj novega, kar mogoče pri prejšnjem nisi imela. Naučiti se moramo bivati s to različnostjo in se ne smemo držati nekih strogih okvirjev, kakšno naj bo bitje, ki bo živelo z nami. Pri nakupu avta je to drugače, ker ni živo, tam lahko izklesaš ravno takšnega, kot si želiš. Zato pa so živali zanimive, ker te vedno znova presenečajo z njihovo različnostjo. In če si človek, ki ima ta bitja rad, to sprejmeš s hvaležnostjo. Sem prepričana, da kakršen koli bo tvoj naslednji muc, pa četudi čisto nasprotje tvojemu Mukiju, bo to biser tvojega srca. Ampak samo v primeru, če imaš srce na pravem mestu. Želim ti vse lepo!

em..
vau..


hvala ti..moonbeam, vidim, da se razumeš v te stvari..
Kot sicer verjetno druge, samo težko je najti nekoga, ki lahko to tako dobro ubesedi, kot si to storila ti.

Srce pa imam od nekdaj na pravem mestu.. Posebej, ko je govora o živalih.

[kastelecu]

Muki moj, jaz sem spet malo koleščka v glavi zavrtela nazaj..ko sva še skupaj "vandrala" po domačem vrtu in okolici ti si bil res kot en pesjanček..hehe.. hodil si za mano, kot da te je strah (trave in dreves mogoče? ) ...
Sem se spomnila še ene prigode z mojim mačkonom

Imela sem tam nekje okrog 8 let...kakšno leto (ne spomnim se več natančno) je bil Muki že stalni prebivalec moje sobe, ki jo je pač zavzel takoj ob prihodu v naš dom.
Ravno smo se nekako navadili drug na drugega - mislim, da še ni bilo točno eno leto, odkar je bil pri nas..In jaz lepo grem zjutraj kot vsako jutro v šolo. Prvo uro en predmet, drugo uro pa telesna vzgoja. Lepo vreme, gremo ven tečt za ogrevanje, potem pa prav tako na zunanjem igrišču malo nogometa za fante in kakšna košarka, teki itd. za nas, punce.
Med ogrevanjem - tekom v krogih po tem igrišču jaz opazim eno majčkeno glavico, ki kuka med travo in zvedavo opazuje dogajanje na igrišču z razdalje okoli 20 metrov.. Pa tečem, tečem..gledam, tečem.. malo bolje pogledam in ŠOK ... O NEEEE, Muuukiii.. V istem trenutku sem pozabila, da sem v šoli, na uri telesne vzgoje, pozabila, da nam je (takrat še) "turšica" (tovarišica ) dala toliko in toliko krogov za pretečt.. Enostavno sem izklopila vse zunanje dejavnike in samo ena beseda mi je odbijala v glavi - Muki!! V sekundi se mi je pojavilo tisoč in eno vprašanje.. Kako je prišel sem, kako je vedel, kje sem, če nisva bla nikoli tukaj, kako bo prišel do doma nazaj, ena cesta je za prečkat, kako je pa do sem prečkal to glupo cesto, kaj, če je kaj poškodovan.. v tej isti sekundi sem stekla do njega in se drla..Mukiii, Mukiii, neee, zakaj.. in seveda začela med potjo v tistih parih sekundah med drugim tudi jokati..ma kaj jokati..cmerala sem se kot dež, kot da je nevemkaj.. Pridem do Mukija, on pa naredi tisto svojo značilno pozo za igranje in hudomušen pogled.. Jaz pa nič..zaustavim se, na razdalji enega metra se gledava.. on se je verjetno spraševal, kaj čakam, da on se je pa zdaj prišel igrat .. jaz pa v joku gledam ali je cel, poškodovan, krvavi mogoče? In nič.. Se mu približam, pobožam, primem v naročje.. OK, nič ne jamra..vse je uredu...
No, POTEM se mi je pa šele ulilo.. od vsega strahu in šoka in totalnega outa sem se tresla kot hudič. No, šele potem sem se obrnila proti svojim sošolcem in sošolkam. Hehe..to je bila šele fora.. obstali so tam..z izbuljenimi očmi, turšica pa nič boljša. Brez komentarja so me gledali in ni jim bilo jasno popolnoma in totalno nič Jaz pa vsa objokana z Mukijem v naročju se usedla v mokro travo in jih gledala In čohala svojega Mukija in ga držala v naročju, kot da ga nikoli več ne mislim spustiti:)

Pride potem turšica vsa šokirana do mene, ker se pač iz svojega mesta nisem premaknila..in reče..Urša..kaj je sedaj tole, kaj se dogaja.. In jaz v joku razložim, da moj Muki pa že ne bo hodil sam (sicer samo 200m ) nazaj do doma, ker jaz pa to ne dovoliiiiim (uuuueeee, uuueeeee, uueee, ali kako se že napiše, ko dojenčki jokajo ) .. ker ne vem, kako je prišel do tu, ampak sigurno ni sam (ah ne, kako pa), in pod nobenim pogojem gfa ne pustim tukaj in neeeee, uuuueeeee.. Hočem domooov ga odnest, prosiiim, pustite me da ga odnesem domoooov, uuueee, uuueee, uuueee
Seveda ji ob mojem trdnem prepričanju (pa tako mlada punca) ni preostalo drugega, da me spusti iz ure telovadbe. Je v mojo beležko pogledala za tel. od staršev v službi in jim obrazložila situacijo In so se potem dogovorili, da me res spusti, da Mukija lepo odnesem domov (hvalabogu sem bila od OŠ res oddaljena samo 200m) in se potem takoj vrnem v šolo.

In kako je Muki ušel iz hiše, iz moje sobe..no, to smo ugotovili šele kakšne 3, 4 mesece pozneje.. skozi na škarje odprto okno v prvem nadstropju se je spustil na vejo in potem z veje po drevesu splezal navzdol lepo do trdnih tal. Hehe, svašta, smo rekli doma

Nič drugega, še ena od tisočih prigod z Mukijem, ki mi bo ostala v (hvalabogu, lahko bi se končalo drugače) lepem spominu.

Rada te imam
In zelo zelo zelo zelo zelooo močno te pogrešam*cmok

[kastelecu]

Dragi Muki,

pred dobrim tednom dni si gor, na mavrici, dobil družbo.. Sicer ga niti ne poznam, si pa revež vseeno zasluži par besed, saj mu življenje ni bilo naklonjeno...
Bil je še eden izmed najbolj navadnih, črnih muckov, ki jih nihče noče. Le še eden izmed mnogih, ki svoje življenje končajo mnogo prezgodaj.
Že kot mali mucek je bil prepuščen sam sebi. V fanta je zrastel na ulici, med stolpnicami in cestami. Vsak dan se je uspel spretno izogibati vsemu, kar mu je grozilo, no, pa je vseeno brezsrčnim otrokom uspelo, da so mu v svoji "igri" zlomili zadnjo tačko.
Še par mesecev svojega bednega življenja je preživel na vrtovih, kjer so ga hranili. Prav počasi se je tudi že začel približevati moji mami, le pobožati se ni pustil. Človeški dotik mu je bil popolnoma odveč.
Svoje življenje je končal na hladni zemlji med vrtovi, pozabljen od vseh, po vsej verjetnosti zastrupljen od dvonožca, ki mu pravimo človek.

Črni mucek, počivaj v miru, Muki moj, ti pa pazi nanj. Uživajta skupaj, kolikor se le da. Nekoč pa se spet vidimo...
 

[kastelecu]

Eh..nimam kaj za dodat..

Oaza88..to je bil tisti mušnis, s katerim sem mislila živolovko "polomit"...
Pa sem bila prepozna.. grize me.. pa saj ne vem, kakšna bi bila razlika..bi ga ulovila, peljala do veta, kaj pa potem..? Morala bi ga vrniti v isto okolje..in bi bilo isto..ali kaj?
Mah..
jeb** ljudi..

[SunnyDay]

Kastelecu, sele sedaj sem prebrala o Mukiju ... Zelo lepo si napisala. Zelo pozno, a kljub temu - sozalje. 

[oaza88]

Eh..nimam kaj za dodat..

Oaza88..to je bil tisti mušnis, s katerim sem mislila živolovko "polomit"...
Pa sem bila prepozna.. grize me.. pa saj ne vem, kakšna bi bila razlika..bi ga ulovila, peljala do veta, kaj pa potem..? Morala bi ga vrniti v isto okolje..in bi bilo isto..ali kaj?
Mah..
jeb** ljudi..

ej vem, vem, kastelecu, da je bil to prav tisti mušnis...in žal so tvoje dileme čisto na mestu. Najbrž bi bilo isto. Ne grizi se. Vsem ne moremo pomagat, vsak posamezen pa šteje.
Drži se!

[branka]

Muki 

[KUŽEK]

moje sožalje. zelo lepo napisano res.....